Novica

»Planet bo pogrešal njegove knjige.« – Izšli sta zadnji knjigi Oliverja Sacksa: V pogonu in Hvaležnost

09.11.2016

Oliver Sacks (1933–2015) je bil, zahvaljujoč tudi svojim knjigam, verjetno najbolj znan nevrolog na svetu, njegove knjige so visoko na ameriških bralnih lestvicah, bil je izjemno priljubljen, prejel je tudi po 10.000 pisem oboževalcev oziroma bralcev na leto, a ker ni imel veliko časa, je odgovoril vsem, ki so bili stari manj kot deset let ali več kot devetdeset, in tistim, ki so bili v zaporu.
V začetku leta 2015 je končal svojo drugo avtobiografijo – V pogonu (On the Move). Takrat je izvedel, da je pred njim le še nekaj mesecev življenja; očesni melanom, ki ga je prizadel pred devetimi leti in zaradi katerega je oslepel na eno oko, je matastaziral v jetra. Slabo novico je svetu sporočil sam – 19. februarja je v New York Timesu objavil kratek esej Moje življenje. Potem je še pisal. »Zdaj, ko sem šibek in mi pohaja sapa, v nekoč čvrste mišice pa se mi zažira rak, odkrivam, da mi misli vse pogosteje ne bežijo k nadnaravnemu ali duhovnemu, marveč k vprašanju, kaj pomeni dobro in smiselno živeti – občutiti mir v samem sebi,« je zapisal v svojem poslednjem eseju Šabat. Avtobiografija je izšla v začetku maja 2015. »Obožujem Sacksa, on je kriv za moje navduševanje nad nevrologijo in preučevanjem možganov,« je v Delu zapisala Irena Štaudohar, potem ko jo je prebrala na dah. »Njegove knjige niso akademske in težke, ampak napete, resnične, literarno napisane zgodbe o življenju. Nekatere so tragične, druge komične, predvsem pa nas učijo razumeti notranje življenje tistih, ki resničnost dojemajo drugače kot mi. [...] Planet bo pogrešal njegove knjige in odkritja in upajmo, da bo živel veliko dlje, kot so mu napovedali zdravniki.«
9. julija je Oliver Sacks dopolnil dvainosemdeset let, 30. avgusta je umrl.

Knjiga slovitega ameriškega nevrologa je v slovenščini prvič izšla leta 2009. To je bila knjiga z nenavadnim naslovom Mož, ki je imel ženo za klobuk, izšla je pri založbi UMco v prevodu Branka Gradišnika (ponatis 2015). Klinične »historije« so zgodbe o Sacksovih pacientih, ti so ga »gnali« skozi življenje in osmišljali njegovo delo vse do smrti. »Moje delo, moje življenje se vrti okrog bolnih,« je zapisal v predgovoru, »a bolniki in njihove bolezni me silijo v misli, ki jih sicer nemara ne bi imel. Tako zelo, da sem prisiljen vprašati z Nietzschejem: ›Kar pa se tiče bolezni: mar nas malone ne mika vprašati, ali bi sploh zmogli brez nje?‹ in v vprašanjih, ki jih zastavlja, videti vprašanja fundamentalne narave. Moji pacienti me nenehno ženejo k spraševanju, in moje spraševanje me nenehno žene k pacientom ...« Mož, ki je imel ženo za klobuk (The Man Who Mistook His Wife for a Hat, 1985) ni prva Sacksova knjižna uspešnica, že leta 1973 je objavil Prebujanja (Awakenings) – ta so bila nemara naše prvo srečanje z njim, in to posredno v filmu Pennyja Marshalla iz leta 1990, z nepozabnima Robertom De Nirom in Robinom Williamsom v glavnih vlogah. Williams je upodobil dr. Malcolma Sayerja – Oliverja Sacksa – in za to vlogo ga je Nacionalni odbor za recenzijo filmov (NBR) razglasil za najboljšega igralca leta. Film je bil nominiran za tri oskarje.
Pravkar pa sta pri založbi Modrijan hkrati, le dobro leto po njegovi smrti, izšli avtobiografija V pogonu in knjižica Sacksovih zadnjih esejev Hvaležnost, ki sta jo tri mesece po njegovi smrti objavila njegov partner Bill Hayes ter prijateljica in asistentka Kate Edgar. Breda Biščak, ki je prevedla obe, pravi, da je bila knjiga V pogonu njen drugi najzahtevnejši prevod, »težja je bila le avtobiografija Nabokova, eno najljubših Sacksovih čtiv«.
Torej lahko zdaj v slovenskem prevodu beremo tri Sacksove knjige, najnovejši, žal, šele po njegovi smrti, a upamo, da vendarle nista zadnji.

 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

17.11.2017

Pod krinko Vladimirja Vauhnika – izvirno pričevanje o drugi svetovni vojni iz prve roke »

Knjiga v dveh zvezkih s skupnim naslovom Pod krinko je sklepno poročilo slovenskega častnika, vojaškega atašeja Kraljevine Jugoslavije in obveščevalca Vladimirja Vauhnika (1896–1955) o osebnih doživetjih in svetovnih dogodkih ter procesih med drugo svetovno vojno. V prvem delu (Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti) popisuje svoj ›berlinski‹ čas (obdobje od pomladi 1939 do napada na Jugoslavijo), ki ga je preživel v visoki diplomatski družbi, v središču takratnega najpomembnejšega svetovnega dogajanja. Aprila 1941 je Vauhnik pristal v gestapovskem zaporu v Berlinu. Čas od svoje izpustitve, prek kratkotrajnega bivanja v Zagrebu, več kot dveletnega prikritega obveščevalnega delovanja v Ljubljani pa do bega v Švico popisuje v drugem delu knjige (Med izdajalci, vohuni in junaki).
Ta zajetni sveženj spominov (skupaj 576 strani) je bil torej napisan konec leta 1945 in je tokrat slovenskim bralcem predstavljen prvič v tej obliki.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.11.2017

