E-novice

Novica

Soba 2 – pretanjeno izpisan »ženski« roman, ki neposredno, pa vendar z izjemno rahločutnostjo izrazi različne plasti ženske duše

04.06.2016

Julie Bonnie (tudi Julie B. Bonnie) je francoska pevka, kitaristka, violinistka in plesalka, od leta 2013 pa tudi pisateljica: tega leta je izšel njen romaneskni prvenec Soba 2 (Chambre 2), pozneje je napisala še tri romane. V zadnjem, s tematsko nedvoumnim naslovom Mon amour,, se posveča različnim oblikam ljubezni, s čimer ni presenetila, saj se je že v Sobi 2 razkrila kot izjemno senzibilna osebnost, globoko dovzetna za vse odtenke odnosov z drugimi, ki se jim predaja scela in jo tako tudi kar najgloblje prizadevajo. Plemenita ženska pisava v najboljšem pomenu z izrazito avtobiografsko podlago. Julie Bonnie je namreč že pri štirinajstih prestopila tradicionalne okvire najstniškega življenja, ki so ji bili namenjeni in sta jih pričakovali tako njena družina (starša učitelja) in širša okolica. Tako se tudi Béatrice, junakinja Sobe 2, kot najstnica prepusti svoji ljubezni, mlademu nemškemu violinistu Gaborju, in se z njegovo skupino odpravi na večletno glasbeno turnejo. Njeno telo se odziva na ples in gola pleše na koncertih »svoje« skupine, ki je več let njena prava in edina družina. Pisateljičina resnična avtobiografija po prvem »najstniškem« koncertu beleži več tisoč nastopov po glasbenih odrih vse Evrope, Béatrice pa po več letih nomadskega življenja ne more več vztrajati pri svojih sanjah, dva otroka jo »prisilita« v »običajno« kruhoborsko življenje, ki Gaborju ni pisan na kožo, in ko se mora po njegovem odhodu znajti kot samohranilka, se zaposli kot otroška sestra v porodnišnici.

Roman odlikuje izrazito oseben, drugačen, že kar presenetljiv slog, ki pogosto sledi posebnemu ritmu, tudi s kratkimi, odsekanimi stavki, med katerimi ravno neizrečeno včasih zazveni najglasneje. Malo je tako pretanjeno izpisanih »ženskih« romanov, ki hkrati tako neposredno, pa vendar z izjemno rahločutnostjo izrazijo različne plasti ženske duše in pustijo, da si v vsej lepoti da duška tudi njeno telo. Vznesenost in obup, ritem bolečine se pne v skrajno veselje plesa. Razpon od poetičnega do grobo in brez olepšav izraženega je že kar dramatično napet lok – pisateljičin dokaz, da kar zmore glasba, zmorejo tudi besede. Ljubica, mati, tolažnica – v romanu nobena teh vlog ni polovična, vse je predajanje scela, hkrati slast in skrajna bolečina. Glede na slogovno samosvojost in pripovedno moč prvenca Julie Bonnie Fnacova nagrada za roman ob navdušenem odzivu knjigarnarjev in bralcev niti ne preseneča.

Roman Soba 2 je prevedla Marjeta Novak Kajzer.

Podelitev Fnacove nagrade za roman Soba 2 Julie Bonnie.
Julie Bonnie izvaja skladbo In the Ghetto.
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

25.06.2018

Roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu v letu, ko so Atene svetovna prestolnica knjige »

Septembra 2016, le nekaj ur po tistem, ko je tedanja generalna direktorica Unesca Irena Bokova razglasila Atene za svetovno prestolnico knjige 2018, je odjeknila vest, da zapira vrata še zadnja izmed knjigarn Elefterudakis. To je bila največja knjigarna v Grčiji, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah – če ste bili tam od sredine devetdesetih, je niste mogli spregledati – je ponujala več kot 200.000 naslovov, v grščini in drugih jezikih, prirejala je literarne dogodke, seveda je imela tudi kavarnico. Ustanovitelj knjigarne je bil Kostas Elefterudakis, svojo prvo knjigarno je odprl leta 1898 na trgu Sintagma. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja se je preselila na Nikisovo ulico, nedaleč od Sintagme, leta 1995 pa na ulico Panepistimiu. Samo v Atenah je bilo še več kot 20 knjigarn Elefterudakis.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.06.2018

Izšla je knjiga o sreči, ki si je mnogi želijo, vi pa jo lahko dobite že danes – če ste bralec, bralka »

Ruski emigranti so po revolucijskem viharju zapuščali domovino, ker jim je ob vseh svojih neskončnih širjavah postala pretesna zaradi političnega enoumja. V druge dele sveta, posebej v Evropo in Ameriko, so prinašali veličino svojih kulturnih tradicij, seveda pa so se z enakimi oplajali tudi sami v deželah tradicionalnega (krščanskega) Zahoda. Med temi emigranti je bila tudi rosno mlada pesnica Nina Berberova, ki je s svojim možem, lirikom Hodasevičem, leta 1922 zapustila Sovjetsko zvezo in se podala na zahod; zvesta mu je ostala vse do smrti, skoraj pol življenja je preživela v ZDA. Pri nas pisateljica ni bila zelo znana, kaka tri desetletja imamo na voljo za branje tri njene povesti.
Sto let po revoluciji je Rusija temeljito spremenjena država, tako kot vse pore planeta je tudi največjo državo sveta preplavila globalizacija, boljševiki, pred katerimi se je nekoč vse treslo, pa si ne zaslužijo več svojega imena – ljudje z vseh vetrov se danes pogosteje in brez tesnobe vračajo v zibelko slovanstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj« »

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

V zbirki Svila indijska pesnica in pisateljica Amrita Pritam in njeno najbolj znano delo Pinjar »

Lani je minilo sedemdeset let, odkar je Indija po dolgotrajnih prizadevanjih dosegla osamosvojitev izpod britanske kolonialne nadvlade. A zaradi razkola med muslimani in hindujci je dogodek namesto olajšanja in zadovoljstva prinesel ustanovitev nove države Pakistana in eno najbolj množičnih prisilnih selitev v zgodovini: okrog 11 milijonov ljudi je moralo zapustiti domove – muslimani z indijske strani so odhajali v Pakistan, hindujci z druge strani v Indijo. Medversko sovraštvo je prineslo ogromno nasilja, krvavih obračunov (govori se o pol milijona do milijona mrtvih), ženske so bile pogosto žrtve ugrabitev, posilstev …

To so okoliščine, v katerih se dogaja zgodba kratkega romana Pinjar ene najuspešnejših indijskih književnic Amrite Pritam (1919–2005).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.05.2018

Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči. – Željko Kozinc »

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša. Tisti pametni telefon. »V Volče? Pa poglejmo na …« Prijazni mož je potapkal po lesketavi ploščici. »Aha, zdajle stojiva tukaj, vidite … Do Volč nimate daleč, gospod … dobre pol ure mi kaže, pa pridete. Zdajle greste desno dol, vse do potočka v grapi … zgleda, da ga boste morali prebresti … ali preskočiti. Potem greste na gliho kar na tale grebenček, niti sto metrov v višino ne … in pridete na tole pot … krenete seveda v dolino in ste kmalu v vasi.« Na koncu, ko sem se mu zahvaljeval, se mi je zmagoslavno nasmehnil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je