Novica

»Planet bo pogrešal njegove knjige.« – Izšli sta zadnji knjigi Oliverja Sacksa: V pogonu in Hvaležnost

09.11.2016

Oliver Sacks (1933–2015) je bil, zahvaljujoč tudi svojim knjigam, verjetno najbolj znan nevrolog na svetu, njegove knjige so visoko na ameriških bralnih lestvicah, bil je izjemno priljubljen, prejel je tudi po 10.000 pisem oboževalcev oziroma bralcev na leto, a ker ni imel veliko časa, je odgovoril vsem, ki so bili stari manj kot deset let ali več kot devetdeset, in tistim, ki so bili v zaporu.
V začetku leta 2015 je končal svojo drugo avtobiografijo – V pogonu (On the Move). Takrat je izvedel, da je pred njim le še nekaj mesecev življenja; očesni melanom, ki ga je prizadel pred devetimi leti in zaradi katerega je oslepel na eno oko, je matastaziral v jetra. Slabo novico je svetu sporočil sam – 19. februarja je v New York Timesu objavil kratek esej Moje življenje. Potem je še pisal. »Zdaj, ko sem šibek in mi pohaja sapa, v nekoč čvrste mišice pa se mi zažira rak, odkrivam, da mi misli vse pogosteje ne bežijo k nadnaravnemu ali duhovnemu, marveč k vprašanju, kaj pomeni dobro in smiselno živeti – občutiti mir v samem sebi,« je zapisal v svojem poslednjem eseju Šabat. Avtobiografija je izšla v začetku maja 2015. »Obožujem Sacksa, on je kriv za moje navduševanje nad nevrologijo in preučevanjem možganov,« je v Delu zapisala Irena Štaudohar, potem ko jo je prebrala na dah. »Njegove knjige niso akademske in težke, ampak napete, resnične, literarno napisane zgodbe o življenju. Nekatere so tragične, druge komične, predvsem pa nas učijo razumeti notranje življenje tistih, ki resničnost dojemajo drugače kot mi. [...] Planet bo pogrešal njegove knjige in odkritja in upajmo, da bo živel veliko dlje, kot so mu napovedali zdravniki.«
9. julija je Oliver Sacks dopolnil dvainosemdeset let, 30. avgusta je umrl.

Knjiga slovitega ameriškega nevrologa je v slovenščini prvič izšla leta 2009. To je bila knjiga z nenavadnim naslovom Mož, ki je imel ženo za klobuk, izšla je pri založbi UMco v prevodu Branka Gradišnika (ponatis 2015). Klinične »historije« so zgodbe o Sacksovih pacientih, ti so ga »gnali« skozi življenje in osmišljali njegovo delo vse do smrti. »Moje delo, moje življenje se vrti okrog bolnih,« je zapisal v predgovoru, »a bolniki in njihove bolezni me silijo v misli, ki jih sicer nemara ne bi imel. Tako zelo, da sem prisiljen vprašati z Nietzschejem: ›Kar pa se tiče bolezni: mar nas malone ne mika vprašati, ali bi sploh zmogli brez nje?‹ in v vprašanjih, ki jih zastavlja, videti vprašanja fundamentalne narave. Moji pacienti me nenehno ženejo k spraševanju, in moje spraševanje me nenehno žene k pacientom ...« Mož, ki je imel ženo za klobuk (The Man Who Mistook His Wife for a Hat, 1985) ni prva Sacksova knjižna uspešnica, že leta 1973 je objavil Prebujanja (Awakenings) – ta so bila nemara naše prvo srečanje z njim, in to posredno v filmu Pennyja Marshalla iz leta 1990, z nepozabnima Robertom De Nirom in Robinom Williamsom v glavnih vlogah. Williams je upodobil dr. Malcolma Sayerja – Oliverja Sacksa – in za to vlogo ga je Nacionalni odbor za recenzijo filmov (NBR) razglasil za najboljšega igralca leta. Film je bil nominiran za tri oskarje.
Pravkar pa sta pri založbi Modrijan hkrati, le dobro leto po njegovi smrti, izšli avtobiografija V pogonu in knjižica Sacksovih zadnjih esejev Hvaležnost, ki sta jo tri mesece po njegovi smrti objavila njegov partner Bill Hayes ter prijateljica in asistentka Kate Edgar. Breda Biščak, ki je prevedla obe, pravi, da je bila knjiga V pogonu njen drugi najzahtevnejši prevod, »težja je bila le avtobiografija Nabokova, eno najljubših Sacksovih čtiv«.
Torej lahko zdaj v slovenskem prevodu beremo tri Sacksove knjige, najnovejši, žal, šele po njegovi smrti, a upamo, da vendarle nista zadnji.

