E-novice

Novica

Roman Drevo brez imena Draga Jančarja – po desetih letih nova izdaja v zbirki Bralec

01.04.2018

V zbirki Bralec je izšel roman Draga Jančarja Drevo brez imena. Roman, ki smo ga pripravili ob pisateljevi 70-letnici, je bil prvič objavljen pred natanko desetimi leti v Modrijanovi veliki zbirki Euroman. V zbirki 27 proznih del iz 27-članske Evropske unije – takrat se je, s svojimi mladimi članicami, zdela še srečna družina –, ki je bila izdana na predvečer svetovnega dneva knjige in prav v času, ko je Slovenija predsedovala EU, je nosil številko 1. A kljub temu gre za enega najbolj prezrtih Jančarjevih romanov pri nas.

Jančarjev osmi roman – leta 2009 je bil v finalu za kresnika – je bil doslej preveden v sedem jezikov, po hrvaškem, nemškem, ukrajinskem, madžarskem, albanskem in angleškem je nedavno, oktobra lani, izšel še turški prevod.

Prevodi:
turščina: Adsız Ağaç, Dedalus, 2017; prev. Sina Baydur
angleščina: The Tree with No Name, Dalkey Archive Press, 2014; prev. Michael Biggins
albanščina: Druri pa emër, Toena, 2014; prev. Nikollë Berisha
madžarščina: A névtelen fa, L'Harmattan, 2011; prev. Orsolya Gállos
ukrajinščina: Brezimenne drevo, Folio, 2010; prev. Ljudmila Kancedal
nemščina: Der Baum ohne Namen, Folio Verlag, 2010; prev. Daniela Kocmut
hrvaščina: Drvo bez imena, Meandarmedia, 2010; prev. Neda Fanuko

Pripis

Pred kratkim smo poročali o dveh novih prevodih Jančarjevega romana To noč sem jo videl, nizozemskem in grškem. 3. maja pa izide pri praški založbi Plus češki prevod – Dnes v noci jsem ji viděl. To je že 16. prevod tega romana!

Dnes v noci jsem ji viděl, prevedel Kamil Valšík
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

02.07.2015

»Moj oče je bil terorist in s tem se moram sprijazniti.« – Nina Bunjevac »

Strip Nine Bunjevac Fatherland (2014), ki je pred dnevi kot Očetnjava izšel tudi v slovenskem prevodu, je več kot strip, pravzaprav mnogo mnogo več. Očetnjava je stripovski roman, avtobiografija in biografija v enem, album podob, ki jih ni lahko pozabiti, in zgodba, ki je ni lahko doumeti. Knjiga je avtorici, kanadski umetnici srbskega rodu, pomagala sprejeti, da je bil njen oče terorist, s tem, ko je svojo zgodbo orisala drugim, se je z njo tudi pomirila. Očeta Petra se ne spominja, nazadnje ga je videla, ko je bila stara dve leti in se je z materjo in sestrico Saro iz Kanade preselila v Jugoslavijo, domovino svojih staršev. Leta 1977 je Petar Bunjevac umrl, zakaj, je Nina izvedela šele potem, ko se je vrnila v Toronto. »Mamo sem o tem, kako je umrl moj oče, prvič vprašala v vrsti na bencinski črpalki v letu, ko je umrl Tito,« je povedala v nekem intervjuju mesec dni po tistem, ko je knjiga izšla v Kanadi. »Mama je odgovorila: ›V prometni nesreči. In če te kdo to vpraša, mu tako tudi povej.‹ Za SOPO [Srpski oslobodilački pokret ›Otadžbina‹] in eksplozijo sem prvič slišala nekako pri štirinajstih letih, dotlej sem bila sprijaznjena z dejstvom, da je oče umrl v prometu.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.06.2015

Prisotnost prostozidarstva je v našem prostoru vendarle večja, kot smo mislili doslej »

Večletno delo zgodovinarja dr. Matevža Koširja v knjižnicah in arhivih po svetu je pripeljalo do prve strokovne knjige o prostozidarstvu na Slovenskem. O njem se je marsikdaj pisalo na pamet, tendenciozno in izrazito črno-belo. Le malo je gibanj, ki bi jim skozi zgodovino pripisovali tolikšen vpliv in toliko zarot, saj skoraj ni bilo pomembnejšega zgodovinskega dogodka, za katerim nekateri ne bi videli prostozidarske sence. Zgodovina prostozidarstva kljub dokazanim povezavam z vladarskimi hišami kot tudi pomembnimi osebami v prvi vrsti ni politična zgodba. Skupna univerzalna stališča, ki jih zasledimo v prostozidarskih ložah, so bila predvsem moralna, človekoljubna stališča strpnosti, deloma dovzetna za ezoterično, vsekakor pa za simbolno. Kljub prepletenosti in predvsem simbolni povezanosti svetovnega prostozidarstva se to v preteklosti tudi ni odreklo zagovarjanju različnih nacionalnih interesov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

