Novica

Simfonija v belem Adriane Lisboa, brazilske »pisateljice za sedanjost in prihodnost« – Bralec 107

10.03.2017

Brazilija je največja južnoameriška država – obsega 8,5 milijona kvadratnih kilometrov, kar je krepko čez 80 odstotkov površine Evrope, prebivalcev pa ima več kot 200 milijonov, kar je več, kot jih ima celotna Rusija. Jezik Brazilcev je portugalščina, in to je morda razlog, da je brazilska književnost pri nas med najmanj znanimi južnoameriškimi književnostmi, kljub temu da spada založništvo v Braziliji med deset najmočnejših na svetu. V slovenskem prevodu izide na leto manj luzofonskih del – knjig, napisanih v portugalščini –, kot je prstov na roki, v statistiki pa so zajeta celo skupaj z deli, prevedenimi iz španščine. Koliko izmed njih je potemtakem brazilskih?
Izbrati najboljše v širnem morju brazilske proze je zato za slovenskega založnika velik izziv. Prvi na seznamu brazilskih pisateljev, ki pride na misel največ bralcem, utegne res biti Paolo Coelho, saj spada med največ prevajane in najbolje prodajane brazilske avtorje, a vrh sodobnega brazilskega romanopisja predstavljajo čisto druga imena: pisatelji, kot so João Gilberto Noll, Milton Hatoum, João Almino, Bernardo Carvalho in Cristóvão Tezza, med pisateljicami pa je najbolj cenjena Adriana Lisboa.

Pri založbi Modrijan smo ta izziv sprejeli že pred leti, ko smo izdali prevoda romanov Bernarda Carvalha (Devet noči) in Cristóvãa Tezze (Večni sin). Tretje ime z gornjega seznama pa je Adriana Lisboa. Napisala je šest romanov, drugi, Simfonija v belem (Sinfonia em branco, 2001), pa je njeno prvo delo, ki je prevedeno v slovenščino. Za roman je leta 2003 prejela nagrado Joséja Saramaga, ki jo vsaki dve leti podeljujejo mladim luzofonskim avtorjem. Saramago, utemeljitelj nagrade in Nobelov nagrajenec, je Lisboo označil kot »pisateljico za sedanjost in prihodnost«, in imel je prav – Saramagovi nagradi se je pozneje pridružila še vrsta drugih nominacij in nagrad. Simfonija v belem je izšla v številnih drugih jezikih, lani tudi v hrvaščini.

Kar na prvih straneh romana Simfonija v belem bralec najprej opazi, je izbrušena pisava z občutkom za vsakovrstne odtenke, detajle in vzgibe, za katero začne slutiti nedoločno breme preteklosti. In res se skozi trezno in zadržano, a tudi precizno in poetično pripoved počasi razkriva zgodba, ki je mračna in brutalna, skrajno intimna in obenem družbeno pereča. V njenem središču so skrivnosti neke družine, nasilje, obdano z molkom, s prepovedjo besede ...

Roman je izšel v zbirki Bralec, prevedla ga je Katja Zakrajšek.

Argentinski režiser Eduardo Montes-Bradley je leta 2012 o pisateljici posnel dokumentarni film Lisboa.
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

16.09.2017

Celovit prikaz duha srednjega veka v delu Tisoč let mraka in luči Marka Trobevška »

Marko Trobevšek je učitelj slovenščine. Njegovo zanimanje za kulturno zgodovino, v grobem razumljeno kot vzporedno zgodovino različnih umetnosti, se je razvilo ob delu, saj ukvarjanje z literaturo sproža vprašanja o razmerju do drugih umetnosti ter o povezanosti s siceršnjim duhovnim in sploh zgodovinskim dogajanjem v posameznih obdobjih.
V knjigi Tisoč let mraka in luči podaja zaokroženo podobo srednjeveških umetnosti. Knjiga je namenjena (še zmeraj) naraščajočemu številu ljudi, ki jih srednji vek zanima, posebej pa utegne koristiti učiteljem, dijakom in študentom. Bralcu omogoča, da se bo z dobo in njenimi estetskimi dosežki na različnih področjih seznanil na enem mestu in v sorazmerno kratkem času, saj delo ni obsežno – na dvesto straneh je razvrščenih dobrih petdeset kratkih poglavij.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

21.08.2017

Sto let Cvetja v jeseni – praznični konec tedna na Visokem in v Poljanah nad Škofjo Loko »

Pisatelj Ivan Tavčar (1851–1923) se je rodil leta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Njegov opus obsega več kot 40 pripovednih del – črtice, novele, povesti in romane –, eno najbolj znanih pa tudi najbolj priljubljenih pa je Cvetje v jeseni. Povest je pod psevdonimom Emil Leon začela izhajati pred stotimi leti v Ljubljanskem zvonu, na vrhuncu Tavčarjeve pisateljske kariere. Dve leti zatem je izšla Visoška kronika.

