Novica

Oblikovalki Rozinovega Zločina in ljubezni se na naslovnici ni zapisalo Zločin in kazen ...

23.09.2016

Pisatelja Romana Rozino je tlačila mora. Ob izidu njegovega romana Zločin in ljubezen objavljamo esej MORA.

***

Tlačila me je mora.

NI BILO nekaj iz arzenala velikih dvomov in še večjih strahov, ki se pisatelju radi postavijo za hrbet (prijazna gesta, pisateljevanje je vendarle samotno delo). Torej, uredniki niso eden za drugim molče odkimavali ali pa prijazno prazno sadili rožice Program je že poln, Zanimivo, ampak … Mimogrede, ni res, kot piše v svetovni uspešnici, Trkajte in se vam bo odprlo, veliko bližje resnici je Cankarjevo hlapca Jerneja neskončno popotovanje od vrat do vrat.

NI BILA pustolovščina, kakršna se zgodi, če površni knjigovez pomeša natisnjene pole Calvinove Če neke zimske noči popotnik s polami Bazakbalove Zunaj naselja Malbork. Prav tako se oblikovalki Rozinovega Zločina in ljubezni na naslovnici ni zapisalo Zločin in kazen, kar bi bila ustrezna kazen za domišljavo šaljenje. Roko na srce, mora ni imela nič z mojim zadnjim romanom, tu ga navajam izključno s propagandističnimi nameni.

NI BIL računalniški virus, ki je po tistem, ko sem kot Stane Sever v spalni srajci mojstra Boccaccia postavil zadnjo piko obsežnega, navdušujočega, enkratnega itd. besedila, začel z užitkom in neustavljivo žreti besede, stavke, strani. Mimogrede, ta delček je namenjen kontinuiteti in posvečen Maji Novak, ki je v svojem prispevku Iz prve roke obudila spomin na resnično žlahtne štorije.

več »

Vabljeni k branju in nakupu 100. knjige v zbirki Bralec!

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

15.07.2017

Kakor poti v megli – roman o Ottu Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, a odrinjenem psihoanalitiku »

Nevarna metoda (A Dangerous Method, 2011), film kanadskega režiserja Davida Cronenberga, je zgodba o psihoanalitikih Sigmundu Freudu (Viggo Mortensen) in Carlu Jungu (Michael Fassbender), mentorju in učencu, in o Sabine Spielrein (Keira Knightley), Jungovi pacientki in ljubici. Scenarist Christopher Hampton se je oprl na knjigo Najnevarnejša metoda (A Most Dangerous Method, 1993) ameriškega pisatelja Johna Kerra (1950–2016), ki je to zapleteno razmerje preučeval najmanj osem let. Film, premierno prikazan septembra 2011 v Benetkah, je na festivalih zbral 18 nagrad in številne nominacije, videli smo ga tudi v slovenskih kinih.
V filmu pa spoznamo še enega psihoanalitika, Otta Grossa (1877–1920), ki ga je upodobil markantni Francoz Vincent Cassel. O Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, vendar odrinjenem psihoanalitiku, pri nas ne vemo veliko, slovenska Wikipedija ga ne pozna, omenjen ni niti v sicer obsežnih člankih o Freudu in Jungu. Bil je Jungov vrstnik, dve leti mlajši od njega, Freud je bil njun učitelj. Jung in Freud sta dočakala visoko starost, 85 oziroma 83 let, Gross je umrl pri komaj 42 letih, kot narkoman in revež.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

27.06.2017

Tragikomično majhen labirint, iz katerega se je, kot metulj iz gosenice, razprl ogromen zemljevid »

Kdor je Marcela Prousta poznal in sodil po njegovi prvi knjigi, mladostni novelistični zbirki Radosti in dnevi, ga najbrž ni cenil nič bolj kot ljudje, ki so ga poznali zgolj kot obetavnega salonskega leva. Kvečjemu nasprotno, v salonih je bil Marcel uspešnejši kot v literaturi, prizanesljivost svojih prvih bralcev – in naklonjenost vplivnih dam – si je prislužil z osebno prikupnostjo, ne z literarnim talentom. Mlad je še, pa obenem star, v spremnem besedilu k zbirki razpreda Anatole France: kot bi govoril o prezgodaj dozorelem, zakrnelem, starikavem otroku, ki marsikaj opazi in razume, a ne bo iz njega nikoli nič, saj v resnici ne razume kaj dosti. Ne razume, kajti ne razločuje med bistvenim in postranskim: malenkostna vznemirjenja v snobovskih dušah opisuje enako zavzeto kot sončne zahode. (Je sploh mogoče izreči bolj uničujočo pohvalo?)

