E-novice

Novica

»Pokliči me po svojem imenu, in jaz bom tebe poklical po svojem.« – Nova izdaja romana Andréja Acimana

12.04.2018

Ko je lani na filmska platna stopila zgodba romana Pokliči me po svojem imenu ameriškega pisatelja Andréja Acimana, je nemudoma osvojila gledalce in kritike. Pripoved o 17-letnem Eliu, sinu iz premožne italijanske družine, ki čez poletje v svojem podeželskem domu gosti raznovrstne intelektualce z vsega sveta, in gostu tega poletja, 24-letnem Oliverju, ameriškem univerzitetnem profesorju, teče pred kulisami čudovite obmorske pokrajine, v zaspanem mestecu, ki fantoma ponuja otoček intimnosti in izoliranosti »od ponorelega sveta«. V tem mehkem ovoju, polnem sonca in brezskrbnosti, se med Eliem, ki ga je Oliver pritegnil že na fotografiji, poslani v prošnji za sprejem, ter izredno privlačnim, karizmatičnim in rahlo nonšalantnim Oliverjem, ki osvoji srca vseh, splete burno razmerje, polno dvomov, negotovosti in zadrege, a obenem prekipevajoče od mladosti, zaljubljenosti in strasti.

Seveda pa film ne more ujeti in zajeti vsega, kar ponuja knjiga. Elieva razmišljanja, načrtovanja, njegova zbeganost in obenem odločnost, njegova razgledanost in glasbena nadarjenost, navsezadnje pa tudi celotni vrtiljak najstniških iskanj in hrepenenj – vse to razgrinja pred nami knjiga. Pisatelj v dogajanje subtilno vključuje okolico, lepote poletja in morja, tako da kar slišimo petje škržatov in vonjamo borovce – mi, ki poznamo Jadransko morje, lahko knjigo zato po tej plati še globlje doživimo in ob branju zgodbi nehote dodajamo lastne spomine; pa ne le na morje, morda tudi na kakšno lastno poletno ljubezen.
Knjiga zgodbe ne zaključi tako »hitro« kot film, temveč popelje bralca še v poznejše življenje obeh junakov in v to, kako sta se vsak po svoje spopadala – ne le s takrat družbeno še precej nesprejemljivo homoseksualnostjo, temveč tudi z bolečino ob zavesti, da sta svojo največjo ljubezen »odživela« tedaj, v tistih nekaj tednih nekega čudovitega poletja, in da take ne bo nikoli več.

Film Pokliči me po svojem imenu je bil na različnih lestvicah opredeljen kot najboljši film leta 2017, najbolj romantičen film tega leta in podobno. Film in njegovi ustvarjalci so bili nominirani za kopico prestižnih nagrad, številne so tudi dobili (portal IMDb našteje 83 nagrad in 195 nominacij). James Ivory je poleg drugih nagrad prejel oskarja za najboljši scenarij po knjižni predlogi, Timothée Chalamet (Elio) pa nagrado za najboljšo glavno vlogo na 33. podelitvi Independent Spirit Awards. Film ima tudi slovensko nagrado – Kinotripovo nagrado mladinske žirije ljubljanskega filmskega festivala Liffe.

Roman je izšel leta 2007 in zanj je Aciman prejel nagrado Lambda. V slovenščini je bil prvič objavljen leta 2010 v zbirki Bralec, prevedla ga je Jana Ambrožič, a recenzentov, razen Aleksandre Kocmut in Alme M. Sedlar, ni prepričal. Bo tokrat, ob izidu nove izdaje, drugače? No, zdaj recenzij sploh ne potrebuje ...

Privlačno branje za vse, ki s(m)o si kdaj postavljali vprašanja, povezana s prvimi (isto)spolnimi izkušnjami, obenem pa nevsiljiva in tekoča pripoved o romantični ljubezni, ki bi jo lahko mirno podarili tudi mami ali očetu za rojstni dan.

Alma M. Sedlar, Narobe, oktober 2010

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

12.10.2015

Pripoved o profesorju Hilariju Tofanu in kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja »

Evropo vznemirjajo begunci. Se bodo vključili v novo kulturno okolje ali bo njihova spodletela integracija preoblikovala Evropo? Premorejo evropski voditelji dovolj bistrega uma za zmago razuma ali pa bo strah pred neznanim še enkrat uničujoče mobiliziral množice? S podobnimi vprašanji so se ukvarjali sodobniki ob koncu prve svetovne vojne, ko je razpad dveh velikih imperijev – ruskega in avstro-ogrskega – povzročil velikanske premike prebivalstva. Med njimi so bili ruski emigranti, ki so se umaknili v Kraljevino SHS pred boljševiki. Delček njihovega življenja na slovenskih tleh v osrčju Prlekije osvetljuje knjiga Ruski diptih, ki jo je zgodovinarka dr. Mateja Ratej objavila leta 2014.

