E-novice

Novica

Roman Drevo brez imena Draga Jančarja – po desetih letih nova izdaja v zbirki Bralec

01.04.2018

V zbirki Bralec je izšel roman Draga Jančarja Drevo brez imena. Roman, ki smo ga pripravili ob pisateljevi 70-letnici, je bil prvič objavljen pred natanko desetimi leti v Modrijanovi veliki zbirki Euroman. V zbirki 27 proznih del iz 27-članske Evropske unije – takrat se je, s svojimi mladimi članicami, zdela še srečna družina –, ki je bila izdana na predvečer svetovnega dneva knjige in prav v času, ko je Slovenija predsedovala EU, je nosil številko 1. A kljub temu gre za enega najbolj prezrtih Jančarjevih romanov pri nas.

Jančarjev osmi roman – leta 2009 je bil v finalu za kresnika – je bil doslej preveden v sedem jezikov, po hrvaškem, nemškem, ukrajinskem, madžarskem, albanskem in angleškem je nedavno, oktobra lani, izšel še turški prevod.

Prevodi:
turščina: Adsız Ağaç, Dedalus, 2017; prev. Sina Baydur
angleščina: The Tree with No Name, Dalkey Archive Press, 2014; prev. Michael Biggins
albanščina: Druri pa emër, Toena, 2014; prev. Nikollë Berisha
madžarščina: A névtelen fa, L'Harmattan, 2011; prev. Orsolya Gállos
ukrajinščina: Brezimenne drevo, Folio, 2010; prev. Ljudmila Kancedal
nemščina: Der Baum ohne Namen, Folio Verlag, 2010; prev. Daniela Kocmut
hrvaščina: Drvo bez imena, Meandarmedia, 2010; prev. Neda Fanuko

Pripis

Pred kratkim smo poročali o dveh novih prevodih Jančarjevega romana To noč sem jo videl, nizozemskem in grškem. 3. maja pa izide pri praški založbi Plus češki prevod – Dnes v noci jsem ji viděl. To je že 16. prevod tega romana!

Dnes v noci jsem ji viděl, prevedel Kamil Valšík
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

20.11.2015

Bog, podari mi pogum, da spremenim, kar lahko – drugi del trilogije Sanje Rozman govori o psihoterapiji in okrevanju od posledic travme  »

Kaj je travma? Huda poškodba? Huda nesreča? Naravna katastrofa? Vojna? Da, vse to so travme, a le tiste najbolj znane. O katerih se javno na vso moč in na ves glas govori. Obstaja pa še orjaško polje manj vidnih, predvsem pa neprimerljivo manj slišnih travm, ki se porajajo v okviru medčloveških odnosov ali – drugače rečeno – za štirimi stenami, v okrilju (svete in nedotakljive) družine. O teh travmah se je dolgo strogo molčalo – in še danes so močno prikrite. Deklica, ki se reže, da bi zadušila neznosno bolečino, stisko in tesnobo ob tem, da jo oče nenehno spolno zlorablja, očitno po današnjih družbenih merilih (še) ni »material za naslovnico«. V šolah otroke učimo o varnosti v prometu, celo pouk o varnosti na internetu končno kaplja v šolske učilnice; in seveda o osnovah varne spolnosti (kondom). A promet, internet in kondom so sodobne »iznajdbe« oziroma pojavi. Kakršno koli nasilje v družini pa je, nasprotno, staro verjetno toliko kot sodobni človek sam. Pa vendar – kljub nekaterim pobudam, kot je telefon TOM – v šolah, ki so vrsto let otrokov drugi dom in kraj, kjer poleg doma preživlja največ svojega časa, ne obstaja predmet »družinsko nasilje« ali kaj podobnega. Ker je to še vedno nedotakljivo. Ker je to, kar se dogaja za zaprtimi vrati stanovanja in hiše, zasebna stvar in se nas ne tiče.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.11.2015

Svet ima tisoč obrazov, in večinoma so odvisni od tega, kakšen in kdo si, ko vstopiš vanj – Okrutni svet »

