Novica

To je nora knjiga! – o romanu Zakaj se otrok v polenti kuha romunsko-švicarske pisateljice Aglaje Veteranyi

07.04.2017

Življenjska zgodba pisateljice, pesnice in igralke Aglaje Veteranyi (1962–2002) je nadvse nenavadna. Kot otrok cirkuške družine je bila nenehno na poti, tudi potem ko je družina iz diktatorske Romunije pobegnila v svet, da bi poiskala zatočišče in boljše življenje v tujini. Na koncu se je ustalila v Švici, kjer se je Aglaja sredi najstniških let šele prvič zares srečala s šolo. Čeprav je bila dolgo analfabetka, s svojim romanesknim prvencem Zakaj se otrok v polenti kuha ni navdušila le kritiške javnosti in bralcev, temveč je očarala tudi svoje pisateljske kolege.

V Romuniji je prevod njenega dela pustil tolikšen pečat, da lahko govorimo celo o posebni poetiki, ki je nastala pod njenim vplivom. In ob tem ne moremo biti presenečeni: Zakaj se otrok v polenti kuha je zgodba Aglajine mladosti, ki intimna, družinska in profesionalna dogajanja v cirkuškem zaodrju odstira tako neposredno in razorožujoče, da deluje skoraj hipnotično. Ali kakor je Lidija Dimkovska v spremni besedi k romanu napisala: »To je roman, ki ga bralec ne more izpustiti iz rok in ga tudi ne pozabiti. To je nora knjiga!«

Toda tisto, kar knjigo romunsko-švicarske pisateljice naredi resnično neobičajno, ni toliko njena vsebina, kot je njen izvirni slog: stavki, ki jih pisateljica niza, so esenca dogodkov, občutkov in prebliskov, iztisnjena iz življenja nekega otroštva, ki ga zaznamujejo tujina, cirkuško življenje, ekscentrična starša pa tudi negotovost, osamljenost in spodletele ljubezni. Nadvse prvobitni in tudi fragmentarni so, vendar ne preveč – iz njih bralec zlahka »zlepi« sicer razbito zgodbo nekega razbitega življenja. Ta je malce smešna, otroško naivna, krhka, a tudi okrutna in predvsem ganljiva. In osupljiva – šele z zamikom namreč dojamemo, koliko modrosti in razgaljene resničnosti, še vedno veljavne, je skrite v njej.

Če ste v rokah kdaj držali knjigo Olovka piše srcem (Svinčnik piše s srcem), si boste laže predstavljali učinek Aglajine pripovedi. In skoraj ne more biti naključje, da ta izbor otroških mnenj in definicij o različnih stvareh, ki je v Jugoslaviji nastal ravno v času Aglajine mladosti, nosi naslov, ki dobro opredeljuje tudi njeno knjigo. Seveda si pri vsem tem lahko predstavljamo, kako zahtevna naloga je prevod takšnega besedila; za slovenske bralce jo je odlično opravila Kristina Jurkovič.

Ekscentrična artistična točka, ki jo izvaja Aglajina mati Josephina Tanasa-Veteranyi in je eden od lajtmotivov romana Zakaj se otrok v polenti kuha.
 
Odlomki iz burlesk z Alexandrujem Veteranyijem, Aglajinim očetom, ki je po razpadu družine odšel v Južno Ameriko, kjer je uresničil svoje sanje, da bi delal v filmski umetnosti; v Argentini je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja precej popularen.
 
Insert iz predstave Sare Ostertag po romanu Zakaj se otrok v polenti kuha, ki je bila prikazana leta 2014 v dunajskem mladinskem gledališču Dschungel.
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

24.06.2017

Nakit, ki ni iz zlata, draguljev in sijaja, temveč iz krvi, solz in bolečine ... – Modro okrasje »

Decembra lani smo v časopisju prebrali osupljiv zapis, ki se je zdel kakor z drugega sveta: maroška televizija je predvajala nasvete ženskam, kako naj z ličili prekrijejo podplutbe, ki jih dobivajo od svojih ljubljenih mož (očetov, bratov …). Nastal je škandal, vendar ne prevelik: pokazalo se je, da je o tem javno govoriti resda že neprimerno, čeprav je bilo očitno tudi nekakšno vsesplošno tiho prikimavanje … družinskemu nasilju nad ženskami (in otroki, šibkejšimi, nemočnimi) kot nečemu dokaj normalnemu!

