Novica

Tudi o tako mučni temi, kot je samomor, je mogoče razpravljati odkrito in človeško

10.11.2016

V vseh šolah so nam tako prepričano zatrjevali, da nam je, vsaj odraslim bralcem, že zdavnaj postalo samoumevno: pisatelj in literarni pripovedovalec nikakor nista ena in ista oseba, ne smemo ju enačiti, avtor vedno piše distancirano, in če se nam zdi, da piše dejansko o sebi, to le pomeni, da smo mu naivno nasedli … Kajti dejstva so neizpodbitna, literatura je pa le fikcija.
Švicarski pisatelj Lukas Bärfuss to samoumevnost vseeno nekoliko postavlja na glavo. Potem ko je roman Koala izšel v izvirniku (leta 2014), je v neštetih intervjujih pojasnjeval prav te dileme, to – v tem primeru – nadležno zapovedano dvojnost avtorja in pripovedovalca. On kot pisatelj zares piše o sebi. O sebi in svojih najbližjih. Razlog je seveda v vsebini romana. Ta je (resnično) kopanje za vzroki bratovega samomora. Da gre za brata, je v tem primeru zgolj še močnejša spodbuda, a v resnici si tako poglobljeno obravnavo zasluži že tema samomora sama po sebi. In o čem govorimo, kadar govorimo o samomoru? Zgrešeno je misliti, da le o samomorilcu, kakopak. Pač, po logiki stvari ta že mora biti v ospredju, toda vsak tak primer je tragedija zase, ki na koncu kot tajfun posrka vase svojce in znance, kraje in običaje, preteklost in sedanjost, solze in sanje. In kadar razgrnemo celotno življenjsko stvarnost posameznika (ali v tem primeru: samomorilca), šele zaslutimo, kako raznovrsten in neskončno bogat svet nosi vsakdo v srcu. Tragedija je že to, da je ob smrti ta svet vsaj za večino živečih soljudi izgubljen. Še huje je, kadar odide kdo od bližnjih in za seboj ne pusti ključa, s katerim bi živi lahko strli to ›šifro‹, sprevideli, razumeli, dojeli …

Koala je roman o iskanju takega ključa. Čeprav je sprva dokaj brezupno, se zdi, da ga pisatelj sčasoma vendarle, vsaj posredno razbere. Vsaj toliko, da se lahko po pogrebščini, po zadnjem, simboličnem slovesu od svojega brata končno zbere, sede za pisalno mizo in se loti tistega, kar najbolje zna – pisanja. Bärfuss je v nekem pogovoru omenil, da bi bil sicer bolj vesel človek, če mu tega romana ne bi bilo treba napisati. To zlahka verjamemo. Hvaležni pa smo mu, da ga vseeno je. Ker kaže, kako je mogoče tudi o tako mučni temi, kot je samomor, razpravljati odkrito in človeško. In ker nas bralce vabi, naj o tej temi razpravljamo dalje, tudi sami, tudi o svojih dragih. In predvsem, da ti pogovori niso tabu. Saj si – če logiko obrnemo – nihče od nas ne želi, da bi se zanamci izogibali našemu spominu.

Koala, kratek, literarno spreten in poetičen roman, za katerega je Bärfuss prejel švicarsko književno nagrado (2014), v prevodu Aleša Učakarja stopa torej še med slovenske bralce.

Lukas Bärfuss o romanu Koala (Sternstunde Philosophie).
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

12.04.2018

»Pokliči me po svojem imenu, in jaz bom tebe poklical po svojem.« – Nova izdaja romana Andréja Acimana »

Ko je lani na filmska platna stopila zgodba romana Pokliči me po svojem imenu ameriškega pisatelja Andréja Acimana, je nemudoma osvojila gledalce in kritike. Pripoved o 17-letnem Eliu, sinu iz premožne italijanske družine, ki čez poletje v svojem podeželskem domu gosti raznovrstne intelektualce z vsega sveta, in gostu tega poletja, 24-letnem Oliverju, ameriškem univerzitetnem profesorju, teče pred kulisami čudovite obmorske pokrajine, v zaspanem mestecu, ki fantoma ponuja otoček intimnosti in izoliranosti »od ponorelega sveta«. V tem mehkem ovoju, polnem sonca in brezskrbnosti, se med Eliem, ki ga je Oliver pritegnil že na fotografiji, poslani v prošnji za sprejem, ter izredno privlačnim, karizmatičnim in rahlo nonšalantnim Oliverjem, ki osvoji srca vseh, splete burno razmerje, polno dvomov, negotovosti in zadrege, a obenem prekipevajoče od mladosti, zaljubljenosti in strasti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