Stoletnica Cvetja je odlična priložnost za poklon rojakov – Poljancev velikemu Poljancu. Konec tedna bo zato Poljanska dolina odeta v jesensko cvetje. V četrtek, 24. avgusta, ob 19.30 bo v Kulturnem domu Poljane predstavitev nove izdaje Cvetja, ki je izšlo v sodelovanju s poljanskim KD dr. Ivan Tavčar, s pogovorom o knjigi in o poljanskem narečju; gostje si bodo ogledali filmski kolaž Cvetja in razstavo v knjigi objavljenih ilustracij akademske slikarke Maje Šubic. V petek, 25. avgusta, bo vse od 17. ure naprej živahno na Visokem: sejmu domačih dobrot bosta sledili kratka predstavitev knjige in otvoritev spominske knjižnice v Tavčarjevem dvorcu, ob 21. uri pa se bo začel muzikal Cvetje v jeseni.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

05.08.2017

Moj mož – zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe »

»Dejstvo, da ženska prevzame možev priimek celo v današnjih časih, da imamo v makedonščini slabšalni izraz za moškega, ki živi pri ženi ali njenih starših (›domazet‹), način, kako prikazujejo zakonsko zvezo mainstream filmi in kako nanjo gleda tržišče – vse to veliko pove o tem, kako zakon obravnavamo še dandanes. Iz te perspektive nikakor ne spoštujem te institucije, še posebej ne po tem, ko so ženske v zahodnem svetu postale bolj neodvisne in so pridobile neke temeljne človekove pravice.« Tako neposredna je bila lani Rumena Bužarovska, makedonska pisateljica, prevajalka, predavateljica ameriške književnosti na univerzi v Skopju in neizprosna kritičarka makedonske politike, v intervjuju za hrvaški Novi list malo po tistem, ko je v hrvaškem prevodu izšla njena tretja zbirka kratkih zgodb Moj mož. »Ne zanimajo me srečne zgodbe,« je dodala, »ampak zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

19.07.2017

»Napiši knjigo, ki jo želiš brati, posnemi film, ki ga želiš gledati.« – Austin Kleon »

Ideje v knjigah ameriškega umetnika Austina Kleona so za vse, ki poskušajo v svoje življenje in delo vnesti ščepec ustvarjalnosti. (Torej za vse med nami.) Ali kot pravi Kleon: »Ta knjiga je zate. Kdorkoli si in karkoli počneš.«
Ko si je Kleon začel delati zapiske za predavanje študentom na kolidžu v New Yorku, je spoznal, da lahko svoje izkušnje strne v deset preprostih pravil o tem, kako biti kreativen, in obenem, da so to prav tisti nasveti, ki jih je sam v letih, ko si je prizadeval postati umetnik, pogrešal in mu jih ni nihče povedal. Načela je združil v nekakšen manifest, namenjen vsakomur, ki se želi resneje posvečati umetnosti.
Nasveti v uspešnicah Kradi kot umetnik in Pokaži svoje delo!, ki sta v slovenskem prevodu izšla hkrati, so avtobiografski, kot so pravzaprav vsi nasveti, saj jih delimo na podlagi izkušenj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

18.07.2017

Teslov življenjepis je že sam po sebi tako zanimiv, da ga ni treba začiniti s čudesi ali z legendami in miti »

Letošnja Vilenica, 32. po vrsti, bo potekala pod pomenljivim geslom »Literatura, ki spreminja svet, ki spreminja literaturo«. Festival bo gostil vrsto literarnih ustvarjalcev iz 20 držav. Med udeleženci, katerih dela lahko beremo v slovenskem prevodu, bo tudi Vladimir Pištalo, priznani in slovenskim bralcem že dobro znani srbski pisatelj, ki od leta 1993 živi v ZDA.
Pištalovo prvo v slovenščino prevedeno delo je roman Tesla, portret med maskami, za katerega je prejel Ninovo nagrado 2008. Prevod (Đurđa Strsoglavec, 2012) je vzbudil izjemno pozornost in bil kmalu razprodan. Tedaj je avtor prvič obiskal Slovenijo ter v številnih intervjujih predstavil svojo poetiko in ustvarjalni postopek. Ta roman je pisal kar osem let, v intervjuju za Mladino pa je med drugim povedal: »Teslov življenjepis je že sam po sebi tako zanimiv, da ga ni treba začiniti s čudesi ali z legendami in miti. Le pokvarili bi ga. Pustil sem, da zgodba o Tesli govori sama zase.

objavljeno v rubriki: Izšlo je