E-novice

Novica

»Pokliči me po svojem imenu, in jaz bom tebe poklical po svojem.« – Nova izdaja romana Andréja Acimana

12.04.2018

Ko je lani na filmska platna stopila zgodba romana Pokliči me po svojem imenu ameriškega pisatelja Andréja Acimana, je nemudoma osvojila gledalce in kritike. Pripoved o 17-letnem Eliu, sinu iz premožne italijanske družine, ki čez poletje v svojem podeželskem domu gosti raznovrstne intelektualce z vsega sveta, in gostu tega poletja, 24-letnem Oliverju, ameriškem univerzitetnem profesorju, teče pred kulisami čudovite obmorske pokrajine, v zaspanem mestecu, ki fantoma ponuja otoček intimnosti in izoliranosti »od ponorelega sveta«. V tem mehkem ovoju, polnem sonca in brezskrbnosti, se med Eliem, ki ga je Oliver pritegnil že na fotografiji, poslani v prošnji za sprejem, ter izredno privlačnim, karizmatičnim in rahlo nonšalantnim Oliverjem, ki osvoji srca vseh, splete burno razmerje, polno dvomov, negotovosti in zadrege, a obenem prekipevajoče od mladosti, zaljubljenosti in strasti.

Seveda pa film ne more ujeti in zajeti vsega, kar ponuja knjiga. Elieva razmišljanja, načrtovanja, njegova zbeganost in obenem odločnost, njegova razgledanost in glasbena nadarjenost, navsezadnje pa tudi celotni vrtiljak najstniških iskanj in hrepenenj – vse to razgrinja pred nami knjiga. Pisatelj v dogajanje subtilno vključuje okolico, lepote poletja in morja, tako da kar slišimo petje škržatov in vonjamo borovce – mi, ki poznamo Jadransko morje, lahko knjigo zato po tej plati še globlje doživimo in ob branju zgodbi nehote dodajamo lastne spomine; pa ne le na morje, morda tudi na kakšno lastno poletno ljubezen.
Knjiga zgodbe ne zaključi tako »hitro« kot film, temveč popelje bralca še v poznejše življenje obeh junakov in v to, kako sta se vsak po svoje spopadala – ne le s takrat družbeno še precej nesprejemljivo homoseksualnostjo, temveč tudi z bolečino ob zavesti, da sta svojo največjo ljubezen »odživela« tedaj, v tistih nekaj tednih nekega čudovitega poletja, in da take ne bo nikoli več.

Film Pokliči me po svojem imenu je bil na različnih lestvicah opredeljen kot najboljši film leta 2017, najbolj romantičen film tega leta in podobno. Film in njegovi ustvarjalci so bili nominirani za kopico prestižnih nagrad, številne so tudi dobili (portal IMDb našteje 83 nagrad in 195 nominacij). James Ivory je poleg drugih nagrad prejel oskarja za najboljši scenarij po knjižni predlogi, Timothée Chalamet (Elio) pa nagrado za najboljšo glavno vlogo na 33. podelitvi Independent Spirit Awards. Film ima tudi slovensko nagrado – Kinotripovo nagrado mladinske žirije ljubljanskega filmskega festivala Liffe.

Roman je izšel leta 2007 in zanj je Aciman prejel nagrado Lambda. V slovenščini je bil prvič objavljen leta 2010 v zbirki Bralec, prevedla ga je Jana Ambrožič, a recenzentov, razen Aleksandre Kocmut in Alme M. Sedlar, ni prepričal. Bo tokrat, ob izidu nove izdaje, drugače? No, zdaj recenzij sploh ne potrebuje ...

Privlačno branje za vse, ki s(m)o si kdaj postavljali vprašanja, povezana s prvimi (isto)spolnimi izkušnjami, obenem pa nevsiljiva in tekoča pripoved o romantični ljubezni, ki bi jo lahko mirno podarili tudi mami ali očetu za rojstni dan.

Alma M. Sedlar, Narobe, oktober 2010

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

15.05.2015

August Christe Wolf – manifest skromnosti, potrpežljivosti in sprejemanja »

Kratka pripoved August je zadnje objavljeno delo nemške pisateljice Christe Wolf (1929–2011), ki ga je napisala kot poklon svojemu možu ob 60. obletnici njune poroke, odslej pa nam je v slovenščini na voljo v prelepem prevodu Ane Jasmine Oseban.
Pripovedovalec skuša na precej preprost način povzeti mirno življenje, ki pa je moralo že zmagovati v gotovo mnogo zahtevnejših izzivih. Šofer turističnega avtobusa, malo pred upokojitvijo, si sestavlja ›obračun‹ svojega življenja. To je pretežno vpeto med zgodnje spomine otroka takoj po vojni, ko se je skupaj z drugimi bolniki z jetiko znašel v sanatoriju, in sedanjostjo, ko z dobrodušno prizanesljivostjo opazuje svet okoli sebe in ugotavlja, da ga je naposled osrečilo prav spokojno, skromno, umirjeno življenje.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

15.05.2015

V slovenščini izšla še ena knjiga irske mojstrice kratke proze Claire Keegan – zgodba Rejenka »

