E-novice

Novica

Pod krinko Vladimirja Vauhnika – izvirno pričevanje o drugi svetovni vojni iz prve roke

17.11.2017

Knjiga v dveh zvezkih s skupnim naslovom Pod krinko je sklepno poročilo slovenskega častnika, vojaškega atašeja Kraljevine Jugoslavije in obveščevalca Vladimirja Vauhnika (1896–1955) o osebnih doživetjih in svetovnih dogodkih ter procesih med drugo svetovno vojno. V prvem delu (Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti) popisuje svoj ›berlinski‹ čas (obdobje od pomladi 1939 do napada na Jugoslavijo), ki ga je preživel v visoki diplomatski družbi, v središču takratnega najpomembnejšega svetovnega dogajanja. Aprila 1941 je Vauhnik pristal v gestapovskem zaporu v Berlinu. Čas od svoje izpustitve, prek kratkotrajnega bivanja v Zagrebu, več kot dveletnega prikritega obveščevalnega delovanja v Ljubljani pa do bega v Švico popisuje v drugem delu knjige (Med izdajalci, vohuni in junaki).
Ta zajetni sveženj spominov (skupaj 576 strani) je bil torej napisan konec leta 1945 in je tokrat slovenskim bralcem predstavljen prvič v tej obliki. Vladimir Vauhnik je te spomine napisal v nemščini, verjetno na sugestijo britanskega Intelligence Servicea, katerega agent je bil med vojno. Tipkopis je potem še dolgo čakal na objavo. Vseeno ga je že kmalu v grobem prevedel v slovenščino njegov brat in ta tekst je izšel v knjižni obliki: a šele leta 1965, torej deset let po avtorjevi smrti in dvajset let po nastanku, izdala pa ga je slovenska emigracija v Argentini, kjer je Vauhnik po vojni živel. Ta izdaja je bila žal dokaj ideološko, protijugoslovansko ›predelana‹ in je v marsikaterem smislu popačila Vauhnikovo izvirno poročilo. Edino uvodni del od Vauhnikove celote je še nadaljnjih sedem let kasneje izšel pri nas (pri ČGP Delo), več pa v slovenščini doslej nismo mogli prebrati.

Modrijanova izdaja z naslovom Pod krinko je prevod celotnega besedila, brez kakršnekoli cenzure ali redakcijskih izpustov. Tako jo je treba tudi brati in prepričani smo, da bo vsem, ki jih zanima zgodovina druge svetovne vojne v Evropi, služila kot odličen dokumentarni vir. Na nov način namreč osvetljuje marsikatero dogajanje v začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja, ki ga iz take perspektive še nismo poznali.
Knjigo smo opremili z nekaterimi izvirnimi fotografijami iz časa pripovedi, dodali pa tudi spremno besedo, ki pojasni nekatere, morda manj znane okoliščine o avtorju in njegovem delovanju. Spremno besedo je napisal Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju; žal je bilo to očitno njegovo zadnje delo. Knjigo je v slovenščino izvrstno prevedel Štefan Vevar.

Vladimir Vauhnik

Pod krinko

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

14.07.2015

Roman o Romih skozi oči posvojiteljice – Leto petelina češke pisateljice Tereze Boučkove »

Obravnava romske problematike običajno v javnosti dvigne precej prahu, kar se je zgodilo tudi v tem primeru. Izid romana Leto petelina (2008) je na Češkem sprožil kar nekaj polemičnih odzivov, predvsem pa veliko zanimanja – prodali so več kot 50 000 izvodov. Eden od razlogov za tak uspeh je verjetno ta, da je avtorica na Češkem znana oseba, tako zaradi svojega literarnega ustvarjanja kot zaradi osebne družinske zgodbe, o kateri so se češki mediji razpisali že pred izidom romana. Posvojila je namreč dva romska fantka z željo, da bi jima omogočila dostojno življenje. Ko sta se otroka začela bližati polnoletnosti, pa sta z možem zaradi njiju vse bolj čutila le svoj neuspeh kot starša. Kljub vsemu trudu in požrtvovalnosti so njuno življenje zaznamovali predvsem klici socialnih delavk, obiski policistov in zaslišanja na sodišču.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

02.07.2015

»Moj oče je bil terorist in s tem se moram sprijazniti.« – Nina Bunjevac »

Strip Nine Bunjevac Fatherland (2014), ki je pred dnevi kot Očetnjava izšel tudi v slovenskem prevodu, je več kot strip, pravzaprav mnogo mnogo več. Očetnjava je stripovski roman, avtobiografija in biografija v enem, album podob, ki jih ni lahko pozabiti, in zgodba, ki je ni lahko doumeti. Knjiga je avtorici, kanadski umetnici srbskega rodu, pomagala sprejeti, da je bil njen oče terorist, s tem, ko je svojo zgodbo orisala drugim, se je z njo tudi pomirila. Očeta Petra se ne spominja, nazadnje ga je videla, ko je bila stara dve leti in se je z materjo in sestrico Saro iz Kanade preselila v Jugoslavijo, domovino svojih staršev. Leta 1977 je Petar Bunjevac umrl, zakaj, je Nina izvedela šele potem, ko se je vrnila v Toronto. »Mamo sem o tem, kako je umrl moj oče, prvič vprašala v vrsti na bencinski črpalki v letu, ko je umrl Tito,« je povedala v nekem intervjuju mesec dni po tistem, ko je knjiga izšla v Kanadi. »Mama je odgovorila: ›V prometni nesreči. In če te kdo to vpraša, mu tako tudi povej.‹ Za SOPO [Srpski oslobodilački pokret ›Otadžbina‹] in eksplozijo sem prvič slišala nekako pri štirinajstih letih, dotlej sem bila sprijaznjena z dejstvom, da je oče umrl v prometu.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.06.2015

