Novica

To je nora knjiga! – o romanu Zakaj se otrok v polenti kuha romunsko-švicarske pisateljice Aglaje Veteranyi

07.04.2017

Življenjska zgodba pisateljice, pesnice in igralke Aglaje Veteranyi (1962–2002) je nadvse nenavadna. Kot otrok cirkuške družine je bila nenehno na poti, tudi potem ko je družina iz diktatorske Romunije pobegnila v svet, da bi poiskala zatočišče in boljše življenje v tujini. Na koncu se je ustalila v Švici, kjer se je Aglaja sredi najstniških let šele prvič zares srečala s šolo. Čeprav je bila dolgo analfabetka, s svojim romanesknim prvencem Zakaj se otrok v polenti kuha ni navdušila le kritiške javnosti in bralcev, temveč je očarala tudi svoje pisateljske kolege.

V Romuniji je prevod njenega dela pustil tolikšen pečat, da lahko govorimo celo o posebni poetiki, ki je nastala pod njenim vplivom. In ob tem ne moremo biti presenečeni: Zakaj se otrok v polenti kuha je zgodba Aglajine mladosti, ki intimna, družinska in profesionalna dogajanja v cirkuškem zaodrju odstira tako neposredno in razorožujoče, da deluje skoraj hipnotično. Ali kakor je Lidija Dimkovska v spremni besedi k romanu napisala: »To je roman, ki ga bralec ne more izpustiti iz rok in ga tudi ne pozabiti. To je nora knjiga!«

Toda tisto, kar knjigo romunsko-švicarske pisateljice naredi resnično neobičajno, ni toliko njena vsebina, kot je njen izvirni slog: stavki, ki jih pisateljica niza, so esenca dogodkov, občutkov in prebliskov, iztisnjena iz življenja nekega otroštva, ki ga zaznamujejo tujina, cirkuško življenje, ekscentrična starša pa tudi negotovost, osamljenost in spodletele ljubezni. Nadvse prvobitni in tudi fragmentarni so, vendar ne preveč – iz njih bralec zlahka »zlepi« sicer razbito zgodbo nekega razbitega življenja. Ta je malce smešna, otroško naivna, krhka, a tudi okrutna in predvsem ganljiva. In osupljiva – šele z zamikom namreč dojamemo, koliko modrosti in razgaljene resničnosti, še vedno veljavne, je skrite v njej.

Če ste v rokah kdaj držali knjigo Olovka piše srcem (Svinčnik piše s srcem), si boste laže predstavljali učinek Aglajine pripovedi. In skoraj ne more biti naključje, da ta izbor otroških mnenj in definicij o različnih stvareh, ki je v Jugoslaviji nastal ravno v času Aglajine mladosti, nosi naslov, ki dobro opredeljuje tudi njeno knjigo. Seveda si pri vsem tem lahko predstavljamo, kako zahtevna naloga je prevod takšnega besedila; za slovenske bralce jo je odlično opravila Kristina Jurkovič.

Ekscentrična artistična točka, ki jo izvaja Aglajina mati Josephina Tanasa-Veteranyi in je eden od lajtmotivov romana Zakaj se otrok v polenti kuha.
 
Odlomki iz burlesk z Alexandrujem Veteranyijem, Aglajinim očetom, ki je po razpadu družine odšel v Južno Ameriko, kjer je uresničil svoje sanje, da bi delal v filmski umetnosti; v Argentini je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja precej popularen.
 
Insert iz predstave Sare Ostertag po romanu Zakaj se otrok v polenti kuha, ki je bila prikazana leta 2014 v dunajskem mladinskem gledališču Dschungel.
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

11.11.2016

Po dolgih desetletjih negotovosti danes ve, kdo je: Ingrid von Oelhafen – Erika Matko »

Vsako leto na pragu jeseni se v 1. osnovni šoli v Celju, kjer se je njihova trnova pot začela, srečajo nekdanji »ukradeni otroci«: danes ljudje v letih, ki se v okviru Društva taboriščnikov – ukradenih otrok trudijo, kot pravi njihov predsednik dr. Janez Žmavc, ohranjati zgodovinski spomin na genocid nad slovenskim narodom.
Kot otroke ujetih partizanov in sodelavcev odpora, ki so jih okupatorji deportirali v koncentracijska taborišča ali ustrelili, so jih (večinoma) poleti 1942 odtrgali od domačih in odpeljali najprej v prehodno taborišče Frohnleiten pri Gradcu, potem pa ocenili po rasnih kriterijih in premestili v različna taborišča po vsem rajhu ali v rejo k izbranim nemškim družinam. Mnogim so spremenili identiteto, njihova usoda sta bila ponemčenje in prevzgoja v vzorne pripadnike »večvredne rase«. Po koncu vojne so se nekateri vrnili, za drugimi se je izgubila vsaka sled. Danes je živih še okrog dvesto slovenskim družinam ukradenih otrok.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.11.2016

Ljubezen na meji vzdržnosti, a vendar z vsemi potrebnimi občutji pripadnosti, lojalnosti in, naposled, strasti »

