Novica

Simfonija v belem Adriane Lisboa, brazilske »pisateljice za sedanjost in prihodnost« – Bralec 107

10.03.2017

Brazilija je največja južnoameriška država – obsega 8,5 milijona kvadratnih kilometrov, kar je krepko čez 80 odstotkov površine Evrope, prebivalcev pa ima več kot 200 milijonov, kar je več, kot jih ima celotna Rusija. Jezik Brazilcev je portugalščina, in to je morda razlog, da je brazilska književnost pri nas med najmanj znanimi južnoameriškimi književnostmi, kljub temu da spada založništvo v Braziliji med deset najmočnejših na svetu. V slovenskem prevodu izide na leto manj luzofonskih del – knjig, napisanih v portugalščini –, kot je prstov na roki, v statistiki pa so zajeta celo skupaj z deli, prevedenimi iz španščine. Koliko izmed njih je potemtakem brazilskih?
Izbrati najboljše v širnem morju brazilske proze je zato za slovenskega založnika velik izziv. Prvi na seznamu brazilskih pisateljev, ki pride na misel največ bralcem, utegne res biti Paolo Coelho, saj spada med največ prevajane in najbolje prodajane brazilske avtorje, a vrh sodobnega brazilskega romanopisja predstavljajo čisto druga imena: pisatelji, kot so João Gilberto Noll, Milton Hatoum, João Almino, Bernardo Carvalho in Cristóvão Tezza, med pisateljicami pa je najbolj cenjena Adriana Lisboa.

Pri založbi Modrijan smo ta izziv sprejeli že pred leti, ko smo izdali prevoda romanov Bernarda Carvalha (Devet noči) in Cristóvãa Tezze (Večni sin). Tretje ime z gornjega seznama pa je Adriana Lisboa. Napisala je šest romanov, drugi, Simfonija v belem (Sinfonia em branco, 2001), pa je njeno prvo delo, ki je prevedeno v slovenščino. Za roman je leta 2003 prejela nagrado Joséja Saramaga, ki jo vsaki dve leti podeljujejo mladim luzofonskim avtorjem. Saramago, utemeljitelj nagrade in Nobelov nagrajenec, je Lisboo označil kot »pisateljico za sedanjost in prihodnost«, in imel je prav – Saramagovi nagradi se je pozneje pridružila še vrsta drugih nominacij in nagrad. Simfonija v belem je izšla v številnih drugih jezikih, lani tudi v hrvaščini.

Kar na prvih straneh romana Simfonija v belem bralec najprej opazi, je izbrušena pisava z občutkom za vsakovrstne odtenke, detajle in vzgibe, za katero začne slutiti nedoločno breme preteklosti. In res se skozi trezno in zadržano, a tudi precizno in poetično pripoved počasi razkriva zgodba, ki je mračna in brutalna, skrajno intimna in obenem družbeno pereča. V njenem središču so skrivnosti neke družine, nasilje, obdano z molkom, s prepovedjo besede ...

Roman je izšel v zbirki Bralec, prevedla ga je Katja Zakrajšek.

Argentinski režiser Eduardo Montes-Bradley je leta 2012 o pisateljici posnel dokumentarni film Lisboa.
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

04.06.2016

Soba 2 – pretanjeno izpisan »ženski« roman, ki neposredno, pa vendar z izjemno rahločutnostjo izrazi različne plasti ženske duše »

Julie Bonnie (tudi Julie B. Bonnie) je francoska pevka, kitaristka, violinistka in plesalka, od leta 2013 pa tudi pisateljica: tega leta je izšel njen romaneskni prvenec Soba 2 (Chambre 2), pozneje je napisala še tri romane. V zadnjem, s tematsko nedvoumnim naslovom Mon amour,, se posveča različnim oblikam ljubezni, s čimer ni presenetila, saj se je že v Sobi 2 razkrila kot izjemno senzibilna osebnost, globoko dovzetna za vse odtenke odnosov z drugimi, ki se jim predaja scela in jo tako tudi kar najgloblje prizadevajo. Plemenita ženska pisava v najboljšem pomenu z izrazito avtobiografsko podlago. Julie Bonnie je namreč že pri štirinajstih prestopila tradicionalne okvire najstniškega življenja, ki so ji bili namenjeni in sta jih pričakovali tako njena družina (starša učitelja) in širša okolica. Tako se tudi Béatrice, junakinja Sobe 2, kot najstnica prepusti svoji ljubezni, mlademu nemškemu violinistu Gaborju, in se z njegovo skupino odpravi na večletno glasbeno turnejo.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.06.2016

Listi iz dnevnika so pogled na proces osamosvajanja Slovenije iz druge perspektive – iz glavnega mesta razpadajoče Jugoslavije »

