Novica

»Planet bo pogrešal njegove knjige.« – Izšli sta zadnji knjigi Oliverja Sacksa: V pogonu in Hvaležnost

09.11.2016

Oliver Sacks (1933–2015) je bil, zahvaljujoč tudi svojim knjigam, verjetno najbolj znan nevrolog na svetu, njegove knjige so visoko na ameriških bralnih lestvicah, bil je izjemno priljubljen, prejel je tudi po 10.000 pisem oboževalcev oziroma bralcev na leto, a ker ni imel veliko časa, je odgovoril vsem, ki so bili stari manj kot deset let ali več kot devetdeset, in tistim, ki so bili v zaporu.
V začetku leta 2015 je končal svojo drugo avtobiografijo – V pogonu (On the Move). Takrat je izvedel, da je pred njim le še nekaj mesecev življenja; očesni melanom, ki ga je prizadel pred devetimi leti in zaradi katerega je oslepel na eno oko, je matastaziral v jetra. Slabo novico je svetu sporočil sam – 19. februarja je v New York Timesu objavil kratek esej Moje življenje. Potem je še pisal. »Zdaj, ko sem šibek in mi pohaja sapa, v nekoč čvrste mišice pa se mi zažira rak, odkrivam, da mi misli vse pogosteje ne bežijo k nadnaravnemu ali duhovnemu, marveč k vprašanju, kaj pomeni dobro in smiselno živeti – občutiti mir v samem sebi,« je zapisal v svojem poslednjem eseju Šabat. Avtobiografija je izšla v začetku maja 2015. »Obožujem Sacksa, on je kriv za moje navduševanje nad nevrologijo in preučevanjem možganov,« je v Delu zapisala Irena Štaudohar, potem ko jo je prebrala na dah. »Njegove knjige niso akademske in težke, ampak napete, resnične, literarno napisane zgodbe o življenju. Nekatere so tragične, druge komične, predvsem pa nas učijo razumeti notranje življenje tistih, ki resničnost dojemajo drugače kot mi. [...] Planet bo pogrešal njegove knjige in odkritja in upajmo, da bo živel veliko dlje, kot so mu napovedali zdravniki.«
9. julija je Oliver Sacks dopolnil dvainosemdeset let, 30. avgusta je umrl.

Knjiga slovitega ameriškega nevrologa je v slovenščini prvič izšla leta 2009. To je bila knjiga z nenavadnim naslovom Mož, ki je imel ženo za klobuk, izšla je pri založbi UMco v prevodu Branka Gradišnika (ponatis 2015). Klinične »historije« so zgodbe o Sacksovih pacientih, ti so ga »gnali« skozi življenje in osmišljali njegovo delo vse do smrti. »Moje delo, moje življenje se vrti okrog bolnih,« je zapisal v predgovoru, »a bolniki in njihove bolezni me silijo v misli, ki jih sicer nemara ne bi imel. Tako zelo, da sem prisiljen vprašati z Nietzschejem: ›Kar pa se tiče bolezni: mar nas malone ne mika vprašati, ali bi sploh zmogli brez nje?‹ in v vprašanjih, ki jih zastavlja, videti vprašanja fundamentalne narave. Moji pacienti me nenehno ženejo k spraševanju, in moje spraševanje me nenehno žene k pacientom ...« Mož, ki je imel ženo za klobuk (The Man Who Mistook His Wife for a Hat, 1985) ni prva Sacksova knjižna uspešnica, že leta 1973 je objavil Prebujanja (Awakenings) – ta so bila nemara naše prvo srečanje z njim, in to posredno v filmu Pennyja Marshalla iz leta 1990, z nepozabnima Robertom De Nirom in Robinom Williamsom v glavnih vlogah. Williams je upodobil dr. Malcolma Sayerja – Oliverja Sacksa – in za to vlogo ga je Nacionalni odbor za recenzijo filmov (NBR) razglasil za najboljšega igralca leta. Film je bil nominiran za tri oskarje.
Pravkar pa sta pri založbi Modrijan hkrati, le dobro leto po njegovi smrti, izšli avtobiografija V pogonu in knjižica Sacksovih zadnjih esejev Hvaležnost, ki sta jo tri mesece po njegovi smrti objavila njegov partner Bill Hayes ter prijateljica in asistentka Kate Edgar. Breda Biščak, ki je prevedla obe, pravi, da je bila knjiga V pogonu njen drugi najzahtevnejši prevod, »težja je bila le avtobiografija Nabokova, eno najljubših Sacksovih čtiv«.
Torej lahko zdaj v slovenskem prevodu beremo tri Sacksove knjige, najnovejši, žal, šele po njegovi smrti, a upamo, da vendarle nista zadnji.

