E-novice

Novica

»Pokliči me po svojem imenu, in jaz bom tebe poklical po svojem.« – Nova izdaja romana Andréja Acimana

12.04.2018

Ko je lani na filmska platna stopila zgodba romana Pokliči me po svojem imenu ameriškega pisatelja Andréja Acimana, je nemudoma osvojila gledalce in kritike. Pripoved o 17-letnem Eliu, sinu iz premožne italijanske družine, ki čez poletje v svojem podeželskem domu gosti raznovrstne intelektualce z vsega sveta, in gostu tega poletja, 24-letnem Oliverju, ameriškem univerzitetnem profesorju, teče pred kulisami čudovite obmorske pokrajine, v zaspanem mestecu, ki fantoma ponuja otoček intimnosti in izoliranosti »od ponorelega sveta«. V tem mehkem ovoju, polnem sonca in brezskrbnosti, se med Eliem, ki ga je Oliver pritegnil že na fotografiji, poslani v prošnji za sprejem, ter izredno privlačnim, karizmatičnim in rahlo nonšalantnim Oliverjem, ki osvoji srca vseh, splete burno razmerje, polno dvomov, negotovosti in zadrege, a obenem prekipevajoče od mladosti, zaljubljenosti in strasti.

Seveda pa film ne more ujeti in zajeti vsega, kar ponuja knjiga. Elieva razmišljanja, načrtovanja, njegova zbeganost in obenem odločnost, njegova razgledanost in glasbena nadarjenost, navsezadnje pa tudi celotni vrtiljak najstniških iskanj in hrepenenj – vse to razgrinja pred nami knjiga. Pisatelj v dogajanje subtilno vključuje okolico, lepote poletja in morja, tako da kar slišimo petje škržatov in vonjamo borovce – mi, ki poznamo Jadransko morje, lahko knjigo zato po tej plati še globlje doživimo in ob branju zgodbi nehote dodajamo lastne spomine; pa ne le na morje, morda tudi na kakšno lastno poletno ljubezen.
Knjiga zgodbe ne zaključi tako »hitro« kot film, temveč popelje bralca še v poznejše življenje obeh junakov in v to, kako sta se vsak po svoje spopadala – ne le s takrat družbeno še precej nesprejemljivo homoseksualnostjo, temveč tudi z bolečino ob zavesti, da sta svojo največjo ljubezen »odživela« tedaj, v tistih nekaj tednih nekega čudovitega poletja, in da take ne bo nikoli več.

Film Pokliči me po svojem imenu je bil na različnih lestvicah opredeljen kot najboljši film leta 2017, najbolj romantičen film tega leta in podobno. Film in njegovi ustvarjalci so bili nominirani za kopico prestižnih nagrad, številne so tudi dobili (portal IMDb našteje 83 nagrad in 195 nominacij). James Ivory je poleg drugih nagrad prejel oskarja za najboljši scenarij po knjižni predlogi, Timothée Chalamet (Elio) pa nagrado za najboljšo glavno vlogo na 33. podelitvi Independent Spirit Awards. Film ima tudi slovensko nagrado – Kinotripovo nagrado mladinske žirije ljubljanskega filmskega festivala Liffe.

Roman je izšel leta 2007 in zanj je Aciman prejel nagrado Lambda. V slovenščini je bil prvič objavljen leta 2010 v zbirki Bralec, prevedla ga je Jana Ambrožič, a recenzentov, razen Aleksandre Kocmut in Alme M. Sedlar, ni prepričal. Bo tokrat, ob izidu nove izdaje, drugače? No, zdaj recenzij sploh ne potrebuje ...

Privlačno branje za vse, ki s(m)o si kdaj postavljali vprašanja, povezana s prvimi (isto)spolnimi izkušnjami, obenem pa nevsiljiva in tekoča pripoved o romantični ljubezni, ki bi jo lahko mirno podarili tudi mami ali očetu za rojstni dan.

Alma M. Sedlar, Narobe, oktober 2010

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

20.11.2015

Bog, podari mi pogum, da spremenim, kar lahko – drugi del trilogije Sanje Rozman govori o psihoterapiji in okrevanju od posledic travme  »

Kaj je travma? Huda poškodba? Huda nesreča? Naravna katastrofa? Vojna? Da, vse to so travme, a le tiste najbolj znane. O katerih se javno na vso moč in na ves glas govori. Obstaja pa še orjaško polje manj vidnih, predvsem pa neprimerljivo manj slišnih travm, ki se porajajo v okviru medčloveških odnosov ali – drugače rečeno – za štirimi stenami, v okrilju (svete in nedotakljive) družine. O teh travmah se je dolgo strogo molčalo – in še danes so močno prikrite. Deklica, ki se reže, da bi zadušila neznosno bolečino, stisko in tesnobo ob tem, da jo oče nenehno spolno zlorablja, očitno po današnjih družbenih merilih (še) ni »material za naslovnico«. V šolah otroke učimo o varnosti v prometu, celo pouk o varnosti na internetu končno kaplja v šolske učilnice; in seveda o osnovah varne spolnosti (kondom). A promet, internet in kondom so sodobne »iznajdbe« oziroma pojavi. Kakršno koli nasilje v družini pa je, nasprotno, staro verjetno toliko kot sodobni človek sam. Pa vendar – kljub nekaterim pobudam, kot je telefon TOM – v šolah, ki so vrsto let otrokov drugi dom in kraj, kjer poleg doma preživlja največ svojega časa, ne obstaja predmet »družinsko nasilje« ali kaj podobnega. Ker je to še vedno nedotakljivo. Ker je to, kar se dogaja za zaprtimi vrati stanovanja in hiše, zasebna stvar in se nas ne tiče.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.11.2015

