E-novice

Novica

Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči. – Željko Kozinc

22.05.2018

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša. Tisti pametni telefon. »V Volče? Pa poglejmo na …« Prijazni mož je potapkal po lesketavi ploščici. »Aha, zdajle stojiva tukaj, vidite … Do Volč nimate daleč, gospod … dobre pol ure mi kaže, pa pridete. Zdajle greste desno dol, vse do potočka v grapi … zgleda, da ga boste morali prebresti … ali preskočiti. Potem greste na gliho kar na tale grebenček, niti sto metrov v višino ne … in pridete na tole pot … krenete seveda v dolino in ste kmalu v vasi.« Na koncu, ko sem se mu zahvaljeval, se mi je zmagoslavno nasmehnil.

V Volče na Tolminskem sem potem prišel tako, kakor je pokazala njegova napravica. K sreči prijazni izletniški tovariš ni vedel, da sem nekakšen izvedenec za izlete, da sem napisal okoli deset izletniških vodnikov po Sloveniji in njenem zamejstvu in v njih opisal domala 700 izletov, z napotki vred, kakšne so poti do njih. Morda se je zmagoslavno nasmehnil ne samo meni, ampak na splošno nemoči povprečne pameti, s katero vsak človek zase za čim zaostaja.

Že od nekdaj vem, da mi včasih položaj sonca ali mah na severni strani dreves ne pomagata pri orientaciji, da mi goste krošnje v senčnem gozdu lahko vzamejo vsako razgledovanje. Zgodilo se mi je že, da sem v nočnem gozdu moral čepe in drgetaje dočakati jutro. Zakaj? Ker sem se izgubil. Ker imam nesrečno lastnost, da rad iščem bližnjice. Pod Belinovim stolom nisem ubogal zemljevida. Ker sem radoveden, rad kaj odkrivam. Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči. Znam vprašati za pot. Še zmeraj se držim vojaškega reka: Kartu čitaj, seljaka pitaj. Na ta način sem odkril veliko dotlej neznanih izletniških točk. Veseli me, da satelit iz vesolja pomaga vse številnejšim izletnikom, da se v brezpotjih ne zgubijo ali se na križiščih prav usmerijo. Marsikaj zamujam, če se zanašam le na lastni nos, vidim. Kdo ve, koliko izletnikov, ki bodo s to knjigo šli »z menoj na izlet«, si bo pomagalo tudi z elektronskimi podatki iz pametnih telefonov oziroma s spleta. Prav je tako. Se bodo še kaj drugega naučili.

Nimam sposobnosti sodobnih digitalnih pripomočkov, sem le človek. Vem, da lahko vsakdo najde na spletu in tudi v drugih izletniških vodnikih veliko podatkov, ki jih v svojih knjigah ne navajam. In so za marsikoga več kot dovolj. Imam pa nekaj, česar nobena spletna aplikacija ne bo nikoli imela. To so pripovedi, videne skozi moje oči.

V tej knjigi pa bo bralec deležen tudi štirih izletov, prispevkov urednika dr. Jurija Senegačnika, geografa, ki je sicer s svojimi strokovnimi in popotniškimi izkušnjami bedel nad vso mojo izletniško kulturo, bralcu predstavljeno pod šifro Lep dan kliče.

Željko Kozinc

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

21.09.2016

Takaši Hirajde: Pride mačka na obisk – prvi japonski roman v zbirki Bralec in prva japonska knjiga pri založbi Modrijan »

Če vas kdo vpraša za mnenje o sodobni japonski književnosti, ste najbrž – če je ne spremljate v katerem drugem jeziku ali ne znate japonsko – v precejšnji zadregi. Japonska književnost, tako klasična kakor sodobna, je pri nas slabo poznana in deli usodo še marsikatere druge književnosti, ki jo prevaja en sam ali kvečjemu dva, trije prevajalci. Najbolj znan sodobni norveški pisatelj je zato za slovenske bralce Jo Nesbø, finski Arto Paasilinna, turški Orhan Pamuk, japonski pa – kdo drug kot Haruki Murakami.