objavljeno v rubriki: Izšlo je

24.06.2017

Nakit, ki ni iz zlata, draguljev in sijaja, temveč iz krvi, solz in bolečine ... – Modro okrasje »

Decembra lani smo v časopisju prebrali osupljiv zapis, ki se je zdel kakor z drugega sveta: maroška televizija je predvajala nasvete ženskam, kako naj z ličili prekrijejo podplutbe, ki jih dobivajo od svojih ljubljenih mož (očetov, bratov …). Nastal je škandal, vendar ne prevelik: pokazalo se je, da je o tem javno govoriti resda že neprimerno, čeprav je bilo očitno tudi nekakšno vsesplošno tiho prikimavanje … družinskemu nasilju nad ženskami (in otroki, šibkejšimi, nemočnimi) kot nečemu dokaj normalnemu!

Modro okrasje, prvenec mlade avstrijske pisateljice Katharine Winkler je razmeroma kratek roman, ki pa v bralcih pušča globoke sledove. Govori o Filiz, deklici iz vasi v vzhodni Anatoliji, ki ima enake pravljične predstave o življenju kakor deklice povsod po svetu. Njeno odraščanje je tudi njeno brezšivno vraščanje v revno in idilično, tradicionalno, toda brutalno, patriarhalno družbo, ki ob vsesplošnem (›tradicionalnem‹) konsenzu in narkotičnem poprhu religioznega fatalizma vzdržuje brezmejno svobodo peščici odraslih (›alfa‹) moških in totalno suženjstvo vsega preostalega prebivalstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

O zemljevidih in ženskih krajinah – Mirana Likar je objavila svoj prvi roman, Babuškin kovček »

»Sofija nima zemljevida, ki bi jo pripeljal skozi Magdalenine pokrajine,« beremo v Babuškinem kovčku in v odlomku iz knjige na naši spletni strani. A tudi Magdalena nima zemljevida, ki bi jo pripeljal skozi Bibine pokrajine, lahko sklepamo iz zgodb. V obeh primerih govorimo o zvezi med materjo in hčerjo, in nova knjiga Mirane Likar se odpravi prav po poteh in stranpoteh ženske rodbinske naveze štirih generacij.
Vsaka od štirih žensk, ujetih v medsebojne vezi, ima svojo zgodbo in svojo resnico. Ko so postavljene ena ob drugo, se izriše širša slika. Ali se, opremljeni z videnjem vseh, lahko prebijemo do končnih spoznanj o njih in njihovih dejanjih, o vzrokih in posledicah, o življenju nasploh?

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

Hella S. Haasse, nizozemska pisateljica, ki sije tudi na nebu. – Novo v zbirki Svila »

Nizozemska pisateljica Hella S. Haasse se je rodila 2. februarja 1918 v Batavii (danes Džakarta), umrla je 29. septembra 2011. Njena bibliografija se niza v okoli 60 vrsticah, nekaj del je bilo objavljenih postumno, ne dosti krajši je seznam literarnih nagrad in priznanj. Njena zadnja knjiga SterrenjachtLov na zvezde – je izšla leta 2007, zanjo je dobila posebno nagrado: svojo zvezdo na nebu – po njej so poimenovali asteroid 10 250. Pravzaprav je to prva knjižna izdaja besedila iz leta 1950, ki je bilo objavljeno kot podlistek v nekem časopisu pod psevdonimom C. J. van der Sevensterre (van der zeven sterren pomeni »sedmih zvezd«). Avtorica je rokopis izgubila, na podlistek pa pozabila. V začetku leta 2007 je ob temeljitem pospravljanju našla stare odrezke iz časopisa in podlistek še isto leto objavila v knjigi.
Hella S. Haasse je evropska književnica, ki bi jo morali bolje poznati.

objavljeno v rubriki: Izšlo je