Novica

»Planet bo pogrešal njegove knjige.« – Izšli sta zadnji knjigi Oliverja Sacksa: V pogonu in Hvaležnost

09.11.2016

Oliver Sacks (1933–2015) je bil, zahvaljujoč tudi svojim knjigam, verjetno najbolj znan nevrolog na svetu, njegove knjige so visoko na ameriških bralnih lestvicah, bil je izjemno priljubljen, prejel je tudi po 10.000 pisem oboževalcev oziroma bralcev na leto, a ker ni imel veliko časa, je odgovoril vsem, ki so bili stari manj kot deset let ali več kot devetdeset, in tistim, ki so bili v zaporu.
V začetku leta 2015 je končal svojo drugo avtobiografijo – V pogonu (On the Move). Takrat je izvedel, da je pred njim le še nekaj mesecev življenja; očesni melanom, ki ga je prizadel pred devetimi leti in zaradi katerega je oslepel na eno oko, je matastaziral v jetra. Slabo novico je svetu sporočil sam – 19. februarja je v New York Timesu objavil kratek esej Moje življenje. Potem je še pisal. »Zdaj, ko sem šibek in mi pohaja sapa, v nekoč čvrste mišice pa se mi zažira rak, odkrivam, da mi misli vse pogosteje ne bežijo k nadnaravnemu ali duhovnemu, marveč k vprašanju, kaj pomeni dobro in smiselno živeti – občutiti mir v samem sebi,« je zapisal v svojem poslednjem eseju Šabat. Avtobiografija je izšla v začetku maja 2015. »Obožujem Sacksa, on je kriv za moje navduševanje nad nevrologijo in preučevanjem možganov,« je v Delu zapisala Irena Štaudohar, potem ko jo je prebrala na dah. »Njegove knjige niso akademske in težke, ampak napete, resnične, literarno napisane zgodbe o življenju. Nekatere so tragične, druge komične, predvsem pa nas učijo razumeti notranje življenje tistih, ki resničnost dojemajo drugače kot mi. [...] Planet bo pogrešal njegove knjige in odkritja in upajmo, da bo živel veliko dlje, kot so mu napovedali zdravniki.«
9. julija je Oliver Sacks dopolnil dvainosemdeset let, 30. avgusta je umrl.

Knjiga slovitega ameriškega nevrologa je v slovenščini prvič izšla leta 2009. To je bila knjiga z nenavadnim naslovom Mož, ki je imel ženo za klobuk, izšla je pri založbi UMco v prevodu Branka Gradišnika (ponatis 2015). Klinične »historije« so zgodbe o Sacksovih pacientih, ti so ga »gnali« skozi življenje in osmišljali njegovo delo vse do smrti. »Moje delo, moje življenje se vrti okrog bolnih,« je zapisal v predgovoru, »a bolniki in njihove bolezni me silijo v misli, ki jih sicer nemara ne bi imel. Tako zelo, da sem prisiljen vprašati z Nietzschejem: ›Kar pa se tiče bolezni: mar nas malone ne mika vprašati, ali bi sploh zmogli brez nje?‹ in v vprašanjih, ki jih zastavlja, videti vprašanja fundamentalne narave. Moji pacienti me nenehno ženejo k spraševanju, in moje spraševanje me nenehno žene k pacientom ...« Mož, ki je imel ženo za klobuk (The Man Who Mistook His Wife for a Hat, 1985) ni prva Sacksova knjižna uspešnica, že leta 1973 je objavil Prebujanja (Awakenings) – ta so bila nemara naše prvo srečanje z njim, in to posredno v filmu Pennyja Marshalla iz leta 1990, z nepozabnima Robertom De Nirom in Robinom Williamsom v glavnih vlogah. Williams je upodobil dr. Malcolma Sayerja – Oliverja Sacksa – in za to vlogo ga je Nacionalni odbor za recenzijo filmov (NBR) razglasil za najboljšega igralca leta. Film je bil nominiran za tri oskarje.
Pravkar pa sta pri založbi Modrijan hkrati, le dobro leto po njegovi smrti, izšli avtobiografija V pogonu in knjižica Sacksovih zadnjih esejev Hvaležnost, ki sta jo tri mesece po njegovi smrti objavila njegov partner Bill Hayes ter prijateljica in asistentka Kate Edgar. Breda Biščak, ki je prevedla obe, pravi, da je bila knjiga V pogonu njen drugi najzahtevnejši prevod, »težja je bila le avtobiografija Nabokova, eno najljubših Sacksovih čtiv«.
Torej lahko zdaj v slovenskem prevodu beremo tri Sacksove knjige, najnovejši, žal, šele po njegovi smrti, a upamo, da vendarle nista zadnji.

 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

29.01.2015

Brez spomina ne vemo, ne kdo smo ne od kod prihajamo. Če ne vemo tega, pa ne vemo niti, kam gremo »

Morda si včasih predstavljamo, da je postavljanje spomenikov prijetno, plemenito in preprosto opravilo, rezultat – torej spomenik sam – pa »večen«. Pa vendar marsikdaj ni tako: treba se je odločiti, kje bo spomenik stal; kakšen bo; kaj bo simboliziral; tu so zapleti z izbiro oblike in materiala ter seveda denarjem; in ne pozabimo na najpomembnejše: komu v čast bo spomenik sploh postavljen? In ali mu sploh lahko zagotovimo vsaj dolgotrajnost, če že ne »večnosti«?
Javni spomeniki, narejeni v spomin na določen zgodovinski dogodek ali osebo in postavljeni na javnem mestu, so pomemben, če ne celo nujen inventar vsakega modernega naroda. Spomenik in prostor, na katerem stoji, živita svoje življenje v spremenljivih časih. Z novimi generacijami delita politično usodo: zgodovinske spremembe lahko predrugačijo simbolični pomen tako spomenika kot osebnosti, ki jo ta predstavlja.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

26.01.2015

Čas za upor nečloveškemu kapitalizmu je čas za prodor zadružniške solidarnosti »

Pravkar je izšla knjiga Kapital in past zadolževanja. Zadružništvo kot alternativa, ki jo podpisujeta Claudia Sanchez Bajo in Bruno Roelants, vrhunska evropska poznavalca zadružnega gospodarstva.
Knjiga je pisana poljudno in je namenjena široki zainteresirani javnosti. Predstavlja zakonitosti in mehanizme svetovnega korporacijskega kapitalizma ›v realnem času‹ ter pot, po kateri je celoten globalni ekonomski sistem najkasneje leta 2008 zgrmel v finančno krizo. Avtorja večkrat opozarjata na najočitnejše napake prevladujočega kapitalističnega svetovnega reda, ki spodbuja razraščanje pohlepa, izigravanje pravnih regulativ, nezmernost, lobiranje, korupcijo in vsesplošne dolžniške odnose. Posledice takega spleta so lahko samo nevzdržna nesorazmerja in družbena neenakost, kar pa vodi v najraznovrstnejše konflikte.
Potem ko je sedanjemu svetu tako nastavljeno zrcalo, se avtorja posvetita zadružništvu, ki ga predstavita kot najprimernejšo alternativo in pravzaprav smiselno rešitev za globalno gospodarstvo.

objavljeno v rubriki: Izšlo je