Izšla je knjiga Na slepem tiru, dnevnik kulturnega urednika Dela Jožeta Horvata od januarja 1989 do maja 1991 »

Ko bralec odpre časopis, kakršen je Delo, je lahko večinoma zadovoljen: o politiki, gospodarstvu, športu in še čem ima »kaj brati«. Manj zadovoljen pa utegne biti tisti, ki bi rad kaj več prebral o kulturi. Tako je bilo – in je še danes. Pred kratkim je pesnica Anja Golob, dvakratna Jenkova nagrajenka, na Facebooku zapisala: »Tole je kulturna stran v današnjem, sobotnem Delu. In sosednja stran. Nivo alarmantnosti tega fakta dosega zgolj še nivo nejeverne osuplosti.« Dodala je fotografijo, na kateri se vidita Delovi »kulturni« strani: polovico leve zaseda članek »Vokalno-scenski projekti z gosti«; na drugi polovici leve in celotni desni strani se razprostirajo oglasi.

Pred skoraj dvajsetimi leti se je za kulturno in tudi politično širino (bolj ali manj zaman) zavzemal takratni urednik Delove kulturne rubrike Jože Horvat. Zapisi v njegovem dnevniku Na slepem tiru so nastali v času, ko se je Slovenija počasi levila iz socializma in skupne države Jugoslavije v samostojno, demokratično državo, in kažejo, da kulturi sekira ni padala v med niti v socialističnih časih niti v »tranzicijskem obdobju«, da, skratka, nad kulturo že dolga leta visi predvsem sekira, medu pa od nikoder. Da se ta »tradicija« vleče vse do danes, pa razbiramo iz občasnih »krikov vpijočega v puščavi« oziroma na družabnih omrežjih.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.11.2017

Andrej E. Skubic je objavil svoj sedmi roman. – Permafrost je 113. knjiga v zbirki Bralec »

»Pisanje sem enostavno pustil, saj ni nikamor peljalo,« sklene Andrej E. Skubic nedavno objavljeno kolumno na portalu Airbeletrina. »Zdelo se mi je, da samo nekaj umetniško drkam. Kar sem tudi res delal. Nisem vedel, kaj delam. Saj še danes ne.«
Da je kolumno napisal malo pred izidom svojega sedmega romana, je seveda golo naključje; toliko nenavadnejši je zato njen zaključek. Skubic ni pustil pisanja, kje pa; opisuje namreč začetke svoje pisateljske poti – kako je takrat, v devetdesetih, preden je objavil prvenec Grenki med, »zgledala vsa ta scena«. »Tako pač človek počasi reče: pejte v rit vsi skupaj.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

15.10.2017

Izšla je nova pregledna zgodovina druge svetovne vojne na Slovenskem – Slovenija v vojni 1941–1945 »

Na vprašanje, o katerem obdobju v človeški zgodovini je bilo v zadnjih desetletjih napisanih največ zgodovinskih knjig, ni težko odgovoriti. O drugi svetovni vojni, največjem vojaškem spopadu, bodisi da ga ocenjujemo po številu vpletenih držav, deležu svetovnega prebivalstva, ki ga je prizadela, ali po številu izgubljenih življenj ter pregnanih in razseljenih oseb. O tej vojni in njenih posledicah so pisale vse generacije zgodovinopiscev – od najstarejše, zlasti na podlagi pričevanj in kakor jo je doživela sama – do današnje, ki se mora pri raziskovanju opirati predvsem na arhivske dokumente in knjige predhodnikov.
Druga svetovna vojna je med najbolj obravnavanimi obdobji tudi v slovenskem zgodovinopisju in zanimanje za njeno raziskovanje ne upada. Večina del, ki je bila objavljena do osamosvojitve, se ukvarja z narodnoosvobodilnim bojem in govori o partizanstvu, a bolj kot se ta vojna odmika v preteklost, natančneje se izrisujejo tudi vse druge razsežnosti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.10.2017

Vladarji ali lastniki sveta? – Noam Chomsky v boju za razum in spodobnost »

Izšla je aktualna knjiga Noama Chomskega Kdo vlada svetu?. Gre za pregled družbenega, političnega in vojaškega dogajanja po kriznih žariščih sveta, kjer je s svojimi interesi na tak ali drugačen način vpletena ameriška politika (v njenem ozadju pa praviloma že čakajo tudi globalne korporacije velekapitala). Inventura ›dejavnosti‹ ameriških politikov (administracij) v zadnjih dveh stoletjih nam ponovno nazorno naslika osupljivo podobo ›izvoljenega ljudstva‹ moderne dobe – in morda prav zato ni nenavadna unikatna obojestranska naklonjenost današnjih Združenih držav Amerike in svetopisemskega ›izvoljenega ljudstva‹. Velik del poglavij te knjige se namreč nenehno vrača k Izraelu in njegovim tegobam z arabskimi sosedi, najraje kajpak s Palestinci.
Bližnji vzhod je težave podedoval še iz pretežno britansko-francoskih bojev za prevlado nad njim. Toda odkar je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja padla strateška odločitev, da mora ta del sveta pripasti ameriškim interesom, gre tam, kot se zdi, vse narobe. Saj vemo, zakaj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je