E-novice

Novica

Sonjica – zgodba o močni krhki ženski na presečišču judovsko-ruskega pripovedništva

03.07.2016

V zbirki Svila je izšla novela Sonjica (Сонечка, 1992) ruske pisateljice Ljudmile Jevgenjevne Ulicke.
Zgodba pripoveduje o samotarski, precej nevpadljivi ljubiteljici ruske literature, ki jo iz neskončnih svetov knjižne fikcije potegne naključni obisk znanega slikarja Roberta Viktoroviča, že kmalu zatem njenega moža. Rodi se jima hči Tanja in po večkratnem iskanju svojega mesta v novi sovjetski državi se le ustalijo v ›moskovskem Montmartru‹, kjer Robert na stara leta lahko celo znova zavihti svoje čopiče. Družinici se približa krhka, bela Jasja, prelepa hči poljskih emigrantov, ki se naseli pri njih in kmalu postane Robertova ljubica. Toda zaradi moževega varanja ni Sonjica niti presenečena niti obupana, temveč še srečna, da je usoda njenemu ostarelemu možu vendarle prinesla takšno tolažbo. Najprej Tanja, po smrti Roberta Viktoroviča pa še Jasja odideta vsaka svojo pot, postarana Sonjica pa se ponovno samotarsko zatopi v svoje stare prijateljice – knjige.
Ulicka v tej kratki pripovedi združuje več elementov, ki so značilni za sodobno rusko (oziroma v njenem primeru judovsko-rusko) literaturo. Na eni strani prikazuje klasično vlogo ženske kot matere in čuvarke (nacionalnega) ognjišča, na drugi strani kliše ženske kot prostitutke, ki pa svojo spolnost uporablja kot sredstvo za preživetje. Očitna je tudi stereotipna porazdelitev spolnih vlog: moški je intelektualec, ustvarjalec, umetnik, svoboden v svojih izbirah, medtem ko je vloga ženske določena in nespremenljiva; ženska ravna najbolj prav, če se temu podredi in hvaležno sprejme, karkoli ji nakloni usoda, pri tem pa svobodno sledi častivrednim motivom: starodavni modrosti, nezlomljivi potrpežljivosti in železni moči volje. Odveč je poudarjati, da takšne slike Ulicka ne ponuja v ideal, temveč je to mojstrsko izbrušena kritika. Mimogrede, ne le omenjenih, večnih tem v medčloveških odnosih, temveč v znatni meri tudi življenja in odnosov v moderni Rusiji, izpahnjeni iz nekdanjega varnega ravnovesnega stanja – bodisi velike narodne bodisi mednarodne hladne vojne, bodisi imperialne brezčasnosti bodisi sovjetske večnosti.

Sonjico je poslovenil Marjan Poljanec.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

28.06.2018

Vabljeni na predstavitev knjige Ti si mene naučila brati – 4. julija v Škofji Loki in 12. julija v Žireh »

Vabimo vas na predstavitev knjige Ti si mene naučila brati. Partizansko šolstvo na Žirovskem, v Poljanski dolini in zgornjem delu Selške doline.

● v sredo, 4. julija 2018, ob 18. uri v Galeriji Franceta Miheliča v Škofji Loki (Kašča)
Z avtorji Ireno Jereb Filipič, Ivanom Križnarjem, Francem Podnarjem in Mileno Sitar se bo pogovarjal Drago Štefe.

● v četrtek, 12. julija 2018, ob 19. uri v mali dvorani DPD Svoboda v Žireh
Pogovor z avtorji bo vodil Viktor Žakelj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

25.06.2018

Roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu v letu, ko so Atene svetovna prestolnica knjige »

Septembra 2016, le nekaj ur po tistem, ko je tedanja generalna direktorica Unesca Irena Bokova razglasila Atene za svetovno prestolnico knjige 2018, je odjeknila vest, da zapira vrata še zadnja izmed knjigarn Elefterudakis. To je bila največja knjigarna v Grčiji, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah – če ste bili tam od sredine devetdesetih, je niste mogli spregledati – je ponujala več kot 200.000 naslovov, v grščini in drugih jezikih, prirejala je literarne dogodke, seveda je imela tudi kavarnico. Ustanovitelj knjigarne je bil Kostas Elefterudakis, svojo prvo knjigarno je odprl leta 1898 na trgu Sintagma. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja se je preselila na Nikisovo ulico, nedaleč od Sintagme, leta 1995 pa na ulico Panepistimiu. Samo v Atenah je bilo še več kot 20 knjigarn Elefterudakis.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.06.2018

Izšla je knjiga o sreči, ki si je mnogi želijo, vi pa jo lahko dobite že danes – če ste bralec, bralka »

Ruski emigranti so po revolucijskem viharju zapuščali domovino, ker jim je ob vseh svojih neskončnih širjavah postala pretesna zaradi političnega enoumja. V druge dele sveta, posebej v Evropo in Ameriko, so prinašali veličino svojih kulturnih tradicij, seveda pa so se z enakimi oplajali tudi sami v deželah tradicionalnega (krščanskega) Zahoda. Med temi emigranti je bila tudi rosno mlada pesnica Nina Berberova, ki je s svojim možem, lirikom Hodasevičem, leta 1922 zapustila Sovjetsko zvezo in se podala na zahod; zvesta mu je ostala vse do smrti, skoraj pol življenja je preživela v ZDA. Pri nas pisateljica ni bila zelo znana, kaka tri desetletja imamo na voljo za branje tri njene povesti.
Sto let po revoluciji je Rusija temeljito spremenjena država, tako kot vse pore planeta je tudi največjo državo sveta preplavila globalizacija, boljševiki, pred katerimi se je nekoč vse treslo, pa si ne zaslužijo več svojega imena – ljudje z vseh vetrov se danes pogosteje in brez tesnobe vračajo v zibelko slovanstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj« »

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

V zbirki Svila indijska pesnica in pisateljica Amrita Pritam in njeno najbolj znano delo Pinjar »

Lani je minilo sedemdeset let, odkar je Indija po dolgotrajnih prizadevanjih dosegla osamosvojitev izpod britanske kolonialne nadvlade. A zaradi razkola med muslimani in hindujci je dogodek namesto olajšanja in zadovoljstva prinesel ustanovitev nove države Pakistana in eno najbolj množičnih prisilnih selitev v zgodovini: okrog 11 milijonov ljudi je moralo zapustiti domove – muslimani z indijske strani so odhajali v Pakistan, hindujci z druge strani v Indijo. Medversko sovraštvo je prineslo ogromno nasilja, krvavih obračunov (govori se o pol milijona do milijona mrtvih), ženske so bile pogosto žrtve ugrabitev, posilstev …

To so okoliščine, v katerih se dogaja zgodba kratkega romana Pinjar ene najuspešnejših indijskih književnic Amrite Pritam (1919–2005).

objavljeno v rubriki: Izšlo je