Novica

»O, tudi knjige pišete?« Ja, jih. To počnem že večji del življenja. – Neil Jordan drugič v zbirki Bralec

24.03.2017

Ob imenu danes sedeminšestdesetletnega irskega pisatelja Neila Jordana občinstvo doma in po svetu najprej pomisli na njegove filmske stvaritve, in to ga kar malo jezi. Iz intervjuja za časopis The Herald ob izidu Utopljenega detektiva: »Ne vem, zakaj. Tisto minuto, ko sem začel delati filme, so ljudje popolnoma pozabili, da pišem knjige. Promocije knjig so prav čudne. Ljudje sprašujejo: ›O, tudi knjige pišete?‹ Ja, jih. To počnem že večji del življenja. Filme sem začel snemati zgolj po naključju.« A je pač tako, da so oskarji in srebrni medvedi (Jordan je prvega dobil za scenarij za Igro solz, drugega pa za režijo Mesarčka) odmevnejši od literarnih nagrad, čeprav ima Jordan tudi teh kar nekaj (med drugim za roman V koži drugega, ki je leta 2014 izšel v slovenskem prevodu prav v zbirki Bralec).

Nekaj stalnic obeh področij Jordanovega ustvarjanja: zanimanje za vprašanja odnosov v družini in družbi, za zgodovino (kar je njegova osnovna izobrazba), vedno je zraven vsaj za kanček mistike. Vse to najdemo tudi v romanu Utopljeni detektiv, ki na prvih straneh sicer obeta tisto, kar napoveduje naslov, prav kmalu pa se izkaže, da nikakor ni klasična detektivska zgodba. Avtor sam pravi, da je to knjiga o izdajstvu, ljubosumju, ki je nujen del ljubezni, o krivdi in samospraševanju. Sicer z napeto zgodbo, ali bolje, prepletom dveh – o detektivovem iskanju pred leti izginule deklice in o težavah v njegovem lastnem zakonu – polnim presenečenj in nepričakovanih zasukov, ki pa pritegne predvsem z značilno jordanovskim slogom pisanja: živahno (prvoosebno) pripovedjo, sproščenimi dialogi, natančno izrisanimi značaji, psihološko pronicljivostjo in nekakšno izmuzljivo skrivnostnostjo. Poleg tega je – kar je pri Jordanu tudi običajno – pomemben akter v zgodbi prizorišče dogajanja; tokrat to ni Irska, ampak neimenovano mesto v neimenovani vzhodnoevropski državi, kjer govorijo čudno jezikovno mešanico in se istovetijo s celotno vzhodnoevropsko kulturo.

Roman je prevedla Maja Kraigher.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

04.08.2010

Normalno prehranjevanje – kaj to pravzaprav pomeni? »

»Kdo so ›normalni‹ jedci? Ali jedo samo jedi iz solatnih barov in nakupujejo v trgovinah z zdravo prehrano, se odrekajo beli moki in preprostim ogljikovim hidratom? Ali lepo sedajo za mizo, da bi pojedli tri obroke dnevno, in si nikoli ne privoščijo prigrizkov? Ali res nikoli ne jedo preveč ali premalo? Je vsak človek, ki nima niti prevelike niti premajhne telesne teže, ›normalen‹ jedec? In kar je še najpomembnejše – kako to počnejo?«
Izšla je knjiga ameriške psihoterapevtke Karen R. Koenig Pravila, kako »normalno« jesti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

29.07.2010

Globoko oseben prispevek k še nedokončani debati o Kočevarjih »

Izšla je avtobiografska pripoved Johna Tschinkla Zvonovi so umolknili. V njej pripoveduje o svojem otroštvu pred drugo svetovno vojno v Grčaricah. Nato se »vrne v preteklost« in skuša zajeti šest stoletij dolgo zgodovino nemške manjšine, ki je do zadnjega stoletja živela složno s slovensko večino; piše o rodovih obeh vej svoje družine, slovenske po materi in nemške po očetu.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.07.2010

Živali iz Gmajnice v slovenskem prevodu »

Kadar govorimo o klasični literaturi, redko omenjamo mladinsko književnost, in tudi literarnokritiško jo vse prevečkrat zapostavljamo. Književnosti za mlade bi bržkone moralo veljati več pozornosti ali najmanj toliko, kolikor je namenjamo knjigam za odrasle. Pred seboj ima namreč občutljivega bralca, ki si ustvarja bralsko podlago za vse življenje. In kakšna bo pri otrocih, ki odraščajo le ob knjigah s slabo izdelanimi značaji, preveč poenostavljenimi in naivnimi zgodbami, da o jeziku sploh ne zgubljamo besed?
Knjiga Živali iz Gmajnice (The Animals Of Farthing Wood) Colina Danna, ki je pravkar izšla, bi morala najti pot do slehernega mladega bralca. Prinesla mu bo nepozabno bralsko izkušnjo in se brez dvoma uvrstila na seznam najljubših knjig.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.07.2010

Ironični komentator, provokator in reformator »

Tako je slovenski umetnik in publicist Stane Jagodič v spremni besedi h knjigi Striporeki označil njenega avtorja, risarja Iztoka Sitarja, ki je petdeset pregovorov upodobil tako, da jih je prelil v stripovsko govorico. »V bistvu gre za rebuse, ki zahtevajo od bralca nekaj logike, čeprav dialogi in monologi nimajo globljega pomena kot na primer pri Sitarjevih vsebinsko zahtevnejših stripih in so zato razumljivi tudi širšemu krogu bralcev.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.07.2010

Štiri mesece po izidu Moški možgani tudi v slovenščini »

»Osebno sem prepričana, da lahko spoznavanje ustroja moških možganov tako moškim kot ženskam pomaga do večje bližine, sočutja in spoštovanja do nasprotnega spola. Tovrstno razumevanje utegne biti celo najpomembnejši dejavnik pri ustvarjanju resničnega ravnovesja med spoloma.« Takole zaključi dr. Louann Brizendine (na sliki) svojo drugo uspešnico, knjigo Moški možgani, ki jo je objavila pred štirimi meseci, štiri leta po Ženskih možganih, zelo uspešni knjigi tudi med slovenskimi bralkami in bralci.

objavljeno v rubriki: Izšlo je