V zbirki Bralec je izšel prvi japonski roman, ki je hkrati prva iz japonščine prevedena knjiga pri Modrijanu na sploh. Odločitev, da izberemo prav roman Pride mačka na obisk, ki ga je napisal Takaši Hirajde, japonski pesnik in pisatelj Murakamijevih let, pravzaprav ni bila posebej tvegana.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

26.07.2016

Miruna, povest – »uradna« zgodovina in preverljiva stvarnost v pravljični razsežnosti zgodbe o Miruni »

Vsak, ki pobrska po preteklosti svoje rodbine, prej ali slej naleti na vsaj en dogodek, ki je prerastel v družinsko legendo. Ali takšna legenda, ki seveda ne more biti goli dogodek, saj se nanj prilepijo podtoni in nadpomeni, sooblikuje identiteto njenih članov? Vpliva na njihovo doživljanja sveta? In ali nekaj podobnega lahko velja tudi za zgodovinske dogodke?
Romunski pisatelj Bogdan Suceavă je legende, vaške in družinske, spoznaval v sedemdesetih letih, ko je kot otrok preživljal počitnice pri starih starših v Nucşoari, odmaknjeni vasici sredi Karpatov. Tako odmaknjeni in ekonomsko nerazviti, da jo je obšla celo Ceausescujeva kmetijska politika, ki je v petdesetih letih začela z modernizacijo oziroma kolektivizacijo romunskega podeželja. Živela je torej čisto samosvoje, »predmoderno« življenje.
Ljudsko izročilo je bilo tam zato dolgo živo in neokrnjeno, pripovedk in legend pa se je sčasoma nabralo toliko, da jih je Suceavă leta pozneje uporabil za osnovno tkivo dela Miruna, povest, kjer so se povezale v kompleksen mitološki svet.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

08.07.2016

Galimberti o ljubezni v sodobnem času, v družbi, katere tendenca je, da postavimo vse na ogled »

Med enim svojih obiskov v Ljubljani je italijanski filozof Umberto Galimberti dejal, da kdor bere filozofijo, ni bolan, le smisel išče. V njegovih knjigah, skoraj 40 jih je, išče smisel neznansko število bralcev. Vsaka nova knjiga, ki jo napiše, se nemudoma znajde na italijanskih lestvicah najbolj branih knjig. Zelo dobro so ga sprejeli tudi slovenski bralci: obe Galimbertijevi knjigi, ki sta bili prevedeni v slovenščino, Grozljivi gost: nihilizem in mladi ter Miti našega časa, sta bili razprodani in celo ponatisnjeni. Galimberti je že nekajkrat gostoval v Sloveniji, predaval je v napolnjenih dvoranah, zlasti z Grozljivim gostom pa je nagovoril tudi veliko mladih bralcev. Intervjuje je objavila večina resnejših slovenskih medijev, najnovejšega je mogoče prebrati v posebni poletni številki Mladine Intervju 2016.

Pravkar je v slovenskem prevodu izšla Galimbertijeva knjiga O ljubezni (Le cose dell' amore, 2004).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.07.2016

Vojna po vojni zgodovinarke Mateje Ratej se bere kot odlično napisana, napeta kriminalka »

In medias res: knjiga zgodovinarke Mateje Ratej Vojna po vojni: Štajerske kmečke družine v dvajsetih letih 20. stoletja se bere kot odlično napisana, napeta kriminalka! Tako začenja spremno besedo pesnik Boris A. Novak, ki ugotavlja, kako usodne so bile posledice prve svetovne vojne: šlo je za tektonski prelom, ki je v temelju zamajal skrajno konservativni, patriarhalni vrednostni sistem slovenskega podeželja. Na podlagi kazenskih spisov mariborskega Okrožnega sodišča, ki jih hrani Pokrajinski arhiv Maribor, je avtorica vzela pod drobnogled štiri družine v trenutku, ko je njihov vsakdan razklal zločin.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

06.07.2016

Bog kot zabloda Richarda Dawkinsa – nova izdaja, sveža preobleka, deset let pozneje »

S knjigo Bog kot zabloda (The God delusion, 2006) se je Richard Dawkins dozdevno najočitneje oddaljil od prevladujoče tematike svoje publicistike. A tak je bil le populistični vtis, ki so ga po izidu te knjige širili mediji in religijsko (pre)občutljivi krogi. Tudi recepcija slovenskega prevoda je tiste čase pokazala, da imamo v rokah ›protiversko‹ knjigo.
Deset let po prvem izidu zdaj knjiga ponovno prihaja med slovenske bralce, v prenovljeni in oblikovno osveženi izdaji. Bržkone bo marsikdo, čeprav je to knjigo že kdaj bral, ob ponovnem branju presenečeno spoznal, da drži v rokah poglobljeno in znanstveno podprto evolucionistično raziskavo o fenomenu religioznosti pri vrsti Homo sapiens: mestu in veljavi religioznosti v minulih dobah, še predvsem pa v sedanjosti, na začetku 21. stoletja, ko se zdi, da je neločljivo zvarjena s politično manipulabilnostjo in ideološko vse preveč zbratena z dejavniki kapitala in oblasti, vse preveč zlizana z logiko globalnega nasilja in terorja. Dawkins ne prizanaša s kritiko na račun religij, vendar ostaja zvest dosledni znanstveni perspektivi, s katere presoja učinkovanje religij na vedênje človeka.

objavljeno v rubriki: Izšlo je