E-novice

Novica

Roman Drevo brez imena Draga Jančarja – po desetih letih nova izdaja v zbirki Bralec

01.04.2018

V zbirki Bralec je izšel roman Draga Jančarja Drevo brez imena. Roman, ki smo ga pripravili ob pisateljevi 70-letnici, je bil prvič objavljen pred natanko desetimi leti v Modrijanovi veliki zbirki Euroman. V zbirki 27 proznih del iz 27-članske Evropske unije – takrat se je, s svojimi mladimi članicami, zdela še srečna družina –, ki je bila izdana na predvečer svetovnega dneva knjige in prav v času, ko je Slovenija predsedovala EU, je nosil številko 1. A kljub temu gre za enega najbolj prezrtih Jančarjevih romanov pri nas.

Jančarjev osmi roman – leta 2009 je bil v finalu za kresnika – je bil doslej preveden v sedem jezikov, po hrvaškem, nemškem, ukrajinskem, madžarskem, albanskem in angleškem je nedavno, oktobra lani, izšel še turški prevod.

Prevodi:
turščina: Adsız Ağaç, Dedalus, 2017; prev. Sina Baydur
angleščina: The Tree with No Name, Dalkey Archive Press, 2014; prev. Michael Biggins
albanščina: Druri pa emër, Toena, 2014; prev. Nikollë Berisha
madžarščina: A névtelen fa, L'Harmattan, 2011; prev. Orsolya Gállos
ukrajinščina: Brezimenne drevo, Folio, 2010; prev. Ljudmila Kancedal
nemščina: Der Baum ohne Namen, Folio Verlag, 2010; prev. Daniela Kocmut
hrvaščina: Drvo bez imena, Meandarmedia, 2010; prev. Neda Fanuko

Pripis

Pred kratkim smo poročali o dveh novih prevodih Jančarjevega romana To noč sem jo videl, nizozemskem in grškem. 3. maja pa izide pri praški založbi Plus češki prevod – Dnes v noci jsem ji viděl. To je že 16. prevod tega romana!

Dnes v noci jsem ji viděl, prevedel Kamil Valšík
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

07.01.2016

Deveti natis Jančarjevega romana To noč sem jo videl; med prevodi še italijanski in angleški »

To noč sem jo videl, deveti roman Draga Jančarja, je izšel 10. septembra 2010. Tomo Vidic, eden njegovih prvih bralcev pa tudi recenzentov, je v začetku oktobra 2010 v Primorskih novicah naklado 1500 izvodov ocenil kot drzno (vendar le na prvi pogled). Imel je prav, romani slovenskih pisateljev in pisateljic izhajajo v zelo skromnih nakladah, v nekaj sto izvodih, pa še teh ni lahko prodati. A prav je imel tudi v tem, da »v tej drznosti ni nobenega tveganja« – prvi natis romana je bil namreč razprodan v treh mesecih, na prvi pogled drzni pa so bili tudi vsi nadaljnji natisi, tako da je bilo v petih letih po izidu prodanih že blizu 10 tisoč izvodov.
Jančarjev roman je leta 2011 prejel Delovo nagrado Kresnik in bil izbran za tekmovanje srednješolcev v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje. Drugih priznanj v domovini – razen odličnega sprejema pri kritikih in bralcih – žal ni bilo mogoče pričakovati, so pa začeli drug za drugim izhajati prevodi v druge jezike. Najbolj so pohiteli na Hrvaškem, kjer je roman izšel že leta 2012 (Noćas sam je vidio). Do konca leta 2015 je izšlo kar enajst prevodov, po hrvaškem še bolgarski (Tazi noš ja vidjah, 2013), ruski (Etoj noč'ju ja ee videl, 2013), francoski (Cette nuit, je l’ai vue, 2014), poljski (Widziałem ją tej nocy, 2014), romunski (Azi-noapte am văzut-o, 2014), makedonski (Taa nok ja vidov nea, 2014), srbski (Te noći sam je video, 2015), finski (Sinä yönä näin hänet, 2015), nemški (Die Nacht, als ich sie sah, 2015) in italijanski (Stanotte l'ho vista, 2015).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

24.12.2015

Kaj pripelje povsem običajnega človeka do tega, da se v njem prebudi ne le morilec, ampak celo samomorilski terorist »

