Novica

»O, tudi knjige pišete?« Ja, jih. To počnem že večji del življenja. – Neil Jordan drugič v zbirki Bralec

24.03.2017

Ob imenu danes sedeminšestdesetletnega irskega pisatelja Neila Jordana občinstvo doma in po svetu najprej pomisli na njegove filmske stvaritve, in to ga kar malo jezi. Iz intervjuja za časopis The Herald ob izidu Utopljenega detektiva: »Ne vem, zakaj. Tisto minuto, ko sem začel delati filme, so ljudje popolnoma pozabili, da pišem knjige. Promocije knjig so prav čudne. Ljudje sprašujejo: ›O, tudi knjige pišete?‹ Ja, jih. To počnem že večji del življenja. Filme sem začel snemati zgolj po naključju.« A je pač tako, da so oskarji in srebrni medvedi (Jordan je prvega dobil za scenarij za Igro solz, drugega pa za režijo Mesarčka) odmevnejši od literarnih nagrad, čeprav ima Jordan tudi teh kar nekaj (med drugim za roman V koži drugega, ki je leta 2014 izšel v slovenskem prevodu prav v zbirki Bralec).

Nekaj stalnic obeh področij Jordanovega ustvarjanja: zanimanje za vprašanja odnosov v družini in družbi, za zgodovino (kar je njegova osnovna izobrazba), vedno je zraven vsaj za kanček mistike. Vse to najdemo tudi v romanu Utopljeni detektiv, ki na prvih straneh sicer obeta tisto, kar napoveduje naslov, prav kmalu pa se izkaže, da nikakor ni klasična detektivska zgodba. Avtor sam pravi, da je to knjiga o izdajstvu, ljubosumju, ki je nujen del ljubezni, o krivdi in samospraševanju. Sicer z napeto zgodbo, ali bolje, prepletom dveh – o detektivovem iskanju pred leti izginule deklice in o težavah v njegovem lastnem zakonu – polnim presenečenj in nepričakovanih zasukov, ki pa pritegne predvsem z značilno jordanovskim slogom pisanja: živahno (prvoosebno) pripovedjo, sproščenimi dialogi, natančno izrisanimi značaji, psihološko pronicljivostjo in nekakšno izmuzljivo skrivnostnostjo. Poleg tega je – kar je pri Jordanu tudi običajno – pomemben akter v zgodbi prizorišče dogajanja; tokrat to ni Irska, ampak neimenovano mesto v neimenovani vzhodnoevropski državi, kjer govorijo čudno jezikovno mešanico in se istovetijo s celotno vzhodnoevropsko kulturo.

Roman je prevedla Maja Kraigher.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

14.06.2016

Moč čudenja in Kratka luč v temi – slovenski prevod avtobiografij britanskega znanstvenika Richarda Dawkinsa »

Življenjepisi so zgodbe o osebnostih, njihovih karierah in posebnih dosežkih ali odlikah, nič manj pa tudi vpogledi v intimo, v posebno življenjsko pot zanimivih posameznikov. Za avtobiografije velja zlasti slednje še tem bolj, saj praviloma težko dostopne osebne pla(s)ti človeka spoznavamo kar iz prve roke. Richard Dawkins v celoti izpolnjuje ta pričakovanja. Tudi tisti, ki poznamo njegovo profesionalno in javno-družbeno dejavnost, bomo v teh dveh zajetnih in razgibanih knjigah odkrili številne pripovedi, anekdote, premišljevanja, ki tega znanstvenika kažejo kot presenetljivo domačnega, človečnega, svetu in ljudem naklonjenega sodobnika.
A ker je Richard Dawkins tako mnogo več kot le to, nam knjigi razpirata vpogled tudi v najrazličnejše dejavnosti in področja, ki se jim je avtor v svojem življenju profesionalno ali amatersko posvečal oziroma se jim še vedno posveča. Najprej se nam kajpak na široko odpirajo vrata sodobne zoologije, etologije in genetike. Dawkins je eden tistih biologov, ki so v drugi polovici prejšnjega stoletja po nevarno dolgem zatonu obudili Darwinov evolucijski nauk in ga prenovili v luči moderne povojne znanosti o življenju in kasneje tudi nadgradili z eksperimenti, podprtimi z zgodnjimi računalniškimi kapacitetami najslovitejših britanskih in ameriških univerz.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.06.2016

Knut Hamsun, »največja enigma moderne evropske literature«. – Izšel je novi prevod romana Glad »