Svet ima tisoč obrazov, in večinoma so odvisni od tega, kakšen in kdo si, ko vstopiš vanj – Okrutni svet »

Svet ima tisoč obrazov, in večinoma so odvisni od tega, kakšen in kdo si, ko vstopiš vanj. Portoriški pisatelj Luis Negrón nam ga v »kratki zbirki kratkih zgodb« Okrutni svet predstavi skozi oči gejev v Santurceju, primestju San Juana. V začetnih zgodbah – tako se zdi – avtor bralca najprej uvede »v dušo in telo« gejev, ki so seveda – te duše in telesa – prav take kot kogar koli drugega. Nezapisano, celo med vrsticami neulovljivo, pa vendarle pri vse več ljudeh ozavesteno je namreč dejstvo, da človeka pač ne definira niti njegov spol niti njegova spolna usmerjenost. Junaki Negrónovih zgodb ljubijo, (po)želijo, sanjarijo, upajo, se iščejo, iščejo zase boljši svet, sprejemajo nenadne, impulzivne, pa tudi premišljene in tehtne odločitve – kot vsakdo, ki je kdaj pomočil prst na nogi v valove življenja. Zaletavi so in strastni, a tudi umirjeni – vendar nikoli vdani v usodo, čeprav avtor okoli njih izriše nič kaj zavidljivo okolje revščine, predsodkov, bolezni ali česa tretjega.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

06.11.2015

Kruh, pogače in sladice, deseta kuharska knjiga priznane raziskovalke tradicionalne kuhinje Marije Fras »

Marija Fras, upokojena učiteljica gospodinjstva in kemije, že poldrugo desetletje spremlja in raziskuje kulinariko Prlekov, Prekmurcev in Porabcev ter skrbno beleži, kako se tradicionalna kuhinja ohranja v sodobnem času. V knjigi Kruh, pogače in sladice, svoji deseti kuharski knjigi, se je posvetila pripravi kruha, kvašenih pogač in jedi iz vlečenega ter biskvitnega testa. V priročniku boste našli skoraj 200 receptov, ki so ji jih zaupale gospodinje in so pripravljene s pridihom sodobnosti. To je tudi največji čar zapisanih receptov, saj upoštevajo sodobna kulinarična dognanja in hkrati ohranjajo vez s tradicijo.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

30.10.2015

Pri Modrijanu je izšel že osmi izletniški vodnik Željka Kozinca – Loške poti »

Izšel je nov izletniški vodnik Željka Kozinca, že osmi po vrsti! Namenjen je Škofji Loki in njenemu širšemu naravnemu, gravitacijskemu in tudi izletniškemu zaledju. Avtor je v vodniku Loške poti združil 50 izletov po znanih in manj znanih delih predalpskih hribovij v porečju obeh Sor, pri čemer je včasih pokukal tudi nekoliko čez meje pokrajin, ki jih domačini in tudi širša javnost poznajo kot Selško in Poljansko dolino ter Žirovsko. Posebno mesto v vodniku seveda zavzema sama Škofja Loka kot eden največjih slovenskih kulturnozgodovinskih biserov. Na številnih izletih nas »spremlja« tudi »domačin« iz Poljanske doline, znani pisatelj Ivan Tavčar. Idilika narave in dramatika zgodovine iz njegovih loških povesti se namreč kakor nekakšna rdeča nit vpletata v številne izlete in na ta način dajeta zadnjemu Kozinčevemu vodniku prav poseben literarni pečat.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

28.10.2015

Igre brez meja – obetajo, da nemara tudi kaj premaknejo; ko jih prebereš, ne moreš več zamahniti z roko »

Leta 2009 je takratni italijanski notranji minister Roberto Maroni zagotovil, da bo Lampedusa še istega leta ponovno dobila status »enega najlepših mediteranskih otokov«, saj naj bi Italija učinkovito zajezila nezakonito priseljevanje – pribežnike bo nemudoma začela pošiljati nazaj v njihovo domovino. Konec leta 2013 je svet obkrožil posnetek prosilcev za azil na Lampedusi, ki so se morali kljub zimskim temperaturam sleči do golega, nato pa so jih javno spirali z vodo. Aprila 2015 je ob obali Libije na poti proti italijanski obali potonil čoln z okoli 700 begunci, le malo se jih je rešilo; ocenjujejo, da je v prvi tretjini leta na tej morski poti umrlo že okoli 1500 ljudi.
Migrantska kriza v Sredozemlju traja približno deset let, kar se ob aktualnih dogodkih, zdaj ko so pljusknili tudi v Slovenijo, zdi skorajda nepredstavljivo. Ko je Andrej E. Skubic pisal Igre brez meja, ni mogel vedeti, kakšne razsežnosti bo ta nevralgična točka sodobne Evrope dobila ob izidu njegovega novega dela.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.