E-novice

Novica

Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči. – Željko Kozinc

22.05.2018

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša. Tisti pametni telefon. »V Volče? Pa poglejmo na …« Prijazni mož je potapkal po lesketavi ploščici. »Aha, zdajle stojiva tukaj, vidite … Do Volč nimate daleč, gospod … dobre pol ure mi kaže, pa pridete. Zdajle greste desno dol, vse do potočka v grapi … zgleda, da ga boste morali prebresti … ali preskočiti. Potem greste na gliho kar na tale grebenček, niti sto metrov v višino ne … in pridete na tole pot … krenete seveda v dolino in ste kmalu v vasi.« Na koncu, ko sem se mu zahvaljeval, se mi je zmagoslavno nasmehnil.

V Volče na Tolminskem sem potem prišel tako, kakor je pokazala njegova napravica. K sreči prijazni izletniški tovariš ni vedel, da sem nekakšen izvedenec za izlete, da sem napisal okoli deset izletniških vodnikov po Sloveniji in njenem zamejstvu in v njih opisal domala 700 izletov, z napotki vred, kakšne so poti do njih. Morda se je zmagoslavno nasmehnil ne samo meni, ampak na splošno nemoči povprečne pameti, s katero vsak človek zase za čim zaostaja.

Že od nekdaj vem, da mi včasih položaj sonca ali mah na severni strani dreves ne pomagata pri orientaciji, da mi goste krošnje v senčnem gozdu lahko vzamejo vsako razgledovanje. Zgodilo se mi je že, da sem v nočnem gozdu moral čepe in drgetaje dočakati jutro. Zakaj? Ker sem se izgubil. Ker imam nesrečno lastnost, da rad iščem bližnjice. Pod Belinovim stolom nisem ubogal zemljevida. Ker sem radoveden, rad kaj odkrivam. Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči. Znam vprašati za pot. Še zmeraj se držim vojaškega reka: Kartu čitaj, seljaka pitaj. Na ta način sem odkril veliko dotlej neznanih izletniških točk. Veseli me, da satelit iz vesolja pomaga vse številnejšim izletnikom, da se v brezpotjih ne zgubijo ali se na križiščih prav usmerijo. Marsikaj zamujam, če se zanašam le na lastni nos, vidim. Kdo ve, koliko izletnikov, ki bodo s to knjigo šli »z menoj na izlet«, si bo pomagalo tudi z elektronskimi podatki iz pametnih telefonov oziroma s spleta. Prav je tako. Se bodo še kaj drugega naučili.

Nimam sposobnosti sodobnih digitalnih pripomočkov, sem le človek. Vem, da lahko vsakdo najde na spletu in tudi v drugih izletniških vodnikih veliko podatkov, ki jih v svojih knjigah ne navajam. In so za marsikoga več kot dovolj. Imam pa nekaj, česar nobena spletna aplikacija ne bo nikoli imela. To so pripovedi, videne skozi moje oči.

V tej knjigi pa bo bralec deležen tudi štirih izletov, prispevkov urednika dr. Jurija Senegačnika, geografa, ki je sicer s svojimi strokovnimi in popotniškimi izkušnjami bedel nad vso mojo izletniško kulturo, bralcu predstavljeno pod šifro Lep dan kliče.

Željko Kozinc

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

10.03.2018

Enajsti natis in še dva prevoda romana To noč sem jo videl Draga Jančarja »

Slovenski roman desetletja? Ne dvomimo, da bi se večina bralcev odločila za Jančarjev roman To noč sem jo videl. Temu v prid ne govorijo le številni prevodi ter nagrade in nominacije, ampak tudi (ali predvsem) prodajne številke: pred kratkim je izšel že enajsti natis tega romana. Čemu le, če ne zaradi odlične prodaje?

