Novica

Sonjica – zgodba o močni krhki ženski na presečišču judovsko-ruskega pripovedništva

03.07.2016

V zbirki Svila je izšla novela Sonjica (Сонечка, 1992) ruske pisateljice Ljudmile Jevgenjevne Ulicke.
Zgodba pripoveduje o samotarski, precej nevpadljivi ljubiteljici ruske literature, ki jo iz neskončnih svetov knjižne fikcije potegne naključni obisk znanega slikarja Roberta Viktoroviča, že kmalu zatem njenega moža. Rodi se jima hči Tanja in po večkratnem iskanju svojega mesta v novi sovjetski državi se le ustalijo v ›moskovskem Montmartru‹, kjer Robert na stara leta lahko celo znova zavihti svoje čopiče. Družinici se približa krhka, bela Jasja, prelepa hči poljskih emigrantov, ki se naseli pri njih in kmalu postane Robertova ljubica. Toda zaradi moževega varanja ni Sonjica niti presenečena niti obupana, temveč še srečna, da je usoda njenemu ostarelemu možu vendarle prinesla takšno tolažbo. Najprej Tanja, po smrti Roberta Viktoroviča pa še Jasja odideta vsaka svojo pot, postarana Sonjica pa se ponovno samotarsko zatopi v svoje stare prijateljice – knjige.
Ulicka v tej kratki pripovedi združuje več elementov, ki so značilni za sodobno rusko (oziroma v njenem primeru judovsko-rusko) literaturo. Na eni strani prikazuje klasično vlogo ženske kot matere in čuvarke (nacionalnega) ognjišča, na drugi strani kliše ženske kot prostitutke, ki pa svojo spolnost uporablja kot sredstvo za preživetje. Očitna je tudi stereotipna porazdelitev spolnih vlog: moški je intelektualec, ustvarjalec, umetnik, svoboden v svojih izbirah, medtem ko je vloga ženske določena in nespremenljiva; ženska ravna najbolj prav, če se temu podredi in hvaležno sprejme, karkoli ji nakloni usoda, pri tem pa svobodno sledi častivrednim motivom: starodavni modrosti, nezlomljivi potrpežljivosti in železni moči volje. Odveč je poudarjati, da takšne slike Ulicka ne ponuja v ideal, temveč je to mojstrsko izbrušena kritika. Mimogrede, ne le omenjenih, večnih tem v medčloveških odnosih, temveč v znatni meri tudi življenja in odnosov v moderni Rusiji, izpahnjeni iz nekdanjega varnega ravnovesnega stanja – bodisi velike narodne bodisi mednarodne hladne vojne, bodisi imperialne brezčasnosti bodisi sovjetske večnosti.

Sonjico je poslovenil Marjan Poljanec.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

17.11.2017

Pod krinko Vladimirja Vauhnika – izvirno pričevanje o drugi svetovni vojni iz prve roke »

Knjiga v dveh zvezkih s skupnim naslovom Pod krinko je sklepno poročilo slovenskega častnika, vojaškega atašeja Kraljevine Jugoslavije in obveščevalca Vladimirja Vauhnika (1896–1955) o osebnih doživetjih in svetovnih dogodkih ter procesih med drugo svetovno vojno. V prvem delu (Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti) popisuje svoj ›berlinski‹ čas (obdobje od pomladi 1939 do napada na Jugoslavijo), ki ga je preživel v visoki diplomatski družbi, v središču takratnega najpomembnejšega svetovnega dogajanja. Aprila 1941 je Vauhnik pristal v gestapovskem zaporu v Berlinu. Čas od svoje izpustitve, prek kratkotrajnega bivanja v Zagrebu, več kot dveletnega prikritega obveščevalnega delovanja v Ljubljani pa do bega v Švico popisuje v drugem delu knjige (Med izdajalci, vohuni in junaki).
Ta zajetni sveženj spominov (skupaj 576 strani) je bil torej napisan konec leta 1945 in je tokrat slovenskim bralcem predstavljen prvič v tej obliki.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.11.2017

Izšla je knjiga Na slepem tiru, dnevnik kulturnega urednika Dela Jožeta Horvata od januarja 1989 do maja 1991 »

Ko bralec odpre časopis, kakršen je Delo, je lahko večinoma zadovoljen: o politiki, gospodarstvu, športu in še čem ima »kaj brati«. Manj zadovoljen pa utegne biti tisti, ki bi rad kaj več prebral o kulturi. Tako je bilo – in je še danes. Pred kratkim je pesnica Anja Golob, dvakratna Jenkova nagrajenka, na Facebooku zapisala: »Tole je kulturna stran v današnjem, sobotnem Delu. In sosednja stran. Nivo alarmantnosti tega fakta dosega zgolj še nivo nejeverne osuplosti.« Dodala je fotografijo, na kateri se vidita Delovi »kulturni« strani: polovico leve zaseda članek »Vokalno-scenski projekti z gosti«; na drugi polovici leve in celotni desni strani se razprostirajo oglasi.

