E-novice

Novica

Po dolgih desetletjih negotovosti danes ve, kdo je: Ingrid von Oelhafen – Erika Matko

11.11.2016

Vsako leto na pragu jeseni se v 1. osnovni šoli v Celju, kjer se je njihova trnova pot začela, srečajo nekdanji »ukradeni otroci«: danes ljudje v letih, ki se v okviru Društva taboriščnikov – ukradenih otrok trudijo, kot pravi njihov predsednik dr. Janez Žmavc, ohranjati zgodovinski spomin na genocid nad slovenskim narodom.
Kot otroke ujetih partizanov in sodelavcev odpora, ki so jih okupatorji deportirali v koncentracijska taborišča ali ustrelili, so jih (večinoma) poleti 1942 odtrgali od domačih in odpeljali najprej v prehodno taborišče Frohnleiten pri Gradcu, potem pa ocenili po rasnih kriterijih in premestili v različna taborišča po vsem rajhu ali v rejo k izbranim nemškim družinam. Mnogim so spremenili identiteto, njihova usoda sta bila ponemčenje in prevzgoja v vzorne pripadnike »večvredne rase«. Po koncu vojne so se nekateri vrnili, za drugimi se je izgubila vsaka sled. Danes je živih še okrog dvesto slovenskim družinam ukradenih otrok. Vsak od njih ima svojo zgodbo, vse so bile težke, nekatere bolj zapletene, druge manj; tisti, ki so bili ob odhodu nekoliko starejši, se marsičesa spomnijo, tisti, ki so jih odnesli kot dojenčke v košarah, spominov niso imeli. Izkušnja, ki je boleče zaznamovala vse, pa je bila izguba identitete – in marsikoga med njimi ne samo enkrat, saj je bila tudi vrnitev v domovino, ki je niso poznali, med ljudi, ki jim niso bili blizu in so govorili jezik, ki ga oni niso več znali, zelo travmatična. Najodmevnejša, tudi v svetovnem merilu, je bila zgodba Ivana Pirečnika, ki je doživela sodni epilog in bila navdih za mladinsko povest Antona Ingoliča Deček z dvema imenoma (prva izdaja 1955) ter za britanski film Razdvojeno srce (The Divided Heart, režija Charles Crighton, 1954). O tem mračnem poglavju slovenske zgodovine je bilo že marsikaj objavljenega; dokaj natančno ga je raziskal in popisal zgodovinar in kustos celjskega muzeja Stane Terčak v knjigi Ukradeni otroci (1962 in 1973), scenaristka in režiserka Maja Weiss je v sodelovanju z Društvom taboriščnikov ukradenih otrok leta 2014 o njem posnela dokumentarni film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, v Muzeju novejše zgodovine Celje je bila istega leta razstava s to tematiko.

Tem (in ne samo tem) pričevanjem se zdaj pridružuje osebna zgodba Ingrid von Oelhafen, knjiga Hitlerjevi pozabljeni otroci, napisana v sodelovanju z angleškim avtorjem dokumentarnih knjig in filmov Timom Tatom. Ingrid, takrat se je pisala Erika Matko, je bila ob ugrabitvi stara devet mesecev; da sta človeka, ki ju je imela za starša, v resnici njena rejnika, je po naključju izvedela pri enajstih letih, da ni nemškega rodu, pri petnajstih; kdo je in od kod, kako in zakaj se je znašla, kjer se je, ter srhljivo ozadje svoje zapletene usode pa je mukoma odkrivala naslednjih petinštirideset let. Sestavljanka se je počasi dopolnjevala, sem in tja se še vedno pritakne kak košček – od leta 2003, ko je prvič prišla v Slovenijo, predvsem ob pomoči novonajdenih sorodnikov (bližnjih sicer ni bilo več med živimi) in članov Društva taboriščnikov – ukradenih otrok. Po dolgih desetletjih negotovosti Ingrid danes ve, kdo je. Doma je v Osnabrücku v Nemčiji, rada pa obišče tudi deželo, kjer se je rodila. In zelo je vesela, da je njena knjiga izšla tudi v jeziku, ki bi moral biti njen materni, pa ga zaradi norosti vojne ne pozna, kot ni poznala svoje matere, očeta, brata in sestre.
Hitlerjevi pozabljeni otroci so doslej izšli v Veliki Britaniji, ZDA, Italiji, na Finskem in na Poljskem.

Ingrid von Oelhafen se je rodila 11. novembra 1941, slovenski prevod – knjigo je prevedla Maja Kraigher – ji podarjamo za 75. rojstni dan.

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate

Hitlerjevi pozabljeni otroci

Knjiga o deklici z dvema imenoma je nazorna freska gorja, ki ga je nacistična ideologija povzročila stotinam slovenskih družin in njim ukradenim otrokom, ter obenem presunljivo osebno pričevanje o vztrajnem iskanju identitete, resnice in smisla.
Dr. Tone Kregar, Muzej novejše zgodovine Celje

PREDSTAVITEV KNJIGE
sreda, 16. november, ob 18. uri, Muzej novejše zgodovine Celje (Prešernova ulica 17, Celje)
Sodelujejo: Ingrid von Oelhafen, dr. Tone Kregar in dr. Janez Žmavc; pogovor vodi Ivana Stamejčič; tolmači Mateja Ajdnik Korošec
V sodelovanju z Društvom taboriščnikov – ukradenih otrok in Muzejem novejše zgodovine Celje.
Vabljeni!
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

21.11.2017

»Vse to bomo naredili z nasmeškom, veseljem in v sproščenem ozračju.« – Šest dni v Kataloniji »