Roman To noč sem jo videl (Jančarjev deveti roman; pozneje je objavil še dva, pri naši založbi Maj, november) je izšel septembra 2010 v visoki nakladi 1500 izvodov in bil razprodan v dveh mesecih. Prvemu ponatisu je sledil kresnik leta 2011 (Jančarjev tretji), roman je bil v istem letu izbran za Cankarjevo tekmovanje srednješolcev, leto pozneje pa preveden v hrvaški jezik. Po ruskem in bolgarskem prevodu leta 2013 je leto pozneje izšel še v francoščini in pisatelju v Franciji prinesel dve nominaciji in dve nagradi; najodmevnejša je bila nagrada za najboljšo tujo knjigo – Prix du Meilleur livre étranger (PMLE).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

28.02.2018

O čemer celo Noamu Chomskemu zmanjka besed … Kdo vlada svetu? – druga izdaja »

Pravkar je izšla druga izdaja knjige Kdo vlada svetu? ameriškega učenjaka Noama Chomskega. Knjigi je dodana nova spremna beseda, napisana lani, dobrega pol leta po zadnjih ameriških predsedniških volitvah in njihovem nepredvidljivem izidu, in objavljena v novi ameriški izdaji leta 2017.
Zbornik 23 esejev na temo ameriške hegemonije oziroma problematičnega ameriškega vsiljevanja svojega videnja ›demokracije‹ svetu je že sam po sebi kakor dragocena političnozgodovinska čitanka, saj nam odstira pogled v zakulisje marsikaterega kriznega žarišča po svetu, ki so se posebej po drugi svetovni vojni razširila kot gobe po dežju. Chomsky vedno piše iskreno in brez dlake na jeziku, toda zdi se, da globalnega političnega dogajanja ne dohaja niti še tako grob cinizem.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.02.2018

Kresnica sveti zunaj meja Bandijeve države in sporoča svetu, kakšno je resnično življenje v njej »

»Bandi« v korejščini pomeni kresnico in je psevdonim avtorja, ki živi in piše v Severni Koreji. Njegova prava identiteta je seveda strogo varovana skrivnost, saj bi imelo njeno razkritje zanj in njegove bližnje usodne posledice – kakšne, lahko s precejšnjo gotovostjo ugibamo …
Protagonisti vseh sedmih tragičnih zgodb v knjigi so poslušni državljani, indoktrinirani z idejami Kim Il Sungovega režima (napisane so bile v letih 1989–1995), ki jim kroji življenje in jim ga, nič krivim, tako ali drugače uniči. Na lastni koži postopoma spoznavajo njegov pravi obraz in začetni zanos se spreminja v resignacijo in popoln obup …

objavljeno v rubriki: Izšlo je

20.02.2018

V službi diplomacije – izšli so spomini slovenskega politologa in diplomata Romana Kirna »

Roman Kirn je začel svojo poklicno pot kot slovenski diplomat v Beogradu in jo končal kot slovenski veleposlanik v Haagu, po naključju prav na dan razglasitve razsodbe arbitražnega sodišča o slovensko-hrvaški meji. V teh desetletjih se je zgodilo več, kot bi lahko katerikoli diplomat pričakoval v svoji karieri: nastala je nova država, Slovenija.

Kot marsikdo od nas ima Roman Kirn svojo posebno zgodbo o tem, kje je bil ob razglasitvi samostojnosti Slovenije in v času desetdnevne vojne, le da je njegova zgodba ena tistih, ki so pomembno vplivale na potek dogajanja. V odločilnih trenutkih, ko je jugoslovanska armada napadla Slovenijo, je bil službeno v Helsinkih in je imel priložnost, da udeležence Sveta Evrope in mednarodno javnost takoj seznani z dogajanjem.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

19.01.2018

Babilonska industrija okrog moje božanske žene je moj zaprti, skrivni svet spremenila v vaški semenj »

Zadnjih petintrideset let sem bil molčeč talec njenega mita, razstavljen v mavzoleju kot relikvija tragičnega zakona. S pisanjem biografov, hagiografov, novinarjev, akademikov in eksegetov sva kot neločljiva celota vstopala v domišljijo milijonov, z očkom in mamico kot nemima pričama, in najini temni plati sta se povsem prepletli v strastni zgodbi, iz katere ni bilo izhoda in v kateri so bile vloge določene že pred tisoč leti, njeni protagonisti pa brez lastne volje ubogajo zakone, kot jih določa usoda.
V trenutku njene smrti, ki si jo je izbrala sama, sem podedoval tudi njen jezik, postal izvrševalec njene posmrtne slave in s tem kot rabelj izvršil kazen nad samim sabo. Z izdajo zbirke Ariel sem svetu izročil vrv, s katero so me – in vse, ki jih je imela rada – lahko obesili.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.