Norveški pisatelj Knut Hamsun je morda »največja enigma moderne evropske literature«, kot piše Janez Pipan v obsežni študiji k novemu prevodu romana Glad. »Vprašanja in klicaji se pri avtorjih raziskav in interpretacij skoraj dobesedno ponavljajo in kažejo na to, da je današnja recepcija Hamsunove literature povezana z zadregami in nelagodji.« Vedno znova se namreč zastavlja ena in ista dilema. »Kako se je moglo zgoditi,« je leta 1964 zapisal Vladimir Kralj, »da je človek tolike umetniške sile in izpovedovalec tolikega sočutja s človekom, zlasti z malim, ljudskim človekom, v času nacistične okupacije Evrope, vštevši Hamsunovo Norveško, očitno simpatiziral z eno najbolj nečloveških političnih ideologij, ki jih pozna svetovna zgodovina?« Janez Pipan pa se v svoji podrobni analizi pisatelja sprašuje: »Je torej avtor romana Glad, enega temeljnih besedil literarnega modernizma, svojo monumentalno, čeprav ves čas tudi dvoumno in v vseh pogledih zapleteno osebno in umetniško biografijo resnično sklenil v območju zločina? Kako za vraga je Hamsun (lahko) ›srečal Hitlerja‹ in kaj ima s tem pričujoči roman?«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.06.2016

Brutalna poslastica: Trpljenje kneza Sternenhocha češkega pisatelja Ladislava Klíme »

Roman Trpljenje kneza Sternenhocha češkega pisca Ladislava Klíme je v svojem času veljal za ekscesno delo in tudi današnjega nepoučenega bralca lahko krepko preseneti, če že ne osupne. Knjiga je v svojem času naletela na zgražanje in zavračanje, danes pa je cenjena ne le doma, ampak vse bolj – čeprav z večdesetletnim zamikom – tudi mednarodno. Ker avtorju, potohodcu, ki je veljal za nesprejemljivega ekscentrika, za objave ni bilo mar, je večina njegovih del ostala v rokopisih. Tako je bilo tudi s Trpljenjem, ki je izšlo šele nekaj tednov po avtorjevi smrti leta 1928 – in v hipu sprožilo škandal. Kot je zapisal Josef Zumr (leta 2000 za angleško izdajo knjige), je prvi založnik rokopis vključil v svojo elitno zbirko pomembnih čeških avtorjev, ki jo je podpisovala skupina uglednih univerzitetnih profesorjev. Ob izidu so se številni med njimi romanu ogorčeno odpovedali, češ da ne bodo podpirali pornografije zgolj zaradi lepe naslovnice.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

06.06.2016

Joyce Carol Oates – njene teme niso lahke, vedno je v njih kritika družbe, oblasti, človeških slabosti »

»Koža pisatelja, ki je izdal toliko knjig kot jaz, mora biti debela kot nosorogova, a pod njo še vedno biva kot metuljček krhek in upajoč duh.« Tako je tvitnila danes oseminsedemdesetletna ameriška pisateljica Joyce Carol Oates in v enem stavku povzela bistvo svojega osupljivega opusa.
Kariera dekleta z revnega podeželja na severu države New York se je začela zelo zgodaj: nadarjenost in veselje do pisanja je pokazala že v osnovni šoli in od takrat, ko ji je babica pri štirinajstih letih podarila prvi pisalni stroj, ni odnehala. Bila je izjemno uspešna študentka in prav kmalu zatem profesorica na več univerzah (najdlje na Princetonu), mentorica mnogim mladim literatom, urednica, kritičarka … ob vsem tem pa pisala in pisala in pisala, po dve do tri knjige na leto.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.06.2016

Soba 2 – pretanjeno izpisan »ženski« roman, ki neposredno, pa vendar z izjemno rahločutnostjo izrazi različne plasti ženske duše »

Julie Bonnie (tudi Julie B. Bonnie) je francoska pevka, kitaristka, violinistka in plesalka, od leta 2013 pa tudi pisateljica: tega leta je izšel njen romaneskni prvenec Soba 2 (Chambre 2), pozneje je napisala še tri romane. V zadnjem, s tematsko nedvoumnim naslovom Mon amour,, se posveča različnim oblikam ljubezni, s čimer ni presenetila, saj se je že v Sobi 2 razkrila kot izjemno senzibilna osebnost, globoko dovzetna za vse odtenke odnosov z drugimi, ki se jim predaja scela in jo tako tudi kar najgloblje prizadevajo. Plemenita ženska pisava v najboljšem pomenu z izrazito avtobiografsko podlago. Julie Bonnie je namreč že pri štirinajstih prestopila tradicionalne okvire najstniškega življenja, ki so ji bili namenjeni in sta jih pričakovali tako njena družina (starša učitelja) in širša okolica. Tako se tudi Béatrice, junakinja Sobe 2, kot najstnica prepusti svoji ljubezni, mlademu nemškemu violinistu Gaborju, in se z njegovo skupino odpravi na večletno glasbeno turnejo.

objavljeno v rubriki: Izšlo je