Svet ima tisoč obrazov, in večinoma so odvisni od tega, kakšen in kdo si, ko vstopiš vanj. Portoriški pisatelj Luis Negrón nam ga v »kratki zbirki kratkih zgodb« Okrutni svet predstavi skozi oči gejev v Santurceju, primestju San Juana. V začetnih zgodbah – tako se zdi – avtor bralca najprej uvede »v dušo in telo« gejev, ki so seveda – te duše in telesa – prav take kot kogar koli drugega. Nezapisano, celo med vrsticami neulovljivo, pa vendarle pri vse več ljudeh ozavesteno je namreč dejstvo, da človeka pač ne definira niti njegov spol niti njegova spolna usmerjenost. Junaki Negrónovih zgodb ljubijo, (po)želijo, sanjarijo, upajo, se iščejo, iščejo zase boljši svet, sprejemajo nenadne, impulzivne, pa tudi premišljene in tehtne odločitve – kot vsakdo, ki je kdaj pomočil prst na nogi v valove življenja. Zaletavi so in strastni, a tudi umirjeni – vendar nikoli vdani v usodo, čeprav avtor okoli njih izriše nič kaj zavidljivo okolje revščine, predsodkov, bolezni ali česa tretjega.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

06.11.2015

Kruh, pogače in sladice, deseta kuharska knjiga priznane raziskovalke tradicionalne kuhinje Marije Fras »

Marija Fras, upokojena učiteljica gospodinjstva in kemije, že poldrugo desetletje spremlja in raziskuje kulinariko Prlekov, Prekmurcev in Porabcev ter skrbno beleži, kako se tradicionalna kuhinja ohranja v sodobnem času. V knjigi Kruh, pogače in sladice, svoji deseti kuharski knjigi, se je posvetila pripravi kruha, kvašenih pogač in jedi iz vlečenega ter biskvitnega testa. V priročniku boste našli skoraj 200 receptov, ki so ji jih zaupale gospodinje in so pripravljene s pridihom sodobnosti. To je tudi največji čar zapisanih receptov, saj upoštevajo sodobna kulinarična dognanja in hkrati ohranjajo vez s tradicijo.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

30.10.2015

Pri Modrijanu je izšel že osmi izletniški vodnik Željka Kozinca – Loške poti »

Izšel je nov izletniški vodnik Željka Kozinca, že osmi po vrsti! Namenjen je Škofji Loki in njenemu širšemu naravnemu, gravitacijskemu in tudi izletniškemu zaledju. Avtor je v vodniku Loške poti združil 50 izletov po znanih in manj znanih delih predalpskih hribovij v porečju obeh Sor, pri čemer je včasih pokukal tudi nekoliko čez meje pokrajin, ki jih domačini in tudi širša javnost poznajo kot Selško in Poljansko dolino ter Žirovsko. Posebno mesto v vodniku seveda zavzema sama Škofja Loka kot eden največjih slovenskih kulturnozgodovinskih biserov. Na številnih izletih nas »spremlja« tudi »domačin« iz Poljanske doline, znani pisatelj Ivan Tavčar. Idilika narave in dramatika zgodovine iz njegovih loških povesti se namreč kakor nekakšna rdeča nit vpletata v številne izlete in na ta način dajeta zadnjemu Kozinčevemu vodniku prav poseben literarni pečat.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

28.10.2015

Igre brez meja – obetajo, da nemara tudi kaj premaknejo; ko jih prebereš, ne moreš več zamahniti z roko »

Leta 2009 je takratni italijanski notranji minister Roberto Maroni zagotovil, da bo Lampedusa še istega leta ponovno dobila status »enega najlepših mediteranskih otokov«, saj naj bi Italija učinkovito zajezila nezakonito priseljevanje – pribežnike bo nemudoma začela pošiljati nazaj v njihovo domovino. Konec leta 2013 je svet obkrožil posnetek prosilcev za azil na Lampedusi, ki so se morali kljub zimskim temperaturam sleči do golega, nato pa so jih javno spirali z vodo. Aprila 2015 je ob obali Libije na poti proti italijanski obali potonil čoln z okoli 700 begunci, le malo se jih je rešilo; ocenjujejo, da je v prvi tretjini leta na tej morski poti umrlo že okoli 1500 ljudi.
Migrantska kriza v Sredozemlju traja približno deset let, kar se ob aktualnih dogodkih, zdaj ko so pljusknili tudi v Slovenijo, zdi skorajda nepredstavljivo. Ko je Andrej E. Skubic pisal Igre brez meja, ni mogel vedeti, kakšne razsežnosti bo ta nevralgična točka sodobne Evrope dobila ob izidu njegovega novega dela.

objavljeno v rubriki: Izšlo je