30.05.2015

Hitreje ko grem, manj me je – norveška pisateljica Skomsvold prvič v slovenskem prevodu »

Ne zgodi se pogosto, da bi avtor v romanesknem prvencu zlezel v kožo starke, kar je storila Kjersti Annesdatter Skomsvold. In ne le to: roman Hitreje ko grem, manj me je, ki je izšel leta 2009, je takrat tridesetletni norveški pisateljici prinesel tudi slavo. Glavni lik, ostarela Mathea, se povsem osamljena poskuša soočiti s smrtjo, s tem pa s preteklim življenjem – no, morda bi bil ustreznejši obrnjen vrstni red. Roman pri tem živo karakterizira ne le njen čudaški značaj (in čudaškost, kot nam je z branjem vse bolj jasno, mojstrsko niansira bivanjsko stisko), ampak tudi svojstven smisel za humor, in to humor, ki se napaja iz žalosti.
Nič čudnega, da so se nekateri spraševali, od kod mladi avtorici takšno izhodišče, pa tudi, od kod njene prepričljivost, slogovna izvirnost in pisateljska zrelost. Tako so na dan prišle okoliščine, ki so Mathei vdahnile notranje življenje. V času pred pisanjem je Skomsvoldova namreč hudo zbolela in se zato preselila k staršem, kjer je na postelji v kleti brez vsakršnih aktivnosti in socialnih stikov – šole, prijateljev, simpatij – prebila dve leti in se spopadala z vprašanji nemoči, samote in smrti. Kot kaže, so prav te okoliščine iz Skomsvoldove, ki poprej ni imela velikih pisateljskih ambicij, naredile pisateljico.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

27.05.2015

Slikanice: od zaljubljenih pingvinov do strašnih dinozavrov, od moljev (knjižnih) do – španskih lazarjev »

Dež. Olajšanje po tednih toplega in sončnega vremena! Naši vrtovi in polja so hvaležni, prav tako vrtičkarji in poljedelci. In potem začno lesti ... In jesti. Rožnatim, rdečim in rjavim »brezdomnim« polžkom tekne vse po vrsti, še najbolj pa tisto, kar tekne tudi nam. Kako se iznebim španskega lazarja? je v tem času zelo pogosto vprašanje in še najbolj »prijazno« se lahko rdečim požeruhom postavimo po robu, če v vrtu gojimo tisto, česar ne marajo. Menda so to bela gorjušica, kapucinke, vrtni ognjič, čebula, česen, peteršilj, žajbelj, timijan. Pa si predstavljajte svoj vrt brez solate, kumar, kolerabice, korenčka ...
Še teže pa si je predstavljati, da rdeči lazar zaide v otroško slikanico! Toda otroci imajo radi živali in nekatere bolj kot kužki, muce, zajčki, pingvini in medvedki v slikanicah navdušujejo dinozavri, gosenice, pajki, miši, muhe in celo bolhe. Niti malo jim ni mar, da mama zakriči, kadar ji pot prekriža miška, da se ji gosenica gnusi, da jo ob pogledu na pajka spreleti srh in da bi čez svoj vrtiček, ki ga »obdelujejo« nenasitni polži, najraje napravila križ. Dinozavri so k sreči že zdavnaj izumrli.
Lazar Herbert ima najrajši solato in zdi se, da mu drugega, kot da jé in spi, sploh ni mar.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

15.05.2015

O smehu kot zdravilu za prizadeti svet – Slavje nepomembnosti Milana Kundere »

Tekst Slavje nepomembnosti francoskega pisatelja češkega rodu Milana Kundere nosi sicer zvrstno oznako ›roman‹, a je med krajšimi v svoji družini. Avtor tudi s to opredelitvijo namreč dosledno izpolnjuje namen tega besedila, ki deluje v celoti kot neke vrste – šala. Ne v običajnem smislu, temveč kot glasbeni scherzo; in glasbeni kompoziciji sledi tudi pri zgradbi literarnega besedila.
Zgodbo pripoveduje ›učitelj‹ štirih prijateljev, ki živijo svoja ›pomembna‹ življenja, in jo splete okrog zabave ob rojstnem dnevu enega od njih. Kratke sekvence besedila so nabite z anekdotami in refleksijami na teme, dogodke in osebnosti iz časa in družbe prejšnjega stoletja.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.