Novica

Tudi o tako mučni temi, kot je samomor, je mogoče razpravljati odkrito in človeško

10.11.2016

V vseh šolah so nam tako prepričano zatrjevali, da nam je, vsaj odraslim bralcem, že zdavnaj postalo samoumevno: pisatelj in literarni pripovedovalec nikakor nista ena in ista oseba, ne smemo ju enačiti, avtor vedno piše distancirano, in če se nam zdi, da piše dejansko o sebi, to le pomeni, da smo mu naivno nasedli … Kajti dejstva so neizpodbitna, literatura je pa le fikcija.
Švicarski pisatelj Lukas Bärfuss to samoumevnost vseeno nekoliko postavlja na glavo. Potem ko je roman Koala izšel v izvirniku (leta 2014), je v neštetih intervjujih pojasnjeval prav te dileme, to – v tem primeru – nadležno zapovedano dvojnost avtorja in pripovedovalca. On kot pisatelj zares piše o sebi. O sebi in svojih najbližjih. Razlog je seveda v vsebini romana. Ta je (resnično) kopanje za vzroki bratovega samomora. Da gre za brata, je v tem primeru zgolj še močnejša spodbuda, a v resnici si tako poglobljeno obravnavo zasluži že tema samomora sama po sebi. In o čem govorimo, kadar govorimo o samomoru? Zgrešeno je misliti, da le o samomorilcu, kakopak. Pač, po logiki stvari ta že mora biti v ospredju, toda vsak tak primer je tragedija zase, ki na koncu kot tajfun posrka vase svojce in znance, kraje in običaje, preteklost in sedanjost, solze in sanje. In kadar razgrnemo celotno življenjsko stvarnost posameznika (ali v tem primeru: samomorilca), šele zaslutimo, kako raznovrsten in neskončno bogat svet nosi vsakdo v srcu. Tragedija je že to, da je ob smrti ta svet vsaj za večino živečih soljudi izgubljen. Še huje je, kadar odide kdo od bližnjih in za seboj ne pusti ključa, s katerim bi živi lahko strli to ›šifro‹, sprevideli, razumeli, dojeli …

Koala je roman o iskanju takega ključa. Čeprav je sprva dokaj brezupno, se zdi, da ga pisatelj sčasoma vendarle, vsaj posredno razbere. Vsaj toliko, da se lahko po pogrebščini, po zadnjem, simboličnem slovesu od svojega brata končno zbere, sede za pisalno mizo in se loti tistega, kar najbolje zna – pisanja. Bärfuss je v nekem pogovoru omenil, da bi bil sicer bolj vesel človek, če mu tega romana ne bi bilo treba napisati. To zlahka verjamemo. Hvaležni pa smo mu, da ga vseeno je. Ker kaže, kako je mogoče tudi o tako mučni temi, kot je samomor, razpravljati odkrito in človeško. In ker nas bralce vabi, naj o tej temi razpravljamo dalje, tudi sami, tudi o svojih dragih. In predvsem, da ti pogovori niso tabu. Saj si – če logiko obrnemo – nihče od nas ne želi, da bi se zanamci izogibali našemu spominu.

Koala, kratek, literarno spreten in poetičen roman, za katerega je Bärfuss prejel švicarsko književno nagrado (2014), v prevodu Aleša Učakarja stopa torej še med slovenske bralce.

Lukas Bärfuss o romanu Koala (Sternstunde Philosophie).
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

29.01.2015

Brez spomina ne vemo, ne kdo smo ne od kod prihajamo. Če ne vemo tega, pa ne vemo niti, kam gremo »

Morda si včasih predstavljamo, da je postavljanje spomenikov prijetno, plemenito in preprosto opravilo, rezultat – torej spomenik sam – pa »večen«. Pa vendar marsikdaj ni tako: treba se je odločiti, kje bo spomenik stal; kakšen bo; kaj bo simboliziral; tu so zapleti z izbiro oblike in materiala ter seveda denarjem; in ne pozabimo na najpomembnejše: komu v čast bo spomenik sploh postavljen? In ali mu sploh lahko zagotovimo vsaj dolgotrajnost, če že ne »večnosti«?
Javni spomeniki, narejeni v spomin na določen zgodovinski dogodek ali osebo in postavljeni na javnem mestu, so pomemben, če ne celo nujen inventar vsakega modernega naroda. Spomenik in prostor, na katerem stoji, živita svoje življenje v spremenljivih časih. Z novimi generacijami delita politično usodo: zgodovinske spremembe lahko predrugačijo simbolični pomen tako spomenika kot osebnosti, ki jo ta predstavlja.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

26.01.2015

Čas za upor nečloveškemu kapitalizmu je čas za prodor zadružniške solidarnosti »

Pravkar je izšla knjiga Kapital in past zadolževanja. Zadružništvo kot alternativa, ki jo podpisujeta Claudia Sanchez Bajo in Bruno Roelants, vrhunska evropska poznavalca zadružnega gospodarstva.
Knjiga je pisana poljudno in je namenjena široki zainteresirani javnosti. Predstavlja zakonitosti in mehanizme svetovnega korporacijskega kapitalizma ›v realnem času‹ ter pot, po kateri je celoten globalni ekonomski sistem najkasneje leta 2008 zgrmel v finančno krizo. Avtorja večkrat opozarjata na najočitnejše napake prevladujočega kapitalističnega svetovnega reda, ki spodbuja razraščanje pohlepa, izigravanje pravnih regulativ, nezmernost, lobiranje, korupcijo in vsesplošne dolžniške odnose. Posledice takega spleta so lahko samo nevzdržna nesorazmerja in družbena neenakost, kar pa vodi v najraznovrstnejše konflikte.
Potem ko je sedanjemu svetu tako nastavljeno zrcalo, se avtorja posvetita zadružništvu, ki ga predstavita kot najprimernejšo alternativo in pravzaprav smiselno rešitev za globalno gospodarstvo.

objavljeno v rubriki: Izšlo je