E-novice

Novica

Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči. – Željko Kozinc

22.05.2018

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša. Tisti pametni telefon. »V Volče? Pa poglejmo na …« Prijazni mož je potapkal po lesketavi ploščici. »Aha, zdajle stojiva tukaj, vidite … Do Volč nimate daleč, gospod … dobre pol ure mi kaže, pa pridete. Zdajle greste desno dol, vse do potočka v grapi … zgleda, da ga boste morali prebresti … ali preskočiti. Potem greste na gliho kar na tale grebenček, niti sto metrov v višino ne … in pridete na tole pot … krenete seveda v dolino in ste kmalu v vasi.« Na koncu, ko sem se mu zahvaljeval, se mi je zmagoslavno nasmehnil.

V Volče na Tolminskem sem potem prišel tako, kakor je pokazala njegova napravica. K sreči prijazni izletniški tovariš ni vedel, da sem nekakšen izvedenec za izlete, da sem napisal okoli deset izletniških vodnikov po Sloveniji in njenem zamejstvu in v njih opisal domala 700 izletov, z napotki vred, kakšne so poti do njih. Morda se je zmagoslavno nasmehnil ne samo meni, ampak na splošno nemoči povprečne pameti, s katero vsak človek zase za čim zaostaja.

Že od nekdaj vem, da mi včasih položaj sonca ali mah na severni strani dreves ne pomagata pri orientaciji, da mi goste krošnje v senčnem gozdu lahko vzamejo vsako razgledovanje. Zgodilo se mi je že, da sem v nočnem gozdu moral čepe in drgetaje dočakati jutro. Zakaj? Ker sem se izgubil. Ker imam nesrečno lastnost, da rad iščem bližnjice. Pod Belinovim stolom nisem ubogal zemljevida. Ker sem radoveden, rad kaj odkrivam. Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči. Znam vprašati za pot. Še zmeraj se držim vojaškega reka: Kartu čitaj, seljaka pitaj. Na ta način sem odkril veliko dotlej neznanih izletniških točk. Veseli me, da satelit iz vesolja pomaga vse številnejšim izletnikom, da se v brezpotjih ne zgubijo ali se na križiščih prav usmerijo. Marsikaj zamujam, če se zanašam le na lastni nos, vidim. Kdo ve, koliko izletnikov, ki bodo s to knjigo šli »z menoj na izlet«, si bo pomagalo tudi z elektronskimi podatki iz pametnih telefonov oziroma s spleta. Prav je tako. Se bodo še kaj drugega naučili.

Nimam sposobnosti sodobnih digitalnih pripomočkov, sem le človek. Vem, da lahko vsakdo najde na spletu in tudi v drugih izletniških vodnikih veliko podatkov, ki jih v svojih knjigah ne navajam. In so za marsikoga več kot dovolj. Imam pa nekaj, česar nobena spletna aplikacija ne bo nikoli imela. To so pripovedi, videne skozi moje oči.

V tej knjigi pa bo bralec deležen tudi štirih izletov, prispevkov urednika dr. Jurija Senegačnika, geografa, ki je sicer s svojimi strokovnimi in popotniškimi izkušnjami bedel nad vso mojo izletniško kulturo, bralcu predstavljeno pod šifro Lep dan kliče.

Željko Kozinc

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

22.11.2016

Zgodbe o življenju, ki kljubuje pogoriščem zgodovine – Tito je mrtev Marice Bodrožić »

V zbirki Bralec je izšla knjiga Tito je mrtev. Ta zbirka kratkih zgodb je leta 2002 izšla kot prozni prvenec Marice Bodrožić, avtorice hrvaškega rodu, ki živi v Nemčiji in piše v nemščini. Prevedena je bila v številne tuje jezike.
Zgodbe povezujejo motivi vojn, brezsmernosti po razpadu nekdanje ›večne‹ države, povojne izpraznjenosti smisla, revščine, zdomstva, razseljenstva – pa tudi malih sreč v preprostosti, prvobitnosti lepote narave, čudežne čistosti značajev. V marsikaterem besedilu je zaznati primesi avtentičnih izkušenj otroštva v zaledju južnodalmatinske obale in življenja v tujini, Nemčiji, od koder se tako avtorica kakor tudi mnogi njeni junaki ozirajo proti jugu: tam imajo nekateri vsaj spomine, drugi pa tudi svojce in srce. To velja zlasti za zgodbe, v katerih se prepletejo prvine osebnih izkustev posameznikov in brezosebna logika vojsk, politik, družbenih sistemov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

21.11.2016

Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti brez zgodovine »

»Zgodovina povsod pušča sledove … V naravi, v naši neposredni okolici, v najrazličnejših pričevanjih, v umetniških dejanjih in podobah, ohranjenih v izročilu, ki smo ga prevzeli, v duhovnem ozračju in običajih, s katerimi smo zrasli. Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti brez zgodovine, in naj smo še tako prepričani, da živimo le za danes in za jutri, vedno znova smo – v veliki večini mnogo močneje, kot to vidimo in smo si pripravljeni priznati – ujeti tudi v preteklost, bližnjo in daljno.« – dr. Peter Vodopivec