05.04.2018

Ko potovanje v »inozemstvo« še ni bilo nekaj vsakdanjega, ko še ni bilo »gorcev« in posebnih »kolesarskih oblačil« »

Zakaj so gore tako izvrstne čuvajke spominov? Poleg njihove lepote in posebnega vzdušja, ki prežema planinski svet, je med glavnimi vzroki zagotovo njihova brezčasnost in s tem nespremenljivost – vsaj v okviru povprečne dolgosti življenja našega. Gore so tisti kraj, ki ga lahko obiščemo po tridesetih in več letih, pa bomo zagledali prav taka skalna obličja, prav take prizore, kot jih nosimo v srcu. Četudi so njihova vznožja v tem času dobila več prebivalcev in več prometnih povezav.
In Janez Pirc, avtor knjige Nad ledenikom in velemestnim šikom, naredi prav to: po ne le treh, temveč po osmih desetletjih znova skozi spomine, ohranjene v pripovedovanju, dokumentih in fotografijah, pa tudi z lastnimi očmi »pogleda« ceste in mesta, predvsem pa gorsko in hribovito pokrajino v Avstriji in delčku Nemčije – vse, kar sta pred toliko časa prekolesarila Lado (njegov ded) in njegov bratranec Stane.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

01.04.2018

Roman Drevo brez imena Draga Jančarja – po desetih letih nova izdaja v zbirki Bralec »

V zbirki Bralec je izšel roman Draga Jančarja Drevo brez imena. Roman, ki smo ga pripravili ob pisateljevi 70-letnici, je bil prvič objavljen pred natanko desetimi leti v Modrijanovi veliki zbirki Euroman. V zbirki 27 proznih del iz 27-članske Evropske unije – takrat se je, s svojimi mladimi članicami, zdela še srečna družina –, ki je bila izdana na predvečer svetovnega dneva knjige in prav v času, ko je Slovenija predsedovala EU, je nosil številko 1. A kljub temu gre za enega najbolj prezrtih Jančarjevih romanov pri nas.

Jančarjev osmi roman – leta 2009 je bil v finalu za kresnika – je bil doslej preveden v sedem jezikov, po hrvaškem, nemškem, ukrajinskem, madžarskem, albanskem in angleškem je nedavno, oktobra lani, izšel še turški prevod.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

14.03.2018

Groteskna zgodba za nore čase in popis »življenjca« Ladislava Klíme »

Groteskni romanet Trpljenje kneza Sternenhocha je izšel leta 2016 v zbirki Nostalgija in je prvo delo znamenitega češkega filozofa in pisatelja Ladislava Klíme (1878–1928), ki je prevedeno v slovenščino. Skoraj 90 let po njegovi smrti! Če pustimo ob strani, da je bilo odkritje »češkega Nietzscheja« pri nas vendarle zelo pozno – na delo nas je opozorila prevajalka Urša Cvahte –, je bila tako premagana tudi ovira, da Klímovo delo objavimo v zbirki Svila. Pravkar sta v eni knjižici izšli novela Veličastna Nemeza in Avtobiografija.

Veličastna Nemeza je v osnovi zgodba o zločinu in kazni, izstopa pa po načinu, kako je povedana: v tem delcu (izšlo je leta 1932) je klasična pripoved močno pregnetena z zunajliterarnimi primesmi sodobne (znanstvene, filozofske) stvarnosti – od teh bi veljalo omeniti vsaj raziskave o naravi in bistvu materije ter prve kavče, na katerih se je rojevala psihoanaliza – pa tudi eksperimentalnimi pisateljskimi posegi v časovno-logično zaporedje podajanja novelistične tvarine.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

13.03.2018

Če boste prisedli, je tveganje zanemarljivo – gram knjige za vsega deset centov »

Čeprav je v podnaslovu Kolesa sreče zapisano, da lahko celo drobna knjižica spremeni življenje, se vseeno zdi pretirano. Ampak, tako se res samo zdi.

Knjige spreminjajo življenja in to pogosto počno popolnoma dobesedno, pri čemer ni nujno, da ste zaradi njih postali najboljši kuhar ali v vsega mesecu dni shujšali za deset kilogramov.

Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja se je v Nemčiji ponesrečil neki Vietnamec, ki se je preživljal s prodajanjem ukradenih knjig. Že takrat knjige niso šle za med, zato se mu jih je nabralo nekaj tisoč in tla njegove garsonjere so klecnila.

objavljeno v rubriki: Izšlo je