 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

12.04.2018

»Pokliči me po svojem imenu, in jaz bom tebe poklical po svojem.« – Nova izdaja romana Andréja Acimana »

Ko je lani na filmska platna stopila zgodba romana Pokliči me po svojem imenu ameriškega pisatelja Andréja Acimana, je nemudoma osvojila gledalce in kritike. Pripoved o 17-letnem Eliu, sinu iz premožne italijanske družine, ki čez poletje v svojem podeželskem domu gosti raznovrstne intelektualce z vsega sveta, in gostu tega poletja, 24-letnem Oliverju, ameriškem univerzitetnem profesorju, teče pred kulisami čudovite obmorske pokrajine, v zaspanem mestecu, ki fantoma ponuja otoček intimnosti in izoliranosti »od ponorelega sveta«. V tem mehkem ovoju, polnem sonca in brezskrbnosti, se med Eliem, ki ga je Oliver pritegnil že na fotografiji, poslani v prošnji za sprejem, ter izredno privlačnim, karizmatičnim in rahlo nonšalantnim Oliverjem, ki osvoji srca vseh, splete burno razmerje, polno dvomov, negotovosti in zadrege, a obenem prekipevajoče od mladosti, zaljubljenosti in strasti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

05.04.2018

Ko potovanje v »inozemstvo« še ni bilo nekaj vsakdanjega, ko še ni bilo »gorcev« in posebnih »kolesarskih oblačil« »

Zakaj so gore tako izvrstne čuvajke spominov? Poleg njihove lepote in posebnega vzdušja, ki prežema planinski svet, je med glavnimi vzroki zagotovo njihova brezčasnost in s tem nespremenljivost – vsaj v okviru povprečne dolgosti življenja našega. Gore so tisti kraj, ki ga lahko obiščemo po tridesetih in več letih, pa bomo zagledali prav taka skalna obličja, prav take prizore, kot jih nosimo v srcu. Četudi so njihova vznožja v tem času dobila več prebivalcev in več prometnih povezav.
In Janez Pirc, avtor knjige Nad ledenikom in velemestnim šikom, naredi prav to: po ne le treh, temveč po osmih desetletjih znova skozi spomine, ohranjene v pripovedovanju, dokumentih in fotografijah, pa tudi z lastnimi očmi »pogleda« ceste in mesta, predvsem pa gorsko in hribovito pokrajino v Avstriji in delčku Nemčije – vse, kar sta pred toliko časa prekolesarila Lado (njegov ded) in njegov bratranec Stane.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

01.04.2018

Roman Drevo brez imena Draga Jančarja – po desetih letih nova izdaja v zbirki Bralec »

V zbirki Bralec je izšel roman Draga Jančarja Drevo brez imena. Roman, ki smo ga pripravili ob pisateljevi 70-letnici, je bil prvič objavljen pred natanko desetimi leti v Modrijanovi veliki zbirki Euroman. V zbirki 27 proznih del iz 27-članske Evropske unije – takrat se je, s svojimi mladimi članicami, zdela še srečna družina –, ki je bila izdana na predvečer svetovnega dneva knjige in prav v času, ko je Slovenija predsedovala EU, je nosil številko 1. A kljub temu gre za enega najbolj prezrtih Jančarjevih romanov pri nas.

Jančarjev osmi roman – leta 2009 je bil v finalu za kresnika – je bil doslej preveden v sedem jezikov, po hrvaškem, nemškem, ukrajinskem, madžarskem, albanskem in angleškem je nedavno, oktobra lani, izšel še turški prevod.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

14.03.2018

Groteskna zgodba za nore čase in popis »življenjca« Ladislava Klíme »

Groteskni romanet Trpljenje kneza Sternenhocha je izšel leta 2016 v zbirki Nostalgija in je prvo delo znamenitega češkega filozofa in pisatelja Ladislava Klíme (1878–1928), ki je prevedeno v slovenščino. Skoraj 90 let po njegovi smrti! Če pustimo ob strani, da je bilo odkritje »češkega Nietzscheja« pri nas vendarle zelo pozno – na delo nas je opozorila prevajalka Urša Cvahte –, je bila tako premagana tudi ovira, da Klímovo delo objavimo v zbirki Svila. Pravkar sta v eni knjižici izšli novela Veličastna Nemeza in Avtobiografija.

Veličastna Nemeza je v osnovi zgodba o zločinu in kazni, izstopa pa po načinu, kako je povedana: v tem delcu (izšlo je leta 1932) je klasična pripoved močno pregnetena z zunajliterarnimi primesmi sodobne (znanstvene, filozofske) stvarnosti – od teh bi veljalo omeniti vsaj raziskave o naravi in bistvu materije ter prve kavče, na katerih se je rojevala psihoanaliza – pa tudi eksperimentalnimi pisateljskimi posegi v časovno-logično zaporedje podajanja novelistične tvarine.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

13.03.2018

Če boste prisedli, je tveganje zanemarljivo – gram knjige za vsega deset centov »

Čeprav je v podnaslovu Kolesa sreče zapisano, da lahko celo drobna knjižica spremeni življenje, se vseeno zdi pretirano. Ampak, tako se res samo zdi.

Knjige spreminjajo življenja in to pogosto počno popolnoma dobesedno, pri čemer ni nujno, da ste zaradi njih postali najboljši kuhar ali v vsega mesecu dni shujšali za deset kilogramov.

Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja se je v Nemčiji ponesrečil neki Vietnamec, ki se je preživljal s prodajanjem ukradenih knjig. Že takrat knjige niso šle za med, zato se mu jih je nabralo nekaj tisoč in tla njegove garsonjere so klecnila.

objavljeno v rubriki: Izšlo je