Izšla je Slovenska zgodovina. Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja, velika zgodovinska monografija, ki so jo napisali Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec, ugledni slovenski zgodovinarji in zgodovinopisci, znanstveniki in profesorji. Bogato ilustrirano delo v dveh zajetnih zvezkih je vrhunec njihovega dolgoletnega raziskovanja naše preteklosti, in da je izšlo ravno v letu 2016, ni naključje. Letos je samostojna Slovenija dopolnila 25 let, na slovenskem knjižnem trgu pa že dolgo ni bilo pregledne sinteze zgodovine slovenskega ozemlja in Slovencev, take, ki bi zajela obdobje vse od prvih sledov človeka na tem prostoru do leta 2010, torej tako rekoč do današnjih dni.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2016

»Konji so bili moji Padli, konji, ki zbrani med večernimi brezami zamišljeno prežvekujejo med grobovi.« – P. Rumiz »

Paolo Rumiz (1947) je italijanski novinar in pisatelj. Kljub temu da prihaja iz Trsta in da je objavil okoli dvajset knjig, njegovega dela v slovenskem prevodu nismo imeli priložnosti brati vse do danes, do izida knjige Kot konji, ki spijo stoje. Prevedel jo je Matej Venier.

Knjiga nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Rumiz se namreč po sledeh svojih dedov, vojakov na ruski (vzhodni) fronti, odpravi z vlakom v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Sledi poti 97. polka avstro-ogrske vojske, ki je leta 1914 z vlaki krenil iz Trsta proti Rusiji, da bi sodeloval v veliki moriji, ki so ji rekli Svetovna vojna. Rumiz je za tržaškimi in goriškimi naborniki odpotoval v kraje, ki so izginili iz sodobnih zemljevidov. »Galicija, Lodomerija in Bukovina. To je zadnja meja cesarstva, vzvalovana Finis Terrae, ki se razpira onkraj karpatske gorske verige, neznansko prostranstvo konjev, ognjev in kmetov. Ostanek včerajšnjega sveta, ki ga je besnilo stoletja izbrisalo z zemeljske oble.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.11.2016

Po dolgih desetletjih negotovosti danes ve, kdo je: Ingrid von Oelhafen – Erika Matko »

Vsako leto na pragu jeseni se v 1. osnovni šoli v Celju, kjer se je njihova trnova pot začela, srečajo nekdanji »ukradeni otroci«: danes ljudje v letih, ki se v okviru Društva taboriščnikov – ukradenih otrok trudijo, kot pravi njihov predsednik dr. Janez Žmavc, ohranjati zgodovinski spomin na genocid nad slovenskim narodom.
Kot otroke ujetih partizanov in sodelavcev odpora, ki so jih okupatorji deportirali v koncentracijska taborišča ali ustrelili, so jih (večinoma) poleti 1942 odtrgali od domačih in odpeljali najprej v prehodno taborišče Frohnleiten pri Gradcu, potem pa ocenili po rasnih kriterijih in premestili v različna taborišča po vsem rajhu ali v rejo k izbranim nemškim družinam. Mnogim so spremenili identiteto, njihova usoda sta bila ponemčenje in prevzgoja v vzorne pripadnike »večvredne rase«. Po koncu vojne so se nekateri vrnili, za drugimi se je izgubila vsaka sled. Danes je živih še okrog dvesto slovenskim družinam ukradenih otrok.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.11.2016

Ljubezen na meji vzdržnosti, a vendar z vsemi potrebnimi občutji pripadnosti, lojalnosti in, naposled, strasti »

»Zakaj ste ga poimenovali Ljubezenski roman? Namigujete, da depresija in pesimistično ozračje na Hrvaškem ubijata sleherno razmerje, sleherno ljubezen?« je kulturna novinarka Nina Ožegović (tportal.hr) vprašala Ivano Sajko kmalu po izidu njenega kratkega romana Ljubezenski roman jeseni 2015. Je naslov dvoumen, zavajajoč? Si lahko roman, ki ga kulturno ministrstvo izbere za enega najboljših v letu in nagradi avtorico, zatem pa se uvrsti še v polfinale za eno najpomembnejših literarnih nagrad v državi, sploh predstavljamo kot »ljubezenski roman«? A Ljubezenski roman to vsekakor je, čeprav je Sajko želela poudariti predvsem socialno-politični vidik, s katerega je mogoče neko ljubezen opazovati in nanjo tudi vplivati. »V primeru družinice, ki jo ta roman obravnava, so bile to tipične razmere prekarcev, v kakršnih živi in se preživlja velik odstotek ne le hrvaških državljanov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je