E-novice

Novica

»Pokliči me po svojem imenu, in jaz bom tebe poklical po svojem.« – Nova izdaja romana Andréja Acimana

12.04.2018

Ko je lani na filmska platna stopila zgodba romana Pokliči me po svojem imenu ameriškega pisatelja Andréja Acimana, je nemudoma osvojila gledalce in kritike. Pripoved o 17-letnem Eliu, sinu iz premožne italijanske družine, ki čez poletje v svojem podeželskem domu gosti raznovrstne intelektualce z vsega sveta, in gostu tega poletja, 24-letnem Oliverju, ameriškem univerzitetnem profesorju, teče pred kulisami čudovite obmorske pokrajine, v zaspanem mestecu, ki fantoma ponuja otoček intimnosti in izoliranosti »od ponorelega sveta«. V tem mehkem ovoju, polnem sonca in brezskrbnosti, se med Eliem, ki ga je Oliver pritegnil že na fotografiji, poslani v prošnji za sprejem, ter izredno privlačnim, karizmatičnim in rahlo nonšalantnim Oliverjem, ki osvoji srca vseh, splete burno razmerje, polno dvomov, negotovosti in zadrege, a obenem prekipevajoče od mladosti, zaljubljenosti in strasti.

Seveda pa film ne more ujeti in zajeti vsega, kar ponuja knjiga. Elieva razmišljanja, načrtovanja, njegova zbeganost in obenem odločnost, njegova razgledanost in glasbena nadarjenost, navsezadnje pa tudi celotni vrtiljak najstniških iskanj in hrepenenj – vse to razgrinja pred nami knjiga. Pisatelj v dogajanje subtilno vključuje okolico, lepote poletja in morja, tako da kar slišimo petje škržatov in vonjamo borovce – mi, ki poznamo Jadransko morje, lahko knjigo zato po tej plati še globlje doživimo in ob branju zgodbi nehote dodajamo lastne spomine; pa ne le na morje, morda tudi na kakšno lastno poletno ljubezen.
Knjiga zgodbe ne zaključi tako »hitro« kot film, temveč popelje bralca še v poznejše življenje obeh junakov in v to, kako sta se vsak po svoje spopadala – ne le s takrat družbeno še precej nesprejemljivo homoseksualnostjo, temveč tudi z bolečino ob zavesti, da sta svojo največjo ljubezen »odživela« tedaj, v tistih nekaj tednih nekega čudovitega poletja, in da take ne bo nikoli več.

Film Pokliči me po svojem imenu je bil na različnih lestvicah opredeljen kot najboljši film leta 2017, najbolj romantičen film tega leta in podobno. Film in njegovi ustvarjalci so bili nominirani za kopico prestižnih nagrad, številne so tudi dobili (portal IMDb našteje 83 nagrad in 195 nominacij). James Ivory je poleg drugih nagrad prejel oskarja za najboljši scenarij po knjižni predlogi, Timothée Chalamet (Elio) pa nagrado za najboljšo glavno vlogo na 33. podelitvi Independent Spirit Awards. Film ima tudi slovensko nagrado – Kinotripovo nagrado mladinske žirije ljubljanskega filmskega festivala Liffe.

Roman je izšel leta 2007 in zanj je Aciman prejel nagrado Lambda. V slovenščini je bil prvič objavljen leta 2010 v zbirki Bralec, prevedla ga je Jana Ambrožič, a recenzentov, razen Aleksandre Kocmut in Alme M. Sedlar, ni prepričal. Bo tokrat, ob izidu nove izdaje, drugače? No, zdaj recenzij sploh ne potrebuje ...

Privlačno branje za vse, ki s(m)o si kdaj postavljali vprašanja, povezana s prvimi (isto)spolnimi izkušnjami, obenem pa nevsiljiva in tekoča pripoved o romantični ljubezni, ki bi jo lahko mirno podarili tudi mami ali očetu za rojstni dan.

Alma M. Sedlar, Narobe, oktober 2010

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

05.07.2016

Novela ali kratki roman Črna voda velja za eno najboljših knjig Joyce Carol Oates »

Ameriška pisateljica Joyce Carol Oates (1938) je svoj prvenec, zbirko kratke proze By the North Gate, objavila leta 1963, pri petindvajsetih letih. Danes, pri oseminsedemdesetih, ima za seboj več kot 150 knjižnih objav (to ni pomota!). Oates piše romane – večina jih je precej obsežnih –, novele, kratke zgodbe, drame, eseje, spomine, poezijo, knjige za otroke in mladino. A če sicer kvantiteta pisateljem prej škodi kot koristi, to zanjo zagotovo ne velja: v svoji več kot 50-letni karieri je nabrala lepo število nagrad in nominacij, prejela je ameriško državno nagrado za književnost, več nagrad Brama Stokerja, francosko nagrado Femina, kar petkrat je bila nominirana za Pulitzerjevo nagrado, je dobitnica več nagrad za življenjsko delo, leta 2009 je bila nominirana za mednarodno Bookerjevo nagrado, že nekaj let pa jo omenjajo kot možno prejemnico Nobelove nagrade.
Dela Joyce Carol Oates so prevedena v številne jezike, v nemščini jih je mogoče prebrati okoli 50, v francoščini pa več kot 80. V slovenščino so prevedeni samo trije romani, Oni (them, 1969), Za kar sem živel (What I Lived For, 1994) in Pikov fant (Jack of Spades, 2015), pravkar pa je v zbirki Svila izšla Črna voda (Black Water, 1992), za nekatere novela, za druge kratki roman.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.07.2016