Pred skoraj dvajsetimi leti se je za kulturno in tudi politično širino (bolj ali manj zaman) zavzemal takratni urednik Delove kulturne rubrike Jože Horvat. Zapisi v njegovem dnevniku Na slepem tiru so nastali v času, ko se je Slovenija počasi levila iz socializma in skupne države Jugoslavije v samostojno, demokratično državo, in kažejo, da kulturi sekira ni padala v med niti v socialističnih časih niti v »tranzicijskem obdobju«, da, skratka, nad kulturo že dolga leta visi predvsem sekira, medu pa od nikoder. Da se ta »tradicija« vleče vse do danes, pa razbiramo iz občasnih »krikov vpijočega v puščavi« oziroma na družabnih omrežjih.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.11.2017

Andrej E. Skubic je objavil svoj sedmi roman. – Permafrost je 113. knjiga v zbirki Bralec »

»Pisanje sem enostavno pustil, saj ni nikamor peljalo,« sklene Andrej E. Skubic nedavno objavljeno kolumno na portalu Airbeletrina. »Zdelo se mi je, da samo nekaj umetniško drkam. Kar sem tudi res delal. Nisem vedel, kaj delam. Saj še danes ne.«
Da je kolumno napisal malo pred izidom svojega sedmega romana, je seveda golo naključje; toliko nenavadnejši je zato njen zaključek. Skubic ni pustil pisanja, kje pa; opisuje namreč začetke svoje pisateljske poti – kako je takrat, v devetdesetih, preden je objavil prvenec Grenki med, »zgledala vsa ta scena«. »Tako pač človek počasi reče: pejte v rit vsi skupaj.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

15.10.2017

Izšla je nova pregledna zgodovina druge svetovne vojne na Slovenskem – Slovenija v vojni 1941–1945 »

Na vprašanje, o katerem obdobju v človeški zgodovini je bilo v zadnjih desetletjih napisanih največ zgodovinskih knjig, ni težko odgovoriti. O drugi svetovni vojni, največjem vojaškem spopadu, bodisi da ga ocenjujemo po številu vpletenih držav, deležu svetovnega prebivalstva, ki ga je prizadela, ali po številu izgubljenih življenj ter pregnanih in razseljenih oseb. O tej vojni in njenih posledicah so pisale vse generacije zgodovinopiscev – od najstarejše, zlasti na podlagi pričevanj in kakor jo je doživela sama – do današnje, ki se mora pri raziskovanju opirati predvsem na arhivske dokumente in knjige predhodnikov.
Druga svetovna vojna je med najbolj obravnavanimi obdobji tudi v slovenskem zgodovinopisju in zanimanje za njeno raziskovanje ne upada. Večina del, ki je bila objavljena do osamosvojitve, se ukvarja z narodnoosvobodilnim bojem in govori o partizanstvu, a bolj kot se ta vojna odmika v preteklost, natančneje se izrisujejo tudi vse druge razsežnosti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.10.2017

Vladarji ali lastniki sveta? – Noam Chomsky v boju za razum in spodobnost »

Izšla je aktualna knjiga Noama Chomskega Kdo vlada svetu?. Gre za pregled družbenega, političnega in vojaškega dogajanja po kriznih žariščih sveta, kjer je s svojimi interesi na tak ali drugačen način vpletena ameriška politika (v njenem ozadju pa praviloma že čakajo tudi globalne korporacije velekapitala). Inventura ›dejavnosti‹ ameriških politikov (administracij) v zadnjih dveh stoletjih nam ponovno nazorno naslika osupljivo podobo ›izvoljenega ljudstva‹ moderne dobe – in morda prav zato ni nenavadna unikatna obojestranska naklonjenost današnjih Združenih držav Amerike in svetopisemskega ›izvoljenega ljudstva‹. Velik del poglavij te knjige se namreč nenehno vrača k Izraelu in njegovim tegobam z arabskimi sosedi, najraje kajpak s Palestinci.
Bližnji vzhod je težave podedoval še iz pretežno britansko-francoskih bojev za prevlado nad njim. Toda odkar je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja padla strateška odločitev, da mora ta del sveta pripasti ameriškim interesom, gre tam, kot se zdi, vse narobe. Saj vemo, zakaj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je