E-novice

Novica

To je nora knjiga! – o romanu Zakaj se otrok v polenti kuha romunsko-švicarske pisateljice Aglaje Veteranyi

07.04.2017

Življenjska zgodba pisateljice, pesnice in igralke Aglaje Veteranyi (1962–2002) je nadvse nenavadna. Kot otrok cirkuške družine je bila nenehno na poti, tudi potem ko je družina iz diktatorske Romunije pobegnila v svet, da bi poiskala zatočišče in boljše življenje v tujini. Na koncu se je ustalila v Švici, kjer se je Aglaja sredi najstniških let šele prvič zares srečala s šolo. Čeprav je bila dolgo analfabetka, s svojim romanesknim prvencem Zakaj se otrok v polenti kuha ni navdušila le kritiške javnosti in bralcev, temveč je očarala tudi svoje pisateljske kolege.

V Romuniji je prevod njenega dela pustil tolikšen pečat, da lahko govorimo celo o posebni poetiki, ki je nastala pod njenim vplivom. In ob tem ne moremo biti presenečeni: Zakaj se otrok v polenti kuha je zgodba Aglajine mladosti, ki intimna, družinska in profesionalna dogajanja v cirkuškem zaodrju odstira tako neposredno in razorožujoče, da deluje skoraj hipnotično. Ali kakor je Lidija Dimkovska v spremni besedi k romanu napisala: »To je roman, ki ga bralec ne more izpustiti iz rok in ga tudi ne pozabiti. To je nora knjiga!«

Toda tisto, kar knjigo romunsko-švicarske pisateljice naredi resnično neobičajno, ni toliko njena vsebina, kot je njen izvirni slog: stavki, ki jih pisateljica niza, so esenca dogodkov, občutkov in prebliskov, iztisnjena iz življenja nekega otroštva, ki ga zaznamujejo tujina, cirkuško življenje, ekscentrična starša pa tudi negotovost, osamljenost in spodletele ljubezni. Nadvse prvobitni in tudi fragmentarni so, vendar ne preveč – iz njih bralec zlahka »zlepi« sicer razbito zgodbo nekega razbitega življenja. Ta je malce smešna, otroško naivna, krhka, a tudi okrutna in predvsem ganljiva. In osupljiva – šele z zamikom namreč dojamemo, koliko modrosti in razgaljene resničnosti, še vedno veljavne, je skrite v njej.

Če ste v rokah kdaj držali knjigo Olovka piše srcem (Svinčnik piše s srcem), si boste laže predstavljali učinek Aglajine pripovedi. In skoraj ne more biti naključje, da ta izbor otroških mnenj in definicij o različnih stvareh, ki je v Jugoslaviji nastal ravno v času Aglajine mladosti, nosi naslov, ki dobro opredeljuje tudi njeno knjigo. Seveda si pri vsem tem lahko predstavljamo, kako zahtevna naloga je prevod takšnega besedila; za slovenske bralce jo je odlično opravila Kristina Jurkovič.

Ekscentrična artistična točka, ki jo izvaja Aglajina mati Josephina Tanasa-Veteranyi in je eden od lajtmotivov romana Zakaj se otrok v polenti kuha.
 
Odlomki iz burlesk z Alexandrujem Veteranyijem, Aglajinim očetom, ki je po razpadu družine odšel v Južno Ameriko, kjer je uresničil svoje sanje, da bi delal v filmski umetnosti; v Argentini je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja precej popularen.
 
Insert iz predstave Sare Ostertag po romanu Zakaj se otrok v polenti kuha, ki je bila prikazana leta 2014 v dunajskem mladinskem gledališču Dschungel.
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

25.06.2018

Roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu v letu, ko so Atene svetovna prestolnica knjige »

Septembra 2016, le nekaj ur po tistem, ko je tedanja generalna direktorica Unesca Irena Bokova razglasila Atene za svetovno prestolnico knjige 2018, je odjeknila vest, da zapira vrata še zadnja izmed knjigarn Elefterudakis. To je bila največja knjigarna v Grčiji, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah – če ste bili tam od sredine devetdesetih, je niste mogli spregledati – je ponujala več kot 200.000 naslovov, v grščini in drugih jezikih, prirejala je literarne dogodke, seveda je imela tudi kavarnico. Ustanovitelj knjigarne je bil Kostas Elefterudakis, svojo prvo knjigarno je odprl leta 1898 na trgu Sintagma. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja se je preselila na Nikisovo ulico, nedaleč od Sintagme, leta 1995 pa na ulico Panepistimiu. Samo v Atenah je bilo še več kot 20 knjigarn Elefterudakis.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.06.2018

Izšla je knjiga o sreči, ki si je mnogi želijo, vi pa jo lahko dobite že danes – če ste bralec, bralka »

Ruski emigranti so po revolucijskem viharju zapuščali domovino, ker jim je ob vseh svojih neskončnih širjavah postala pretesna zaradi političnega enoumja. V druge dele sveta, posebej v Evropo in Ameriko, so prinašali veličino svojih kulturnih tradicij, seveda pa so se z enakimi oplajali tudi sami v deželah tradicionalnega (krščanskega) Zahoda. Med temi emigranti je bila tudi rosno mlada pesnica Nina Berberova, ki je s svojim možem, lirikom Hodasevičem, leta 1922 zapustila Sovjetsko zvezo in se podala na zahod; zvesta mu je ostala vse do smrti, skoraj pol življenja je preživela v ZDA. Pri nas pisateljica ni bila zelo znana, kaka tri desetletja imamo na voljo za branje tri njene povesti.
Sto let po revoluciji je Rusija temeljito spremenjena država, tako kot vse pore planeta je tudi največjo državo sveta preplavila globalizacija, boljševiki, pred katerimi se je nekoč vse treslo, pa si ne zaslužijo več svojega imena – ljudje z vseh vetrov se danes pogosteje in brez tesnobe vračajo v zibelko slovanstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj« »

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

V zbirki Svila indijska pesnica in pisateljica Amrita Pritam in njeno najbolj znano delo Pinjar »

Lani je minilo sedemdeset let, odkar je Indija po dolgotrajnih prizadevanjih dosegla osamosvojitev izpod britanske kolonialne nadvlade. A zaradi razkola med muslimani in hindujci je dogodek namesto olajšanja in zadovoljstva prinesel ustanovitev nove države Pakistana in eno najbolj množičnih prisilnih selitev v zgodovini: okrog 11 milijonov ljudi je moralo zapustiti domove – muslimani z indijske strani so odhajali v Pakistan, hindujci z druge strani v Indijo. Medversko sovraštvo je prineslo ogromno nasilja, krvavih obračunov (govori se o pol milijona do milijona mrtvih), ženske so bile pogosto žrtve ugrabitev, posilstev …

To so okoliščine, v katerih se dogaja zgodba kratkega romana Pinjar ene najuspešnejših indijskih književnic Amrite Pritam (1919–2005).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.05.2018

Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči. – Željko Kozinc »

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša. Tisti pametni telefon. »V Volče? Pa poglejmo na …« Prijazni mož je potapkal po lesketavi ploščici. »Aha, zdajle stojiva tukaj, vidite … Do Volč nimate daleč, gospod … dobre pol ure mi kaže, pa pridete. Zdajle greste desno dol, vse do potočka v grapi … zgleda, da ga boste morali prebresti … ali preskočiti. Potem greste na gliho kar na tale grebenček, niti sto metrov v višino ne … in pridete na tole pot … krenete seveda v dolino in ste kmalu v vasi.« Na koncu, ko sem se mu zahvaljeval, se mi je zmagoslavno nasmehnil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.