Novica

»Pokliči me po svojem imenu, in jaz bom tebe poklical po svojem.« – Nova izdaja romana Andréja Acimana

12.04.2018

Ko je lani na filmska platna stopila zgodba romana Pokliči me po svojem imenu ameriškega pisatelja Andréja Acimana, je nemudoma osvojila gledalce in kritike. Pripoved o 17-letnem Eliu, sinu iz premožne italijanske družine, ki čez poletje v svojem podeželskem domu gosti raznovrstne intelektualce z vsega sveta, in gostu tega poletja, 24-letnem Oliverju, ameriškem univerzitetnem profesorju, teče pred kulisami čudovite obmorske pokrajine, v zaspanem mestecu, ki fantoma ponuja otoček intimnosti in izoliranosti »od ponorelega sveta«. V tem mehkem ovoju, polnem sonca in brezskrbnosti, se med Eliem, ki ga je Oliver pritegnil že na fotografiji, poslani v prošnji za sprejem, ter izredno privlačnim, karizmatičnim in rahlo nonšalantnim Oliverjem, ki osvoji srca vseh, splete burno razmerje, polno dvomov, negotovosti in zadrege, a obenem prekipevajoče od mladosti, zaljubljenosti in strasti.

Seveda pa film ne more ujeti in zajeti vsega, kar ponuja knjiga. Elieva razmišljanja, načrtovanja, njegova zbeganost in obenem odločnost, njegova razgledanost in glasbena nadarjenost, navsezadnje pa tudi celotni vrtiljak najstniških iskanj in hrepenenj – vse to razgrinja pred nami knjiga. Pisatelj v dogajanje subtilno vključuje okolico, lepote poletja in morja, tako da kar slišimo petje škržatov in vonjamo borovce – mi, ki poznamo Jadransko morje, lahko knjigo zato po tej plati še globlje doživimo in ob branju zgodbi nehote dodajamo lastne spomine; pa ne le na morje, morda tudi na kakšno lastno poletno ljubezen.
Knjiga zgodbe ne zaključi tako »hitro« kot film, temveč popelje bralca še v poznejše življenje obeh junakov in v to, kako sta se vsak po svoje spopadala – ne le s takrat družbeno še precej nesprejemljivo homoseksualnostjo, temveč tudi z bolečino ob zavesti, da sta svojo največjo ljubezen »odživela« tedaj, v tistih nekaj tednih nekega čudovitega poletja, in da take ne bo nikoli več.

Film Pokliči me po svojem imenu je bil na različnih lestvicah opredeljen kot najboljši film leta 2017, najbolj romantičen film tega leta in podobno. Film in njegovi ustvarjalci so bili nominirani za kopico prestižnih nagrad, številne so tudi dobili (portal IMDb našteje 83 nagrad in 195 nominacij). James Ivory je poleg drugih nagrad prejel oskarja za najboljši scenarij po knjižni predlogi, Timothée Chalamet (Elio) pa nagrado za najboljšo glavno vlogo na 33. podelitvi Independent Spirit Awards. Film ima tudi slovensko nagrado – Kinotripovo nagrado mladinske žirije ljubljanskega filmskega festivala Liffe.

Roman je izšel leta 2007 in zanj je Aciman prejel nagrado Lambda. V slovenščini je bil prvič objavljen leta 2010 v zbirki Bralec, prevedla ga je Jana Ambrožič, a recenzentov, razen Aleksandre Kocmut in Alme M. Sedlar, ni prepričal. Bo tokrat, ob izidu nove izdaje, drugače? No, zdaj recenzij sploh ne potrebuje ...

Privlačno branje za vse, ki s(m)o si kdaj postavljali vprašanja, povezana s prvimi (isto)spolnimi izkušnjami, obenem pa nevsiljiva in tekoča pripoved o romantični ljubezni, ki bi jo lahko mirno podarili tudi mami ali očetu za rojstni dan.

Alma M. Sedlar, Narobe, oktober 2010

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

04.06.2016

Listi iz dnevnika so pogled na proces osamosvajanja Slovenije iz druge perspektive – iz glavnega mesta razpadajoče Jugoslavije »

Jožef Slokar (1934) je odraščal v obrtniškem okolju svoje družine, šolati se je začel v fašistični Italiji in nato zorel v mladeniča v novih državnih okvirih primorskih Slovencev po letu 1945. V Jugoslaviji je zgradil uspešno kariero v gospodarstvu pa tudi v politiki. Na čelu gradbenega podjetja Primorje v domači Ajdovščini, Železniškega gospodarstva Ljubljana in Samoupravne interesne skupnosti za ekonomske odnose se je spopadal v labirintu »čudaških financ« in samoupravnega eksperimentiranja, upanje, da se bodo z nastopom Staneta Kavčiča gospodarske razmere vendarle normalizirale, pa je kmalu zamrlo. Tudi s približevanjem poslovanja železnic tržnim zakonitostim ni bilo nič – zavrla ga je stavka strojevodij Železniškega gospodarstva konec leta 1988. Ob koncu osemdesetih let je Slokarja z optimizmom navdal Ante Marković s svojo vizijo demokratičnega socializma in deregulacijo birokratske države, toda uresničitev njegovih idej v razmerah po padcu železne zavese v Evropi ni bila mogoča. Razpadanje Jugoslavije in osamosvajanje Slovenije je Slokar kot član zadnje jugoslovanske vlade pomagal čim bolj neboleče uresničiti, to pa ga je postavilo v povsem nov položaj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

01.05.2016

Bonsaj Alejandra Zambre – najboljši roman leta 2006 po izboru čilskih literarnih kritikov »