Knjiga Šest dni v Kataloniji je kronika, nekakšen dnevnik dogodkov in občutij, ki jih je v dneh neposredno pred, ob in po referendumu v Kataloniji izkusil avtor, tržaški novinar in politolog Bojan Brezigar – bil je član mednarodne skupine opazovalcev v Kataloniji, ki jo je vodil nekdanji slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Prisostvoval je vsem najpomembnejšim dogodkom ob katalonskem referendumu. Razgrinja odlično pripoved o svojem prvem obisku Barcelone leta 1971, preden se 45 let pozneje znajde v istem mestu in opazuje. Pogovarja se z najpomembnejšimi osebnostmi katalonskega gibanja, razgrinja ključne zgodovinske dogodke, ki so zaznamovali Katalonijo, vse to pa spretno ujame v tukaj in zdaj. Opisuje zaostrene razmere tik pred referendumom in se 1. oktobra na različnih voliščih pridruži množičnim volivcem, kjer je priča nasilnim ukrepom španskih varnostnih sil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

18.11.2017

»Pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe« – knjiga Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) »

V zadnjem času Evropo pretresajo zahteve posameznih držav in narodov po spremembah. Evropska unija je pred novimi izzivi, v središču pozornosti pa je (podobno kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja) vprašanje samoodločbe.
Slovenci smo svojo pravico do samoodločbe uveljavili leta 1991 in morda v zadnjem času državo prepogosto jemljemo za nekaj samoumevnega. Knjiga dr. Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) je nastala ravno zaradi tega, da bi se bolj zavedali pomena lastne zgodovine. Opisuje razvoj slovenske narodnostne misli od Majniške deklaracije, v kateri so se poslanci Jugoslovanskega kluba zavzeli za oblikovanje posebne enote znotraj avstro-ogrske monarhije (1917), do določanja mej samostojne Slovenije v letu 2017. Kot pravi avtor, je to »pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2017

Nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let »

Ime Maje Plisecke, mednarodno priznane prima ballerine assolute, je prav gotovo sinonim za beli, klasični balet 20. stoletja. Predvsem zavoljo le njej lastne magičnosti, ki jo je na odru pričarala z neverjetno plastičnostjo zgornjega dela telesa ter poetičnostjo rok, valujočih kot v vetru trepetajoča labodja krila. V primerjavi z mnogimi drugimi, morda še bolj gibalno nadarjenimi balerinami njenega časa, pa so Plisecko odlikovali še nevsakdanja osebna privlačnost, umetniška vsestranskost in radovednost, ustvarjalnost, drugačnost ter ne le sodobnost, marveč tudi le redkim dana predčasnost. Vse to je mogoče zaslutiti tudi iz besed velikega koreografa 20. stoletja Mauricea Béjarta, ki je o njej dejal: »Karkoli pleše, izžareva velikansko moč in senzualnost, še zlasti pa modernost.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2017

Pod krinko Vladimirja Vauhnika – izvirno pričevanje o drugi svetovni vojni iz prve roke »

Knjiga v dveh zvezkih s skupnim naslovom Pod krinko je sklepno poročilo slovenskega častnika, vojaškega atašeja Kraljevine Jugoslavije in obveščevalca Vladimirja Vauhnika (1896–1955) o osebnih doživetjih in svetovnih dogodkih ter procesih med drugo svetovno vojno. V prvem delu (Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti) popisuje svoj ›berlinski‹ čas (obdobje od pomladi 1939 do napada na Jugoslavijo), ki ga je preživel v visoki diplomatski družbi, v središču takratnega najpomembnejšega svetovnega dogajanja. Aprila 1941 je Vauhnik pristal v gestapovskem zaporu v Berlinu. Čas od svoje izpustitve, prek kratkotrajnega bivanja v Zagrebu, več kot dveletnega prikritega obveščevalnega delovanja v Ljubljani pa do bega v Švico popisuje v drugem delu knjige (Med izdajalci, vohuni in junaki).
Ta zajetni sveženj spominov (skupaj 576 strani) je bil torej napisan konec leta 1945 in je tokrat slovenskim bralcem predstavljen prvič v tej obliki.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.11.2017

Izšla je knjiga Na slepem tiru, dnevnik kulturnega urednika Dela Jožeta Horvata od januarja 1989 do maja 1991 »

Ko bralec odpre časopis, kakršen je Delo, je lahko večinoma zadovoljen: o politiki, gospodarstvu, športu in še čem ima »kaj brati«. Manj zadovoljen pa utegne biti tisti, ki bi rad kaj več prebral o kulturi. Tako je bilo – in je še danes. Pred kratkim je pesnica Anja Golob, dvakratna Jenkova nagrajenka, na Facebooku zapisala: »Tole je kulturna stran v današnjem, sobotnem Delu. In sosednja stran. Nivo alarmantnosti tega fakta dosega zgolj še nivo nejeverne osuplosti.« Dodala je fotografijo, na kateri se vidita Delovi »kulturni« strani: polovico leve zaseda članek »Vokalno-scenski projekti z gosti«; na drugi polovici leve in celotni desni strani se razprostirajo oglasi.

Pred skoraj dvajsetimi leti se je za kulturno in tudi politično širino (bolj ali manj zaman) zavzemal takratni urednik Delove kulturne rubrike Jože Horvat. Zapisi v njegovem dnevniku Na slepem tiru so nastali v času, ko se je Slovenija počasi levila iz socializma in skupne države Jugoslavije v samostojno, demokratično državo, in kažejo, da kulturi sekira ni padala v med niti v socialističnih časih niti v »tranzicijskem obdobju«, da, skratka, nad kulturo že dolga leta visi predvsem sekira, medu pa od nikoder. Da se ta »tradicija« vleče vse do danes, pa razbiramo iz občasnih »krikov vpijočega v puščavi« oziroma na družabnih omrežjih.

objavljeno v rubriki: Izšlo je