Med tistimi, ki jim je spodrezal korenine razpad Avstro-Ogrske, pa sta bila zakonca Hilarij in Konstanca Tofan iz Bukovine, ki sta dvajseta leta 20. stoletja preživela v Mariboru. Hilarij, profesor zgodovine in geografije, je leta 1919 dobil službo na mariborski realni gimnaziji v Mariboru, saj so morali mesto po prevratu zapustiti številni nemštvu privrženi javni uslužbenci.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

19.09.2015

V zbirki Bralec izšli Glasovi, nova zbirka kratkih zgodb Mirane Likar »

Čudežna juha, ki je leta 2006 zmagala na natečaju Delove priloge Ona, je ena prvih zgodb, ki jih je napisala Mirana Likar. Pisateljica je postala skoraj čez noč prepoznaven glas sodobne slovenske literature in se s prvencem, zbirko Sobotne zgodbe (2009), kar dvakrat uvrstila med finaliste Dnevnikove nagrade Fabula. Tri leta pozneje je objavila novo zbirko zgodb (Sedem besed) in še naprej sodelovala na različnih natečajih, na katerih je tudi zmagovala, nazadnje na letošnjem mednarodnem natečaju Lapis Histriae.
Izid Miranine knjige je torej dogodek, ki ga z zanimanjem pričakujemo, in tokrat so minila spet tri leta, da smo ga dočakali: njena tretja zbirka zgodb, Glasovi, je tu.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

13.09.2015

Črna mati zemla je nej za bojazlijfce. Si vüpate? – Izšel je roman Črna mati zemla Kristiana Novaka »

Še nobene knjige doslej nismo tolikokrat napovedali kot roman Črna mati zemla hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka. Za to smo imeli dobre razloge. Leta 2013 je bil roman eno izmed štirih proznih del, nominiranih za nagrado Kiklop. Nagrade sicer ni dobil, a že leto pozneje je sledila nominacija za »hrvaški roman leta« spletnega časopisa Tportal. In zmaga: Kristian Novak je postal sedmi romanopisec, ki je dobil to nagrado. Malo pred izidom slovenskega prevoda smo izvedeli, da bo po romanu posnet film – spet dober razlog za napoved!
Prevajanje romana, ki ga je Večernji list uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov zadnjih petdeset let, pa ni bilo »mačji kašelj«, kajti »v romanu odmevajo knjižna hrvaščina, slengi različnih interesnih skupin, medžimursko narečje, zagrebški urbani govor, medicinski žargon, gnomski izrazi, arhaično ljudsko izročilo ipd.«. Redkokateri prevajalec bi mu bil kos, in brez zadržkov lahko potrdimo, da je prevod prišel v prave roke – prevajalki dr. Đurđi Strsoglavec, ki je ob izidu posebej za to novico o njem zapisala: Stra pa vüpanje, nejsakdnejšnje pajdaštvo pa strašna osamlenost, nevidena korajža pa nedojmliva krutost. Osen samomorof, dva demona, zgüba edijnoga pajdaša, veuki (usoudni) miti pa legende, Mura pa njejne meglijce. Črna mati zemla je nej za bojazlijfce. Si vüpate?

objavljeno v rubriki: Izšlo je

23.08.2015

V zbirki Bralec je izšel roman Kinderland Liliane Corobca, lani dobitnice vileniškega kristala »

Prvega septembra se začne jubilejni, 30. mednarodni literarni festival Vilenica. Kdo je letošnji vileniški zmagovalec, smo izvedeli že maja, manj pozornosti pa pritegne druga nagrada festivala, kristal. Njegovega dobitnika izbere mednarodna žirija – sestavljajo jo gostje vileniškega festivala – izmed avtorjev, ki so predstavljeni v zborniku in sodelujejo na literarnem branju, nagrado pa podelijo na literarni matineji na gradu Štanjel. Kristal je od leta 1987, ko so ga podelili prvič, prejelo pet slovenskih avtorjev, nazadnje, leta 2010, Goran Vojnović. Na zadnjih štirih festivalih so bili nagrajeni književniki iz Romunije, Bolgarije, Ukrajine in Moldavije.
Vsako leto med festivaloma izide slovenski prevod vileniškega nagrajenca – lani je bil to madžarski pisatelj László Krasznahorkai – dobitnik kristala pa se mora zadovoljiti le z objavo krajšega besedila v zborniku. Zadnja nagrajenka, Liliana Corobca iz Moldavije, pa je ena redkih, morda celo prva »nosilka« kristala, ki je v letu po prejemu nagrade dobila tudi prevod v slovenščino. Zahvalo za to dolguje predvsem »svojemu« prevajalcu Alešu Mustarju, ki se je zavzel za prevod in izid njenega romana Kinderland v slovenščini. Izdali smo ga pri Modrijanu v zbirki Bralec.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

14.07.2015

Roman o Romih skozi oči posvojiteljice – Leto petelina češke pisateljice Tereze Boučkove »

Obravnava romske problematike običajno v javnosti dvigne precej prahu, kar se je zgodilo tudi v tem primeru. Izid romana Leto petelina (2008) je na Češkem sprožil kar nekaj polemičnih odzivov, predvsem pa veliko zanimanja – prodali so več kot 50 000 izvodov. Eden od razlogov za tak uspeh je verjetno ta, da je avtorica na Češkem znana oseba, tako zaradi svojega literarnega ustvarjanja kot zaradi osebne družinske zgodbe, o kateri so se češki mediji razpisali že pred izidom romana. Posvojila je namreč dva romska fantka z željo, da bi jima omogočila dostojno življenje. Ko sta se otroka začela bližati polnoletnosti, pa sta z možem zaradi njiju vse bolj čutila le svoj neuspeh kot starša. Kljub vsemu trudu in požrtvovalnosti so njuno življenje zaznamovali predvsem klici socialnih delavk, obiski policistov in zaslišanja na sodišču.

objavljeno v rubriki: Izšlo je