Čile je tista zelo razpotegnjena država v Južni Ameriki, ki jo z zahoda obliva Tihi ocean, na vzhodu pa meji na Argentino in Bolivijo in na severu na Peru. Ob omembi Čila marsikdo najprej pomisli na diktatorja Pinocheta pa na pogoste potrese, denimo na tistega leta 2010 in še posebno na potres februarja 1960 (Valdivia), ki velja še danes za najmočnejšega med vsemi, kar jih je zabeležila zgodovina.
Nekateri pa pomislimo na literaturo. Čilska zavzema med književnostmi Južne Amerike zelo posebno mesto. Nobelovo nagrado sta prejela kar dva Čilenca – Gabriela Mistral (1945) in Pablo Neruda (1971); nikoli je ni dobil ne Argentinec in ne Brazilec. Nobelovca – oba pesnika – sta čilsko literarno umetnost ponesla širom sveta in čilski literati so tudi danes med najbolj prevajanimi južnoameriškimi avtorji, ki ustvarjajo ali so ustvarjali v španščini: Roberto Bolaño, Isabel Allende, Antonio Skármeta, Marcela Serrano (njihove romane beremo tudi v slovenščini), morda pa še bolj slovijo pesniki kot Gonzalo Rojas, Nicanor Parra, Óscar Hahn, Sergio Badilla Castillo ...

Pesnik je tudi Alejandro Zambra (1975), avtor romana Bonsaj, ki je pred kratkim izšel v zbirki Bralec.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

13.04.2016

Marijin testament »iz prve roke« osvetli enega od temeljev krščanske zgodbe, Kristusovo križanje »

Irski pisatelj Colm Tóibín, eden tistih, ki bi mu gotovo lahko nadeli oznako sodobni klasik, je pred štirimi leti z objavo Marijinega testamenta nekoliko presenetil. Krajše delo namreč »iz prve roke« osvetli enega od temeljev krščanske zgodbe, Kristusovo križanje, ter nastajanje evangelijev in vprašanje Jezusa kot Božjega sina, predvsem pa Jezusovo mater Marijo, ki pripoveduje o sebi in svojem sinu. Znani svetopisemski dogodki in osebe zaživijo povsem drugače, kot smo vajeni, iz Marijine osebne perspektive, njena izpoved pa seveda največ pove o njej sami. Bralec se nenadoma sooči z intimo ženske ikone, sicer postavljene na oltar, zdaj pa ženske iz mesa in krvi, nepomirjene s strašno sinovo usodo in postavljene pred težke življenjske dileme. In nemara se mu pripoved prav zato, ker zareže v sam arhetip, tako živo vtisne v zavest.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.03.2016

Kostja Veselko, drugič – Igro z ognjem bodo z navdušenjem prebirali fantje (in dekleta!), ki prisegajo na akcijo »

Dve leti sta naokrog in najbrž ste se že spraševali, ali bo po prvi knjigi Kostja Veselko vendarle ugledal luč sveta še kakšen prevod romana iz te popularne mladinske serije o detektivu okostnjaku. Irski pisatelj Derek Landy je o Kostji napisal kar devet romanov, prvi je izšel leta 2007, zadnji pred dvema letoma, vmes pa sta nastali še novela in zbirka kratkih zgodb. Kostja je zdaj, kot kaže, »izčrpan«, Landy pa se je posvetil novi seriji, Demon Road.

Fantazijska književnost je zadnja leta med mladimi pa tudi med odraslimi eden priljubljenejših književnih žanrov. Ali je to sprožil neznanski uspeh Harryja Potterja, ni mogoče dokazati, nedvomno pa bo držalo, da je med romani, ki navadno izhajajo kot trilogije ali celo serije, vse preveč na hitrico skovanih zgodb, ki naglo utonejo v pozabo. Landyju je uspelo precej več – njegov Kostja je bil priljubljen od prve do zadnje knjige –, prejel je cel kup pomembnih literarnih nagrad, med katerimi je najbrž najbolj ponosen na irsko književno nagrado, ki jo je leta 2010 dobil kot avtor »najboljše knjige desetletja«, in to za svoj prvi roman – Kostja Veselko.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

02.02.2016

V zbirki Nostalgija je izšel roman Beg hrvaškega pisatelja Milutina Cihlarja - Nehajeva »

Na prvi pogled se zdi, da je Đuro Andrejašević iz romana Beg hrvaškega romanopisca Milutina Cihlarja - Nehajeva (1880–1931) hrvaški Martin Kačur: idealističen učitelj, talentiran, izobražen mlad človek, ki je spričo svoje občutljivosti in nezmožnosti, da bi se prilagodil duhamorni povprečnosti ter brezobzirnemu egoizmu okolja, v katerem živi, neogibno obsojen na propad. Le da je Senj Nehajeva, to mesto na stičišču intenzivnih primorskih barv in neusmiljene burje, vendarle bolj urban od blatnodolske realnosti: Zagreb ni daleč in o Dunaju, njegovih kavarnah, gledališčih, časopisih in krojačih je mogoče vsaj sanjati.
Kljub temu pa so Đurovi someščani prav neznosno zaplankani, grabežljivi in škodoželjni, z zaročenko v Zagrebu si zaradi nesporazumov z njenimi purgerskimi starši ne sme niti dopisovati, čedalje večja revščina pa mu brani, da bi vsaj za hip pobegnil drugam: kaj na Dunaj, niti do matere na Reki ne more. Klerikalno okolje in otopelo učiteljstvo, ki je svoje ideale že zdavnaj prodalo v zameno za možnost skromnega dodatnega zaslužka, mu branita, da bi uresničil svoj pedagoški eros in v družbi mladih študentov skozi umetnost dal duška svojim liberalnim pogledom na svet.

objavljeno v rubriki: Izšlo je