»Zakaj ste ga poimenovali Ljubezenski roman? Namigujete, da depresija in pesimistično ozračje na Hrvaškem ubijata sleherno razmerje, sleherno ljubezen?« je kulturna novinarka Nina Ožegović (tportal.hr) vprašala Ivano Sajko kmalu po izidu njenega kratkega romana Ljubezenski roman jeseni 2015. Je naslov dvoumen, zavajajoč? Si lahko roman, ki ga kulturno ministrstvo izbere za enega najboljših v letu in nagradi avtorico, zatem pa se uvrsti še v polfinale za eno najpomembnejših literarnih nagrad v državi, sploh predstavljamo kot »ljubezenski roman«? A Ljubezenski roman to vsekakor je, čeprav je Sajko želela poudariti predvsem socialno-politični vidik, s katerega je mogoče neko ljubezen opazovati in nanjo tudi vplivati. »V primeru družinice, ki jo ta roman obravnava, so bile to tipične razmere prekarcev, v kakršnih živi in se preživlja velik odstotek ne le hrvaških državljanov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.11.2016

Tudi o tako mučni temi, kot je samomor, je mogoče razpravljati odkrito in človeško »

V vseh šolah so nam tako prepričano zatrjevali, da nam je, vsaj odraslim bralcem, že zdavnaj postalo samoumevno: pisatelj in literarni pripovedovalec nikakor nista ena in ista oseba, ne smemo ju enačiti, avtor vedno piše distancirano, in če se nam zdi, da piše dejansko o sebi, to le pomeni, da smo mu naivno nasedli … Kajti dejstva so neizpodbitna, literatura je pa le fikcija.
Švicarski pisatelj Lukas Bärfuss to samoumevnost vseeno nekoliko postavlja na glavo. Potem ko je roman Koala izšel v izvirniku (leta 2014), je v neštetih intervjujih pojasnjeval prav te dileme, to – v tem primeru – nadležno zapovedano dvojnost avtorja in pripovedovalca. On kot pisatelj zares piše o sebi. O sebi in svojih najbližjih. Razlog je seveda v vsebini romana. Ta je (resnično) kopanje za vzroki bratovega samomora.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

09.11.2016

»Planet bo pogrešal njegove knjige.« – Izšli sta zadnji knjigi Oliverja Sacksa: V pogonu in Hvaležnost »

Oliver Sacks (1933–2015) je bil, zahvaljujoč tudi svojim knjigam, verjetno najbolj znan nevrolog na svetu, njegove knjige so visoko na ameriških bralnih lestvicah, bil je izjemno priljubljen, prejel je tudi po 10.000 pisem oboževalcev oziroma bralcev na leto, a ker ni imel veliko časa, je odgovoril vsem, ki so bili stari manj kot deset let ali več kot devetdeset, in tistim, ki so bili v zaporu.
V začetku leta 2015 je končal svojo drugo avtobiografijo – V pogonu (On the Move). Takrat je izvedel, da je pred njim le še nekaj mesecev življenja; očesni melanom, ki ga je prizadel pred devetimi leti in zaradi katerega je oslepel na eno oko, je matastaziral v jetra. Slabo novico je svetu sporočil sam – 19. februarja je v New York Timesu objavil kratek esej Moje življenje. Potem je še pisal. »Zdaj, ko sem šibek in mi pohaja sapa, v nekoč čvrste mišice pa se mi zažira rak, odkrivam, da mi misli vse pogosteje ne bežijo k nadnaravnemu ali duhovnemu, marveč k vprašanju, kaj pomeni dobro in smiselno živeti – občutiti mir v samem sebi,« je zapisal v svojem poslednjem eseju Šabat.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

19.10.2016

Six mois dans la vie de Ciril – Jančarjev roman Maj, november v francoskem prevodu »

Pri pariški založbi Phébus je pred kratkim pod naslovom Six mois dans la vie de Ciril (»Šest mesecev Cirilovega življenja«) izšel francoski prevod romana Draga Jančarja Maj, november. To je že peti Jančarjev roman v francoskem prevodu, in kot je mogoče sklepati po zapisih v francoskem tisku, je naletel na dober sprejem. Francoski recenzenti so po vsem sodeč, v nasprotju z nekaterimi slovenskimi, v tem Jančarjevem delu znali prepoznati ironijo, s katero se avtor skozi prikaz tavanja svojega »antijunaka« Cirila Kraljeviča (tega revija Transfuge primerja celo z Stephenom Dedalusom iz Joyceovega romana Ulikses oziroma umešča »na os Beckett–Bartleby«) loteva sodobnega slovenskega vsakdana. Posredi je tragikomična zgodba o današnji Sloveniji, poudarjajo revija Express, dnevnika Libération in Ouest-France ter literarna revija Lire; to je zgodba, postavljena na rob absurdnega sveta, ki ne razume razlike med »ustvarjanjem« in »investicijo«. Temu svetu razočaranja, piše Magazine Littéraire, se Ciril sicer upira, vendar bi o njem hkrati le težko rekli, da ni pasiven; a ob divjem liberalizmu družbe, ki je postala žrtev globalizacije, je pač težko vedeti, katerih vrednot se sploh oprijeti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je