Modro okrasje, prvenec mlade avstrijske pisateljice Katharine Winkler je razmeroma kratek roman, ki pa v bralcih pušča globoke sledove. Govori o Filiz, deklici iz vasi v vzhodni Anatoliji, ki ima enake pravljične predstave o življenju kakor deklice povsod po svetu. Njeno odraščanje je tudi njeno brezšivno vraščanje v revno in idilično, tradicionalno, toda brutalno, patriarhalno družbo, ki ob vsesplošnem (›tradicionalnem‹) konsenzu in narkotičnem poprhu religioznega fatalizma vzdržuje brezmejno svobodo peščici odraslih (›alfa‹) moških in totalno suženjstvo vsega preostalega prebivalstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

O zemljevidih in ženskih krajinah – Mirana Likar je objavila svoj prvi roman, Babuškin kovček »

»Sofija nima zemljevida, ki bi jo pripeljal skozi Magdalenine pokrajine,« beremo v Babuškinem kovčku in v odlomku iz knjige na naši spletni strani. A tudi Magdalena nima zemljevida, ki bi jo pripeljal skozi Bibine pokrajine, lahko sklepamo iz zgodb. V obeh primerih govorimo o zvezi med materjo in hčerjo, in nova knjiga Mirane Likar se odpravi prav po poteh in stranpoteh ženske rodbinske naveze štirih generacij.
Vsaka od štirih žensk, ujetih v medsebojne vezi, ima svojo zgodbo in svojo resnico. Ko so postavljene ena ob drugo, se izriše širša slika. Ali se, opremljeni z videnjem vseh, lahko prebijemo do končnih spoznanj o njih in njihovih dejanjih, o vzrokih in posledicah, o življenju nasploh?

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

Hella S. Haasse, nizozemska pisateljica, ki sije tudi na nebu. – Novo v zbirki Svila »

Nizozemska pisateljica Hella S. Haasse se je rodila 2. februarja 1918 v Batavii (danes Džakarta), umrla je 29. septembra 2011. Njena bibliografija se niza v okoli 60 vrsticah, nekaj del je bilo objavljenih postumno, ne dosti krajši je seznam literarnih nagrad in priznanj. Njena zadnja knjiga SterrenjachtLov na zvezde – je izšla leta 2007, zanjo je dobila posebno nagrado: svojo zvezdo na nebu – po njej so poimenovali asteroid 10 250. Pravzaprav je to prva knjižna izdaja besedila iz leta 1950, ki je bilo objavljeno kot podlistek v nekem časopisu pod psevdonimom C. J. van der Sevensterre (van der zeven sterren pomeni »sedmih zvezd«). Avtorica je rokopis izgubila, na podlistek pa pozabila. V začetku leta 2007 je ob temeljitem pospravljanju našla stare odrezke iz časopisa in podlistek še isto leto objavila v knjigi.
Hella S. Haasse je evropska književnica, ki bi jo morali bolje poznati.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

Zgodba »o prascu, ki nekega reveža napelje na zločin, zato da bi lahko končal svoj roman«. – Novo v zbirki Svila »

Španski pisatelj Javier Cercas (1962) uspešno stopa po tirnicah, ki jih je položil njegov starejši rojak Javier Marías. Za svoj prvi »veliki« roman, Vojake Salamine (Soldados de Salamina, 2001), je prejel vrsto pomembnih nagrad, prevedli so ga v številne jezike in samo v Španiji prodali več kot milijon izvodov. Na slovenski prevod smo kljub temu čakali več kot desetletje – izšel je leta 2013 pri Založbi /*cf. – in ta je postal Cercasova »vstopnica« za Svilo.

Motiv (El móvil) je pisateljev prvenec. Novela je bila objavljena leta 1987 v zbirki s še štirimi zgodbami, po uspehu Vojakov Salamine pa še v samostojni knjižici leta 2003. Pozorni bralci Vojakov so morda opazili, da Cercas omenja Motiv na dveh mestih, na strani 120 ga pohvali sam Roberto Bolaño kot zelo dobro zgodbo »o prascu, ki nekega reveža napelje na zločin, zato da bi lahko končal svoj roman«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

Anna Seghers – pisateljica, zaradi katere se je Marcel Reich-Ranicki vrnil k literaturi. – Novo v zbirki Svila »

Marcela Reich-Ranickega (1920–2013) so imenovali literarni papež, lahko bi mu tudi rekli oče, učitelj sodobne literarne kritike, in kdor se danes ima za kritika, pa ne pozna njegovega dela, se naj ugrizne v jezik. Nemška književnost mu dolguje mnogo več, kot si je bil kdaj sam pripravljen priznati. Življenje – bil je poljski Jud – so mu rešile knjige, dobesedno in preneseno (preberite njegovo avtobiografijo Moje življenje), ena izmed njih pa je bil roman Anne Seghers Sedmi križ, ki ga je prebral v samici, potem ko je bil iz londonskega konzulata odpoklican na Poljsko in zaprt v samico. »Med branjem sem vse jasneje občutil,« je zapisal, »da sem svojo kariero, ki sem jo lahko zdaj temeljito premleval, gradil na fatalnem nesporazumu: verjel sem, da politika je ali bo v središču mojega zanimanja. Ko pa sem prebiral roman Anne Seghers, ki ga še danes ljubim in občudujem, sem dojel, da me književnost zanima bolj kot vse drugo. Tako sem v zdaj dobro osvetljeni celici tuhtal, ali ne bi obstajala kakšna možnost, da se spet vrnem k svoji dolgo zanemarjeni partnerici – k literaturi.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je