Novica

Simfonija v belem Adriane Lisboa, brazilske »pisateljice za sedanjost in prihodnost« – Bralec 107

10.03.2017

Brazilija je največja južnoameriška država – obsega 8,5 milijona kvadratnih kilometrov, kar je krepko čez 80 odstotkov površine Evrope, prebivalcev pa ima več kot 200 milijonov, kar je več, kot jih ima celotna Rusija. Jezik Brazilcev je portugalščina, in to je morda razlog, da je brazilska književnost pri nas med najmanj znanimi južnoameriškimi književnostmi, kljub temu da spada založništvo v Braziliji med deset najmočnejših na svetu. V slovenskem prevodu izide na leto manj luzofonskih del – knjig, napisanih v portugalščini –, kot je prstov na roki, v statistiki pa so zajeta celo skupaj z deli, prevedenimi iz španščine. Koliko izmed njih je potemtakem brazilskih?
Izbrati najboljše v širnem morju brazilske proze je zato za slovenskega založnika velik izziv. Prvi na seznamu brazilskih pisateljev, ki pride na misel največ bralcem, utegne res biti Paolo Coelho, saj spada med največ prevajane in najbolje prodajane brazilske avtorje, a vrh sodobnega brazilskega romanopisja predstavljajo čisto druga imena: pisatelji, kot so João Gilberto Noll, Milton Hatoum, João Almino, Bernardo Carvalho in Cristóvão Tezza, med pisateljicami pa je najbolj cenjena Adriana Lisboa.

Pri založbi Modrijan smo ta izziv sprejeli že pred leti, ko smo izdali prevoda romanov Bernarda Carvalha (Devet noči) in Cristóvãa Tezze (Večni sin). Tretje ime z gornjega seznama pa je Adriana Lisboa. Napisala je šest romanov, drugi, Simfonija v belem (Sinfonia em branco, 2001), pa je njeno prvo delo, ki je prevedeno v slovenščino. Za roman je leta 2003 prejela nagrado Joséja Saramaga, ki jo vsaki dve leti podeljujejo mladim luzofonskim avtorjem. Saramago, utemeljitelj nagrade in Nobelov nagrajenec, je Lisboo označil kot »pisateljico za sedanjost in prihodnost«, in imel je prav – Saramagovi nagradi se je pozneje pridružila še vrsta drugih nominacij in nagrad. Simfonija v belem je izšla v številnih drugih jezikih, lani tudi v hrvaščini.

Kar na prvih straneh romana Simfonija v belem bralec najprej opazi, je izbrušena pisava z občutkom za vsakovrstne odtenke, detajle in vzgibe, za katero začne slutiti nedoločno breme preteklosti. In res se skozi trezno in zadržano, a tudi precizno in poetično pripoved počasi razkriva zgodba, ki je mračna in brutalna, skrajno intimna in obenem družbeno pereča. V njenem središču so skrivnosti neke družine, nasilje, obdano z molkom, s prepovedjo besede ...

Roman je izšel v zbirki Bralec, prevedla ga je Katja Zakrajšek.

Argentinski režiser Eduardo Montes-Bradley je leta 2012 o pisateljici posnel dokumentarni film Lisboa.
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

04.08.2010

Normalno prehranjevanje – kaj to pravzaprav pomeni? »

»Kdo so ›normalni‹ jedci? Ali jedo samo jedi iz solatnih barov in nakupujejo v trgovinah z zdravo prehrano, se odrekajo beli moki in preprostim ogljikovim hidratom? Ali lepo sedajo za mizo, da bi pojedli tri obroke dnevno, in si nikoli ne privoščijo prigrizkov? Ali res nikoli ne jedo preveč ali premalo? Je vsak človek, ki nima niti prevelike niti premajhne telesne teže, ›normalen‹ jedec? In kar je še najpomembnejše – kako to počnejo?«
Izšla je knjiga ameriške psihoterapevtke Karen R. Koenig Pravila, kako »normalno« jesti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

29.07.2010

Globoko oseben prispevek k še nedokončani debati o Kočevarjih »

Izšla je avtobiografska pripoved Johna Tschinkla Zvonovi so umolknili. V njej pripoveduje o svojem otroštvu pred drugo svetovno vojno v Grčaricah. Nato se »vrne v preteklost« in skuša zajeti šest stoletij dolgo zgodovino nemške manjšine, ki je do zadnjega stoletja živela složno s slovensko večino; piše o rodovih obeh vej svoje družine, slovenske po materi in nemške po očetu.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.07.2010

Živali iz Gmajnice v slovenskem prevodu »

Kadar govorimo o klasični literaturi, redko omenjamo mladinsko književnost, in tudi literarnokritiško jo vse prevečkrat zapostavljamo. Književnosti za mlade bi bržkone moralo veljati več pozornosti ali najmanj toliko, kolikor je namenjamo knjigam za odrasle. Pred seboj ima namreč občutljivega bralca, ki si ustvarja bralsko podlago za vse življenje. In kakšna bo pri otrocih, ki odraščajo le ob knjigah s slabo izdelanimi značaji, preveč poenostavljenimi in naivnimi zgodbami, da o jeziku sploh ne zgubljamo besed?
Knjiga Živali iz Gmajnice (The Animals Of Farthing Wood) Colina Danna, ki je pravkar izšla, bi morala najti pot do slehernega mladega bralca. Prinesla mu bo nepozabno bralsko izkušnjo in se brez dvoma uvrstila na seznam najljubših knjig.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.07.2010

Ironični komentator, provokator in reformator »

Tako je slovenski umetnik in publicist Stane Jagodič v spremni besedi h knjigi Striporeki označil njenega avtorja, risarja Iztoka Sitarja, ki je petdeset pregovorov upodobil tako, da jih je prelil v stripovsko govorico. »V bistvu gre za rebuse, ki zahtevajo od bralca nekaj logike, čeprav dialogi in monologi nimajo globljega pomena kot na primer pri Sitarjevih vsebinsko zahtevnejših stripih in so zato razumljivi tudi širšemu krogu bralcev.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.07.2010

Štiri mesece po izidu Moški možgani tudi v slovenščini »

»Osebno sem prepričana, da lahko spoznavanje ustroja moških možganov tako moškim kot ženskam pomaga do večje bližine, sočutja in spoštovanja do nasprotnega spola. Tovrstno razumevanje utegne biti celo najpomembnejši dejavnik pri ustvarjanju resničnega ravnovesja med spoloma.« Takole zaključi dr. Louann Brizendine (na sliki) svojo drugo uspešnico, knjigo Moški možgani, ki jo je objavila pred štirimi meseci, štiri leta po Ženskih možganih, zelo uspešni knjigi tudi med slovenskimi bralkami in bralci.

objavljeno v rubriki: Izšlo je