 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

19.01.2018

Babilonska industrija okrog moje božanske žene je moj zaprti, skrivni svet spremenila v vaški semenj »

Zadnjih petintrideset let sem bil molčeč talec njenega mita, razstavljen v mavzoleju kot relikvija tragičnega zakona. S pisanjem biografov, hagiografov, novinarjev, akademikov in eksegetov sva kot neločljiva celota vstopala v domišljijo milijonov, z očkom in mamico kot nemima pričama, in najini temni plati sta se povsem prepletli v strastni zgodbi, iz katere ni bilo izhoda in v kateri so bile vloge določene že pred tisoč leti, njeni protagonisti pa brez lastne volje ubogajo zakone, kot jih določa usoda.
V trenutku njene smrti, ki si jo je izbrala sama, sem podedoval tudi njen jezik, postal izvrševalec njene posmrtne slave in s tem kot rabelj izvršil kazen nad samim sabo. Z izdajo zbirke Ariel sem svetu izročil vrv, s katero so me – in vse, ki jih je imela rada – lahko obesili.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

13.01.2018

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera »

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

21.11.2017

»Vse to bomo naredili z nasmeškom, veseljem in v sproščenem ozračju.« – Šest dni v Kataloniji »

Knjiga Šest dni v Kataloniji je kronika, nekakšen dnevnik dogodkov in občutij, ki jih je v dneh neposredno pred, ob in po referendumu v Kataloniji izkusil avtor, tržaški novinar in politolog Bojan Brezigar – bil je član mednarodne skupine opazovalcev v Kataloniji, ki jo je vodil nekdanji slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Prisostvoval je vsem najpomembnejšim dogodkom ob katalonskem referendumu. Razgrinja odlično pripoved o svojem prvem obisku Barcelone leta 1971, preden se 45 let pozneje znajde v istem mestu in opazuje. Pogovarja se z najpomembnejšimi osebnostmi katalonskega gibanja, razgrinja ključne zgodovinske dogodke, ki so zaznamovali Katalonijo, vse to pa spretno ujame v tukaj in zdaj. Opisuje zaostrene razmere tik pred referendumom in se 1. oktobra na različnih voliščih pridruži množičnim volivcem, kjer je priča nasilnim ukrepom španskih varnostnih sil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

18.11.2017

»Pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe« – knjiga Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) »

V zadnjem času Evropo pretresajo zahteve posameznih držav in narodov po spremembah. Evropska unija je pred novimi izzivi, v središču pozornosti pa je (podobno kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja) vprašanje samoodločbe.
Slovenci smo svojo pravico do samoodločbe uveljavili leta 1991 in morda v zadnjem času državo prepogosto jemljemo za nekaj samoumevnega. Knjiga dr. Dimitrija Rupla Zadnjih sto let (1917–2017) je nastala ravno zaradi tega, da bi se bolj zavedali pomena lastne zgodovine. Opisuje razvoj slovenske narodnostne misli od Majniške deklaracije, v kateri so se poslanci Jugoslovanskega kluba zavzeli za oblikovanje posebne enote znotraj avstro-ogrske monarhije (1917), do določanja mej samostojne Slovenije v letu 2017. Kot pravi avtor, je to »pravzaprav kratka zgodovina slovenske samoodločbe«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2017

Nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let »

Ime Maje Plisecke, mednarodno priznane prima ballerine assolute, je prav gotovo sinonim za beli, klasični balet 20. stoletja. Predvsem zavoljo le njej lastne magičnosti, ki jo je na odru pričarala z neverjetno plastičnostjo zgornjega dela telesa ter poetičnostjo rok, valujočih kot v vetru trepetajoča labodja krila. V primerjavi z mnogimi drugimi, morda še bolj gibalno nadarjenimi balerinami njenega časa, pa so Plisecko odlikovali še nevsakdanja osebna privlačnost, umetniška vsestranskost in radovednost, ustvarjalnost, drugačnost ter ne le sodobnost, marveč tudi le redkim dana predčasnost. Vse to je mogoče zaslutiti tudi iz besed velikega koreografa 20. stoletja Mauricea Béjarta, ki je o njej dejal: »Karkoli pleše, izžareva velikansko moč in senzualnost, še zlasti pa modernost.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je