Jožef Slokar (1934) je odraščal v obrtniškem okolju svoje družine, šolati se je začel v fašistični Italiji in nato zorel v mladeniča v novih državnih okvirih primorskih Slovencev po letu 1945. V Jugoslaviji je zgradil uspešno kariero v gospodarstvu pa tudi v politiki. Na čelu gradbenega podjetja Primorje v domači Ajdovščini, Železniškega gospodarstva Ljubljana in Samoupravne interesne skupnosti za ekonomske odnose se je spopadal v labirintu »čudaških financ« in samoupravnega eksperimentiranja, upanje, da se bodo z nastopom Staneta Kavčiča gospodarske razmere vendarle normalizirale, pa je kmalu zamrlo. Tudi s približevanjem poslovanja železnic tržnim zakonitostim ni bilo nič – zavrla ga je stavka strojevodij Železniškega gospodarstva konec leta 1988. Ob koncu osemdesetih let je Slokarja z optimizmom navdal Ante Marković s svojo vizijo demokratičnega socializma in deregulacijo birokratske države, toda uresničitev njegovih idej v razmerah po padcu železne zavese v Evropi ni bila mogoča. Razpadanje Jugoslavije in osamosvajanje Slovenije je Slokar kot član zadnje jugoslovanske vlade pomagal čim bolj neboleče uresničiti, to pa ga je postavilo v povsem nov položaj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

01.05.2016

Bonsaj Alejandra Zambre – najboljši roman leta 2006 po izboru čilskih literarnih kritikov »

Čile je tista zelo razpotegnjena država v Južni Ameriki, ki jo z zahoda obliva Tihi ocean, na vzhodu pa meji na Argentino in Bolivijo in na severu na Peru. Ob omembi Čila marsikdo najprej pomisli na diktatorja Pinocheta pa na pogoste potrese, denimo na tistega leta 2010 in še posebno na potres februarja 1960 (Valdivia), ki velja še danes za najmočnejšega med vsemi, kar jih je zabeležila zgodovina.
Nekateri pa pomislimo na literaturo. Čilska zavzema med književnostmi Južne Amerike zelo posebno mesto. Nobelovo nagrado sta prejela kar dva Čilenca – Gabriela Mistral (1945) in Pablo Neruda (1971); nikoli je ni dobil ne Argentinec in ne Brazilec. Nobelovca – oba pesnika – sta čilsko literarno umetnost ponesla širom sveta in čilski literati so tudi danes med najbolj prevajanimi južnoameriškimi avtorji, ki ustvarjajo ali so ustvarjali v španščini: Roberto Bolaño, Isabel Allende, Antonio Skármeta, Marcela Serrano (njihove romane beremo tudi v slovenščini), morda pa še bolj slovijo pesniki kot Gonzalo Rojas, Nicanor Parra, Óscar Hahn, Sergio Badilla Castillo ...

Pesnik je tudi Alejandro Zambra (1975), avtor romana Bonsaj, ki je pred kratkim izšel v zbirki Bralec.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

13.04.2016

Marijin testament »iz prve roke« osvetli enega od temeljev krščanske zgodbe, Kristusovo križanje »

Irski pisatelj Colm Tóibín, eden tistih, ki bi mu gotovo lahko nadeli oznako sodobni klasik, je pred štirimi leti z objavo Marijinega testamenta nekoliko presenetil. Krajše delo namreč »iz prve roke« osvetli enega od temeljev krščanske zgodbe, Kristusovo križanje, ter nastajanje evangelijev in vprašanje Jezusa kot Božjega sina, predvsem pa Jezusovo mater Marijo, ki pripoveduje o sebi in svojem sinu. Znani svetopisemski dogodki in osebe zaživijo povsem drugače, kot smo vajeni, iz Marijine osebne perspektive, njena izpoved pa seveda največ pove o njej sami. Bralec se nenadoma sooči z intimo ženske ikone, sicer postavljene na oltar, zdaj pa ženske iz mesa in krvi, nepomirjene s strašno sinovo usodo in postavljene pred težke življenjske dileme. In nemara se mu pripoved prav zato, ker zareže v sam arhetip, tako živo vtisne v zavest.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.03.2016

Kostja Veselko, drugič – Igro z ognjem bodo z navdušenjem prebirali fantje (in dekleta!), ki prisegajo na akcijo »

Dve leti sta naokrog in najbrž ste se že spraševali, ali bo po prvi knjigi Kostja Veselko vendarle ugledal luč sveta še kakšen prevod romana iz te popularne mladinske serije o detektivu okostnjaku. Irski pisatelj Derek Landy je o Kostji napisal kar devet romanov, prvi je izšel leta 2007, zadnji pred dvema letoma, vmes pa sta nastali še novela in zbirka kratkih zgodb. Kostja je zdaj, kot kaže, »izčrpan«, Landy pa se je posvetil novi seriji, Demon Road.

Fantazijska književnost je zadnja leta med mladimi pa tudi med odraslimi eden priljubljenejših književnih žanrov. Ali je to sprožil neznanski uspeh Harryja Potterja, ni mogoče dokazati, nedvomno pa bo držalo, da je med romani, ki navadno izhajajo kot trilogije ali celo serije, vse preveč na hitrico skovanih zgodb, ki naglo utonejo v pozabo. Landyju je uspelo precej več – njegov Kostja je bil priljubljen od prve do zadnje knjige –, prejel je cel kup pomembnih literarnih nagrad, med katerimi je najbrž najbolj ponosen na irsko književno nagrado, ki jo je leta 2010 dobil kot avtor »najboljše knjige desetletja«, in to za svoj prvi roman – Kostja Veselko.

objavljeno v rubriki: Izšlo je