V luči vojne na Bližnjem vzhodu in terorističnih napadov v Evropi so Bagdadske sirene danes nemara še bolj aktualna knjiga, kot je bila ob izidu leta 2006 v Franciji, kamor se je na začetku tretjega tisočletja iz Alžirije preselil njen avtor Yasmina Khadra. Roman odpira pogled »druge strani«, ki mu zaradi razvoja dogodkov danes vse težje prisluhnemo, zato se zdi še posebej dragocen. Kaj pripelje povsem običajnega človeka do tega, da se v njem prebudi ne le morilec, ampak celo samomorilski terorist, je verjetno vprašanje za psihologe, sociologe in filozofe, vendar obenj zadene tudi povsem običajni smrtnik. Nanj Yasmina Khadra odgovarja po svoje, z zgodbo mladega iraškega beduina, ki mu je namenjena prav takšna zla usoda, spremljamo pa jo neposredno, skozi njegove oči.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

24.12.2015

Kdor obsoja Leonidasa, ne ve, kaj je življenje. – Novo v zbirki Nostalgija  »

Novela Bledomodra ženska pisava (Eine blaßblaue Frauenschrift, 1941) avstrijskega pisatelja Franza Werfla je izšla v Argentini, napisana pa je bila v hotelu Vatican v Lurdu, kamor je Werfel pribežal z ženo Almo Mahler. V ospredju »zamotane zgodbe nekega zakona« je ljubezenski trikotnik med Leonidasom Tachezyjem, avstrijskim uradnikom na visokem položaju, njegovo mlajšo ženo, Amelie Paradini, navajeno visokega življenjskega standarda, in judinjo Vero Wormser iz njegove daljne preteklosti, v katero se je zaljubil pri štirinajstih. Če nekoliko pobliže pogledamo delček Werflovega življenja, je v zgodbi na neki način predelal in reflektiral osebno izkušnjo, kot piše Kristina Jurkovič v spremni besedi: »V času, ko sta se spoznala in začela razmerje (1917), je bila Alma poročena z arhitektom Walterjem Gropiusom, ki je bil takrat na fronti, Werfel pa je prijateljeval z medicinsko sestro Gertrudo Spick, torej nekaj Leonidasa je že bilo v njem.«
Kristina Jurkovič se sprašuje tudi: »Le kdo že kdaj ni bil v koži Leonidasa Tachezyja?« Ga lahko obsojamo ali se mu postavljamo v bran? Ta in še mnoga vprašanja ostajajo po branju novele Bledomodra ženska pisava, kajti Werfel nam v zelo prodornem pripovednem tonu, z nevsiljivimi, a globoki uvidi izriše psihogram v človeški velikosti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

18.12.2015

Življenje žensk se ni kaj prida spremenilo, pa naj še tako govorimo o feminizmu in emancipaciji »

Romanopisec George Gissing je zapisal, »da edine dobre biografije najdemo v romanih«, o čemer je bila prepričana tudi ameriško-kanadska pisateljica Carol Shields (1935–2003). Čeprav se leta 1999 ni mogla upreti uredniškemu povabilu, da za zbirko Penguine Lives (zanjo so kratke biografije o pisateljih napisali večinoma drugi pisatelji, in ne poklicni biografi) obdela življenje tako ljube ji pisateljice Jane Austen, ji je šlo delo težko od rok. Ne samo, da so ji malo pred tem odkrili agresivnega, neozdravljivega raka dojk (za rakom dojk je domnevno umrla tudi Austenova), ampak se ji je zdelo sestavljanje dejstev, kjer se ni mogla poigravati z lastnim slogom in domišljijo, preveč dolgočasno. Pa vendar se je biografije lotila po svoje in iz že tolikokrat obdelanega gradiva izluščila nekaj zanimivih vprašanj. Prvo od njih je gotovo o vlogi spomina v leposlovju. Kaj je res in kaj izmišljeno? Do kod je napisano še avtobiografija in od kod roman? Je pisanje Jane Austen le reportaža o družbi določene preteklosti ali modro raziskovanje človeške narave, podkrepljeno z lastnimi izkušnjami, zapažanji in hrepenenji?

objavljeno v rubriki: Izšlo je

21.11.2015

Jeremy Rifkin: napoved pravične družbe, kulture souporabe in okoljske zdržnosti »

V naši sodobni stvarnosti je to sicer dokaj težko, a vseeno si zamislimo svet, v katerem so temeljne medčloveške krivice odpravljene, osnovne ekonomske potrebe ljudi zadovoljene, človeštvo pa živi v sonaravni skladnosti s svojim okoljem. Da naloga ne bi bila pretežka, nam lahko pomaga ameriški ekonomist Jeremy Rifkin, čigar najnovejša knjiga Družba ničelnih mejnih stroškov je pravkar izšla.
V tej knjigi nam avtor s filigransko natančnostjo, izčrpno in sistematično po področjih našteva spremembe, ki bodo doletele našo vsakdanjo življenjsko stvarnost po dokončni uveljavitvi interneta stvari kot sinteze sedanjih komunikacijskega, energetskega in logističnega interneta v mogočno, enotno svetovno omrežje.

objavljeno v rubriki: Izšlo je