Javier Marías je prvi španski pisatelj, ki je dobil prostor v Modrijanovi zbirki Svila »

Pred štiriindvajsetimi leti je v Španiji izšel roman Corazón tan blancoTako belo srce. Roman je bil sedmo literarno delo, ki ga je objavil tedaj 41-letni Javier Marías, in drugo – po Vseh dušah (Todas las almas, 1989) –, ki je bilo prevedeno v angleščino (1995). Še preden je Marías zanj prejel nagrado IMPAC (1997), je roman izšel tudi v nemškem prevodu in postal prodajni fenomen. Med literarne zvezde na nemškem knjižnem trgu ni Maríasa izstrelil nihče drug kot veliki Marcel Reich-Ranicki: roman ga je tako navdušil, da ga je v svoji oddaji Literarni kvartet imenoval »genialna knjiga«, pisatelja pa »trenutno največji živeči pisatelj na svetu«. Mnenje Reich-Ranickega pa ni kar tako – samo v enem mesecu se je prodaja romana s 5000 povzpela na 115.000 izvodov! Leta 1997 je izšel tudi v slovenskem prevodu.
Sloves enega najpomembnejših španskih pisateljev je Maríasu še utrdil roman Jutri v bitki misli name (Mañana en la batalla piensa en mí, 1994; nagrada Rómula Gallegosa in nagrada Femina za tuji roman); njegova dela odtlej prevajajo v številne tuje jezike (več kot 40), nekatera tudi v slovenščino – prav pred kratkim je izšel slovenski prevod njegovega zadnjega romana Tu začne se zlo (Así empieza lo malo, 2014). Marías je prejel še vrsto drugih literarnih nagrad, omenjajo ga tudi kot resnega kandidata za Nobelovo nagrado.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

03.07.2016

Sonjica – zgodba o močni krhki ženski na presečišču judovsko-ruskega pripovedništva »

V zbirki Svila je izšla novela Sonjica (Сонечка, 1992) ruske pisateljice Ljudmile Jevgenjevne Ulicke.
Zgodba pripoveduje o samotarski, precej nevpadljivi ljubiteljici ruske literature, ki jo iz neskončnih svetov knjižne fikcije potegne naključni obisk znanega slikarja Roberta Viktoroviča, že kmalu zatem njenega moža. Rodi se jima hči Tanja in po večkratnem iskanju svojega mesta v novi sovjetski državi se le ustalijo v ›moskovskem Montmartru‹, kjer Robert na stara leta lahko celo znova zavihti svoje čopiče. Družinici se približa krhka, bela Jasja, prelepa hči poljskih emigrantov, ki se naseli pri njih in kmalu postane Robertova ljubica. Toda zaradi moževega varanja ni Sonjica niti presenečena niti obupana, temveč še srečna, da je usoda njenemu ostarelemu možu vendarle prinesla takšno tolažbo. Najprej Tanja, po smrti Roberta Viktoroviča pa še Jasja odideta vsaka svojo pot, postarana Sonjica pa se ponovno samotarsko zatopi v svoje stare prijateljice – knjige.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

02.07.2016

El Greco slika velikega inkvizitorja – kri in svoboda na platnu ognjenih časov »

V knjižni zbirki Svila je izšla novela El Greco slika velikega inkvizitorja nemškega pisatelja Stefana Andresa (1906–1970). Ta je po izbruhu nacionalsocializma leta 1933 zaradi svojega kritičnega tona in osebnih okoliščin (njegova žena je bila judovskega rodu) prvič za kratek čas zapustil Nemčijo. V naslednjih štirih letih se je ob številnih pritiskih neprestano selil po Nemčiji in razmišljal, da bi se z družino vendarle raje umaknil kam v tujino. Ves ta čas so se mu tudi zapirale možnosti objavljanja v Nemčiji, za režim je postajal vse manj sprejemljiv pisatelj in leta 1937 je bil izključen iz rajhovske pisateljske zbornice (takrat se je tudi dokončno preselil v Italijo).
Še prej, v letu 1935, si je med enim od takih ›skrivanj‹ v Šleziji pri župniku izposodil cerkveni časopis, v katerem je bil objavljen El Grecov portret španskega nadškofa in velikega inkvizitorja Fernanda Niña de Guevare.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

28.06.2016

Storite danes, kar ste nameravali odložiti na jutri – priskrbite si priročnik Konec prokrastinacije »

Jutri morate oddati prevod nekaj strani strokovnega besedila, prevedli pa niste niti besede. Na tisto zoprno e-sporočilo bi morali odgovoriti že prejšnji teden, a vas vsakič, ko sedete k računalniku, odnese drugam. Telefon brni, naročnik vas v obupu skuša doseči s kratkimi sporočili, spet boste zamudili rok. Zamočili. Zapravili priložnost. In zaupanje.
A sodelavci in partnerji vas poznajo kot garača (»dela najmanj 16 ur na dan«), delo vam je v veselje, pasivnost vas ubija. Torej niste kronični lenuh.

Prokrastinator ste.

Prokrastinacija je odlašanje (iz latinščine: pro-crastinus = za jutri). Dobra novica je, da to ni bolezen. In slaba novica: če niste opravili nečesa nujnega ali če ne morete izpolniti obljube, je prokrastinacija slab izgovor. Prokrastinacije ne morete ozdraviti (ker ni bolezen), lahko pa se je odvadite. Kako?

Pot do rešitve je priročnik Konec prokrastinacije, ki ga je napisal češki publicist Petr Ludwig.

objavljeno v rubriki: Izšlo je