Kmalu bo minilo deset let, odkar smo pri založbi Modrijan začeli snovati zbirko Euroman. Zbirka, v katero smo povezali 27 proznih del, po eno izmed vsake od (takrat) 27 držav članic Evropske unije, je izšla aprila 2008 in bila predstavljena na predvečer svetovnega dneva knjige in avtorskih pravic. Euroman je še danes največja literarna zbirka na Slovenskem, ki je izšla v enem dnevu!
Zbiranje literarnih del za to zbirko, ki smo ga pretežno zaupali prevajalcem, ni bil posebno trd oreh, še posebno ne iz književnosti z bogato prevodno tradicijo, kot so angleška, irska, nemška, francoska, španska in italijanska. Zanimala so nas dela vrhunskih, a pri nas še neobjavljenih avtorjev – tako smo bili prva slovenska založba, ki je izdala dela (večinoma romane) literarnih mojstrov, kot so Ali Smith, Jean Echenoz, Gonçalo M. Tavares, Hugo Claus, Vladimir Vertlib, Magdalena Tulli ... Našteti pisatelji so pozneje dobili še kak slovenski prevod, bodisi pri Modrijanu ali pri kateri drugi založbi, pravkar pa se jim je pridružila še Irka Claire Keegan.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

15.05.2015

V prevodu izšlo Houellebecqovo »spregledano« prozno delo izpred petnajstih let – Lanzarote »

Sloviti sodobni francoski pisatelj Michel Houellebecq, ki se mu najpogosteje dodaja oznake, kot so kontroverzen, provokativen in razvpit, je svoje zadnje delo, Podreditev (Soumission, 2015) objavil v okoliščinah, ki so takšne pridevke še bolj podžgale: roman, v katerem v Franciji zavladajo islamisti, je po naključju izšel natanko na dan terorističnega napada na uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo.
Pisatelj je s svojimi izjavami o islamu in monoteizmu nasploh že prej buril javnost, njihove sledove pa lahko najdemo tudi v zgodbi Lanzarote, denimo na začetku, ko se glavni lik, pisateljev alter ego, pri premišljevanju, kje naj preživi počitnice, posvetuje s turistično agentko. »Ne motijo me arabske države, ampak muslimanske,« sem nadaljeval. »Ne bi morda imeli kakšne nemuslimanske arabske države?« To bi bil pa že kar hakeljc na Lepo je biti milijonar. »Arabska država, nemuslimanska ... štirideset sekund imate.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.05.2015

»Avtohtona slovenska kriminalka« – izšel je nov roman slovensko-ameriške pisateljice Erice Johnson Debeljak »

Erica Johnson Debeljak, najbolj znana po avtobiografski prozi, v kateri izpoveduje svojo izkušnjo Američanke, ki je prišla živet v Slovenijo, pa tudi teme tujstva, drugačnega in drugega nasploh, je leta 2012 poskrbela za manjše presenečenje. Objavila je namreč fikcijski roman Antifa cona in v svoj pisateljski svet vpeljala – policijskega inšpektorja Subana. Zdi se, da je prikazovanje in prepletanje dveh svetov, tistega, ki je na strani zakonov, in tistega, ki je onstran njih, pisateljici omogočilo ne toliko prekinitev z dotedanjo poetiko, ampak bolj svojevrstno nadaljevanje »z drugimi sredstvi«. Ki se, kot lahko upamo, ne bo končala s pravkar objavljenim drugim romanom.
Suban ni inšpektor, kakršne običajno srečamo v žanrski literaturi. Ne spominja ne na ironično distanciranega »noirovskega« niti na ekstravagantnega, analitičnega »poirotovskega« detektiva. Pravzaprav je malo zmeden, včasih skorajda naiven lik, a mu prav to nekako pomaga, da razreši primer. Predvsem pa se med profesionalnim iskanjem prikrite resnice dokoplje tudi do neprijetnih osebnih spoznanj. Toliko bolj tokrat, v novem romanu Tovarna koles, v katerem se znajde v prestolnici, kjer išče izgubljeno hčer in odkriva temno plat mestnega življenja, skozi raziskavo pa se vse bolj razkriva njegova zavožena zakonska zgodba.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.04.2015

Fantastične zgodbe iz vsakdanjih življenj slehernikov – Deseti december »

V zbirki Bralec je pravkar izšla knjiga Deseti december, prva v slovenščino prevedena zbirka kratkih zgodb Georgea Saundersa – z literarnimi nagradami in priznanji zasutega ameriškega pisatelja in profesorja na Univerzi v Syracusu.
Zgodbe so nastajale med letoma 1995 in 2009. V njih Saunders obravnava raznovrstne teme, ki nagovarjajo probleme modernega vsakdana obče človeškega, posebej pa ameriškega (načina) življenja. Njegovo pripovedovanje je ›klasično‹, jezik preprost in praktičen, zvesta preslikava žive, živahne, živopisane govorice, zato je tudi branje take pisave prijetno in tekoče. Kar je na njej posebnega, so zgodbe, ki sicer preprosto sledijo svoji notranji nujnosti, vendar jim avtor vedno dodaja še ščepec (fikcionalne) fantastičnosti, tako da se ob prebranem bralec nenehno sprašuje, kaj je zdaj to: kot slaščica, ki bi jo umešali s soljo namesto čokolade; kot sonce, ki ne sveti toplo na voljno pokrajino, ampak jarko ožarja oranžne oblake od spodaj …

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.