Prisotnost prostozidarstva je v našem prostoru vendarle večja, kot smo mislili doslej »

Večletno delo zgodovinarja dr. Matevža Koširja v knjižnicah in arhivih po svetu je pripeljalo do prve strokovne knjige o prostozidarstvu na Slovenskem. O njem se je marsikdaj pisalo na pamet, tendenciozno in izrazito črno-belo. Le malo je gibanj, ki bi jim skozi zgodovino pripisovali tolikšen vpliv in toliko zarot, saj skoraj ni bilo pomembnejšega zgodovinskega dogodka, za katerim nekateri ne bi videli prostozidarske sence. Zgodovina prostozidarstva kljub dokazanim povezavam z vladarskimi hišami kot tudi pomembnimi osebami v prvi vrsti ni politična zgodba. Skupna univerzalna stališča, ki jih zasledimo v prostozidarskih ložah, so bila predvsem moralna, človekoljubna stališča strpnosti, deloma dovzetna za ezoterično, vsekakor pa za simbolno. Kljub prepletenosti in predvsem simbolni povezanosti svetovnega prostozidarstva se to v preteklosti tudi ni odreklo zagovarjanju različnih nacionalnih interesov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

30.05.2015

Hitreje ko grem, manj me je – norveška pisateljica Skomsvold prvič v slovenskem prevodu »

Ne zgodi se pogosto, da bi avtor v romanesknem prvencu zlezel v kožo starke, kar je storila Kjersti Annesdatter Skomsvold. In ne le to: roman Hitreje ko grem, manj me je, ki je izšel leta 2009, je takrat tridesetletni norveški pisateljici prinesel tudi slavo. Glavni lik, ostarela Mathea, se povsem osamljena poskuša soočiti s smrtjo, s tem pa s preteklim življenjem – no, morda bi bil ustreznejši obrnjen vrstni red. Roman pri tem živo karakterizira ne le njen čudaški značaj (in čudaškost, kot nam je z branjem vse bolj jasno, mojstrsko niansira bivanjsko stisko), ampak tudi svojstven smisel za humor, in to humor, ki se napaja iz žalosti.
Nič čudnega, da so se nekateri spraševali, od kod mladi avtorici takšno izhodišče, pa tudi, od kod njene prepričljivost, slogovna izvirnost in pisateljska zrelost. Tako so na dan prišle okoliščine, ki so Mathei vdahnile notranje življenje. V času pred pisanjem je Skomsvoldova namreč hudo zbolela in se zato preselila k staršem, kjer je na postelji v kleti brez vsakršnih aktivnosti in socialnih stikov – šole, prijateljev, simpatij – prebila dve leti in se spopadala z vprašanji nemoči, samote in smrti. Kot kaže, so prav te okoliščine iz Skomsvoldove, ki poprej ni imela velikih pisateljskih ambicij, naredile pisateljico.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

27.05.2015

Slikanice: od zaljubljenih pingvinov do strašnih dinozavrov, od moljev (knjižnih) do – španskih lazarjev »

Dež. Olajšanje po tednih toplega in sončnega vremena! Naši vrtovi in polja so hvaležni, prav tako vrtičkarji in poljedelci. In potem začno lesti ... In jesti. Rožnatim, rdečim in rjavim »brezdomnim« polžkom tekne vse po vrsti, še najbolj pa tisto, kar tekne tudi nam. Kako se iznebim španskega lazarja? je v tem času zelo pogosto vprašanje in še najbolj »prijazno« se lahko rdečim požeruhom postavimo po robu, če v vrtu gojimo tisto, česar ne marajo. Menda so to bela gorjušica, kapucinke, vrtni ognjič, čebula, česen, peteršilj, žajbelj, timijan. Pa si predstavljajte svoj vrt brez solate, kumar, kolerabice, korenčka ...
Še teže pa si je predstavljati, da rdeči lazar zaide v otroško slikanico! Toda otroci imajo radi živali in nekatere bolj kot kužki, muce, zajčki, pingvini in medvedki v slikanicah navdušujejo dinozavri, gosenice, pajki, miši, muhe in celo bolhe. Niti malo jim ni mar, da mama zakriči, kadar ji pot prekriža miška, da se ji gosenica gnusi, da jo ob pogledu na pajka spreleti srh in da bi čez svoj vrtiček, ki ga »obdelujejo« nenasitni polži, najraje napravila križ. Dinozavri so k sreči že zdavnaj izumrli.
Lazar Herbert ima najrajši solato in zdi se, da mu drugega, kot da jé in spi, sploh ni mar.

objavljeno v rubriki: Izšlo je