E-novice

Novica

»Pokliči me po svojem imenu, in jaz bom tebe poklical po svojem.« – Nova izdaja romana Andréja Acimana

12.04.2018

Ko je lani na filmska platna stopila zgodba romana Pokliči me po svojem imenu ameriškega pisatelja Andréja Acimana, je nemudoma osvojila gledalce in kritike. Pripoved o 17-letnem Eliu, sinu iz premožne italijanske družine, ki čez poletje v svojem podeželskem domu gosti raznovrstne intelektualce z vsega sveta, in gostu tega poletja, 24-letnem Oliverju, ameriškem univerzitetnem profesorju, teče pred kulisami čudovite obmorske pokrajine, v zaspanem mestecu, ki fantoma ponuja otoček intimnosti in izoliranosti »od ponorelega sveta«. V tem mehkem ovoju, polnem sonca in brezskrbnosti, se med Eliem, ki ga je Oliver pritegnil že na fotografiji, poslani v prošnji za sprejem, ter izredno privlačnim, karizmatičnim in rahlo nonšalantnim Oliverjem, ki osvoji srca vseh, splete burno razmerje, polno dvomov, negotovosti in zadrege, a obenem prekipevajoče od mladosti, zaljubljenosti in strasti.

Seveda pa film ne more ujeti in zajeti vsega, kar ponuja knjiga. Elieva razmišljanja, načrtovanja, njegova zbeganost in obenem odločnost, njegova razgledanost in glasbena nadarjenost, navsezadnje pa tudi celotni vrtiljak najstniških iskanj in hrepenenj – vse to razgrinja pred nami knjiga. Pisatelj v dogajanje subtilno vključuje okolico, lepote poletja in morja, tako da kar slišimo petje škržatov in vonjamo borovce – mi, ki poznamo Jadransko morje, lahko knjigo zato po tej plati še globlje doživimo in ob branju zgodbi nehote dodajamo lastne spomine; pa ne le na morje, morda tudi na kakšno lastno poletno ljubezen.
Knjiga zgodbe ne zaključi tako »hitro« kot film, temveč popelje bralca še v poznejše življenje obeh junakov in v to, kako sta se vsak po svoje spopadala – ne le s takrat družbeno še precej nesprejemljivo homoseksualnostjo, temveč tudi z bolečino ob zavesti, da sta svojo največjo ljubezen »odživela« tedaj, v tistih nekaj tednih nekega čudovitega poletja, in da take ne bo nikoli več.

Film Pokliči me po svojem imenu je bil na različnih lestvicah opredeljen kot najboljši film leta 2017, najbolj romantičen film tega leta in podobno. Film in njegovi ustvarjalci so bili nominirani za kopico prestižnih nagrad, številne so tudi dobili (portal IMDb našteje 83 nagrad in 195 nominacij). James Ivory je poleg drugih nagrad prejel oskarja za najboljši scenarij po knjižni predlogi, Timothée Chalamet (Elio) pa nagrado za najboljšo glavno vlogo na 33. podelitvi Independent Spirit Awards. Film ima tudi slovensko nagrado – Kinotripovo nagrado mladinske žirije ljubljanskega filmskega festivala Liffe.

Roman je izšel leta 2007 in zanj je Aciman prejel nagrado Lambda. V slovenščini je bil prvič objavljen leta 2010 v zbirki Bralec, prevedla ga je Jana Ambrožič, a recenzentov, razen Aleksandre Kocmut in Alme M. Sedlar, ni prepričal. Bo tokrat, ob izidu nove izdaje, drugače? No, zdaj recenzij sploh ne potrebuje ...

Privlačno branje za vse, ki s(m)o si kdaj postavljali vprašanja, povezana s prvimi (isto)spolnimi izkušnjami, obenem pa nevsiljiva in tekoča pripoved o romantični ljubezni, ki bi jo lahko mirno podarili tudi mami ali očetu za rojstni dan.

