E-novice

Novica

V teh časih ohranjati nekakšen »veleposlaniški red« in predstavljati državo, za katero komaj kdo ve, ni preprosto

13.03.2018

V času, ko se svet čudi potezam Donalda Trumpa, se nad njimi zgraža ali pred njimi celo trepeta, je izšla knjiga, ki to opisuje od blizu – in to prej, preden se je sploh zgodilo. Washingtonski zapiski, kronika slovenskega veleposlanika v ZDA dr. Boža Cerarja, se začnejo v obdobju Obamove vladavine, časa, ko se je ameriška politika zdela »mlačna«, kot da ZDA počasi sestopajo s trona vodilne svetovne velesile. Kdor je tedaj želel več in ostreje, za tistega zdaj velja svetopisemski rek, na katerega se Američani tako radi (ironično) sklicujejo ali ga parafrazirajo: Ask – and you shall receive. (Prosite in vam bo dano.) Bilo je obdobje, ko je malokdo na svetu verjel, da bi Trump sploh prišel do kandidature, kaj šele da bi bil izvoljen. Ko beremo Cerarjeve opise njegovih »političnih« (bolje rečeno: populističnih) potez, lahko znova uvidimo, da so ZDA, ki bi bile rade tako zelo »politično korektne«, brez vsakih predsodkov in morale, ko gre za volitve oziroma merjenje moči.
A Washingtonski zapiski so veliko več kot pogled v bližnjo preteklost ZDA in sveta, tudi Slovenije. Skozi kronološko pripoved se počasi odstirajo mreže, s katerimi je prepleten svet, in fraza, da je »svet globalna vas«, dobi širši in globlji – pa tudi bolj zlovešč pomen. Uradno se je hladna vojna končala že pred dobrega četrt stoletja – a hladu je v diplomatskih odnosih vse več, vojne pa tudi še vedno trajajo oziroma vznikajo. In to take vojne, v katerih ne velja več, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj.

In kje smo v tem spletu mi, kje je Slovenija? Na neki čudni točki, ko se zdi, da bolj zaupamo Rusiji kot ZDA, da po drugi strani verjamemo, da nam lahko Melania »pomaga«, in po tretji, da so nam ZDA »bliže« kot recimo Irak in Afganistan, čeprav geografija pravi drugače. V teh zmedenih časih ohranjati nekakšen »veleposlaniški red« in predstavljati državo, za katero komaj kdo ve, ki se je sicer pridružila »velikim«, npr. Natu, a bolj kot prisklednica, zagotovo ni lahko niti preprosto. V Zapiskih beremo, kako drugačne so prireditve na slovenskem veleposlaništvu od tistih v preteklosti, in izvemo, na kakšne načine se Slovenija – z veleposlanikom, slovenskimi državljani in tudi ameriškimi Slovenci – trudi, da bi jo ZDA opazile. A nemara je na neki način k temu še največ prispevala trenutna prva dama ZDA. Je ljubljena in je osovražena – tako kot so tudi ZDA. Vsekakor nas druži veliko podobnosti ter skupnih vrednot in ciljev; tem bolj so zato zanimive razlike, ki jih Zapiski dobro osvetlijo. Recimo ta, da je bil v ZDA zakonski predlog, da bi morali biti psi v avtomobilih privezani, potolčen in bliskovito umaknjen.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

25.06.2018

Roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu v letu, ko so Atene svetovna prestolnica knjige »

Septembra 2016, le nekaj ur po tistem, ko je tedanja generalna direktorica Unesca Irena Bokova razglasila Atene za svetovno prestolnico knjige 2018, je odjeknila vest, da zapira vrata še zadnja izmed knjigarn Elefterudakis. To je bila največja knjigarna v Grčiji, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah – če ste bili tam od sredine devetdesetih, je niste mogli spregledati – je ponujala več kot 200.000 naslovov, v grščini in drugih jezikih, prirejala je literarne dogodke, seveda je imela tudi kavarnico. Ustanovitelj knjigarne je bil Kostas Elefterudakis, svojo prvo knjigarno je odprl leta 1898 na trgu Sintagma. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja se je preselila na Nikisovo ulico, nedaleč od Sintagme, leta 1995 pa na ulico Panepistimiu. Samo v Atenah je bilo še več kot 20 knjigarn Elefterudakis.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.06.2018

Izšla je knjiga o sreči, ki si je mnogi želijo, vi pa jo lahko dobite že danes – če ste bralec, bralka »

Ruski emigranti so po revolucijskem viharju zapuščali domovino, ker jim je ob vseh svojih neskončnih širjavah postala pretesna zaradi političnega enoumja. V druge dele sveta, posebej v Evropo in Ameriko, so prinašali veličino svojih kulturnih tradicij, seveda pa so se z enakimi oplajali tudi sami v deželah tradicionalnega (krščanskega) Zahoda. Med temi emigranti je bila tudi rosno mlada pesnica Nina Berberova, ki je s svojim možem, lirikom Hodasevičem, leta 1922 zapustila Sovjetsko zvezo in se podala na zahod; zvesta mu je ostala vse do smrti, skoraj pol življenja je preživela v ZDA. Pri nas pisateljica ni bila zelo znana, kaka tri desetletja imamo na voljo za branje tri njene povesti.
Sto let po revoluciji je Rusija temeljito spremenjena država, tako kot vse pore planeta je tudi največjo državo sveta preplavila globalizacija, boljševiki, pred katerimi se je nekoč vse treslo, pa si ne zaslužijo več svojega imena – ljudje z vseh vetrov se danes pogosteje in brez tesnobe vračajo v zibelko slovanstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj« »

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

V zbirki Svila indijska pesnica in pisateljica Amrita Pritam in njeno najbolj znano delo Pinjar »

Lani je minilo sedemdeset let, odkar je Indija po dolgotrajnih prizadevanjih dosegla osamosvojitev izpod britanske kolonialne nadvlade. A zaradi razkola med muslimani in hindujci je dogodek namesto olajšanja in zadovoljstva prinesel ustanovitev nove države Pakistana in eno najbolj množičnih prisilnih selitev v zgodovini: okrog 11 milijonov ljudi je moralo zapustiti domove – muslimani z indijske strani so odhajali v Pakistan, hindujci z druge strani v Indijo. Medversko sovraštvo je prineslo ogromno nasilja, krvavih obračunov (govori se o pol milijona do milijona mrtvih), ženske so bile pogosto žrtve ugrabitev, posilstev …

To so okoliščine, v katerih se dogaja zgodba kratkega romana Pinjar ene najuspešnejših indijskih književnic Amrite Pritam (1919–2005).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.05.2018

Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči. – Željko Kozinc »

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša. Tisti pametni telefon. »V Volče? Pa poglejmo na …« Prijazni mož je potapkal po lesketavi ploščici. »Aha, zdajle stojiva tukaj, vidite … Do Volč nimate daleč, gospod … dobre pol ure mi kaže, pa pridete. Zdajle greste desno dol, vse do potočka v grapi … zgleda, da ga boste morali prebresti … ali preskočiti. Potem greste na gliho kar na tale grebenček, niti sto metrov v višino ne … in pridete na tole pot … krenete seveda v dolino in ste kmalu v vasi.« Na koncu, ko sem se mu zahvaljeval, se mi je zmagoslavno nasmehnil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je