Alma M. Sedlar, Narobe, oktober 2010

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

20.02.2018

V službi diplomacije – izšli so spomini slovenskega politologa in diplomata Romana Kirna »

Roman Kirn je začel svojo poklicno pot kot slovenski diplomat v Beogradu in jo končal kot slovenski veleposlanik v Haagu, po naključju prav na dan razglasitve razsodbe arbitražnega sodišča o slovensko-hrvaški meji. V teh desetletjih se je zgodilo več, kot bi lahko katerikoli diplomat pričakoval v svoji karieri: nastala je nova država, Slovenija.

Kot marsikdo od nas ima Roman Kirn svojo posebno zgodbo o tem, kje je bil ob razglasitvi samostojnosti Slovenije in v času desetdnevne vojne, le da je njegova zgodba ena tistih, ki so pomembno vplivale na potek dogajanja. V odločilnih trenutkih, ko je jugoslovanska armada napadla Slovenijo, je bil službeno v Helsinkih in je imel priložnost, da udeležence Sveta Evrope in mednarodno javnost takoj seznani z dogajanjem.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

19.01.2018

Babilonska industrija okrog moje božanske žene je moj zaprti, skrivni svet spremenila v vaški semenj »

Zadnjih petintrideset let sem bil molčeč talec njenega mita, razstavljen v mavzoleju kot relikvija tragičnega zakona. S pisanjem biografov, hagiografov, novinarjev, akademikov in eksegetov sva kot neločljiva celota vstopala v domišljijo milijonov, z očkom in mamico kot nemima pričama, in najini temni plati sta se povsem prepletli v strastni zgodbi, iz katere ni bilo izhoda in v kateri so bile vloge določene že pred tisoč leti, njeni protagonisti pa brez lastne volje ubogajo zakone, kot jih določa usoda.
V trenutku njene smrti, ki si jo je izbrala sama, sem podedoval tudi njen jezik, postal izvrševalec njene posmrtne slave in s tem kot rabelj izvršil kazen nad samim sabo. Z izdajo zbirke Ariel sem svetu izročil vrv, s katero so me – in vse, ki jih je imela rada – lahko obesili.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

13.01.2018

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera »

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

21.11.2017

»Vse to bomo naredili z nasmeškom, veseljem in v sproščenem ozračju.« – Šest dni v Kataloniji »

Knjiga Šest dni v Kataloniji je kronika, nekakšen dnevnik dogodkov in občutij, ki jih je v dneh neposredno pred, ob in po referendumu v Kataloniji izkusil avtor, tržaški novinar in politolog Bojan Brezigar – bil je član mednarodne skupine opazovalcev v Kataloniji, ki jo je vodil nekdanji slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Prisostvoval je vsem najpomembnejšim dogodkom ob katalonskem referendumu. Razgrinja odlično pripoved o svojem prvem obisku Barcelone leta 1971, preden se 45 let pozneje znajde v istem mestu in opazuje. Pogovarja se z najpomembnejšimi osebnostmi katalonskega gibanja, razgrinja ključne zgodovinske dogodke, ki so zaznamovali Katalonijo, vse to pa spretno ujame v tukaj in zdaj. Opisuje zaostrene razmere tik pred referendumom in se 1. oktobra na različnih voliščih pridruži množičnim volivcem, kjer je priča nasilnim ukrepom španskih varnostnih sil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

18.11.2017

»Pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe« – knjiga Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) »

V zadnjem času Evropo pretresajo zahteve posameznih držav in narodov po spremembah. Evropska unija je pred novimi izzivi, v središču pozornosti pa je (podobno kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja) vprašanje samoodločbe.
Slovenci smo svojo pravico do samoodločbe uveljavili leta 1991 in morda v zadnjem času državo prepogosto jemljemo za nekaj samoumevnega. Knjiga dr. Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) je nastala ravno zaradi tega, da bi se bolj zavedali pomena lastne zgodovine. Opisuje razvoj slovenske narodnostne misli od Majniške deklaracije, v kateri so se poslanci Jugoslovanskega kluba zavzeli za oblikovanje posebne enote znotraj avstro-ogrske monarhije (1917), do določanja mej samostojne Slovenije v letu 2017. Kot pravi avtor, je to »pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je