Novica

»O, tudi knjige pišete?« Ja, jih. To počnem že večji del življenja. – Neil Jordan drugič v zbirki Bralec

24.03.2017

Ob imenu danes sedeminšestdesetletnega irskega pisatelja Neila Jordana občinstvo doma in po svetu najprej pomisli na njegove filmske stvaritve, in to ga kar malo jezi. Iz intervjuja za časopis The Herald ob izidu Utopljenega detektiva: »Ne vem, zakaj. Tisto minuto, ko sem začel delati filme, so ljudje popolnoma pozabili, da pišem knjige. Promocije knjig so prav čudne. Ljudje sprašujejo: ›O, tudi knjige pišete?‹ Ja, jih. To počnem že večji del življenja. Filme sem začel snemati zgolj po naključju.« A je pač tako, da so oskarji in srebrni medvedi (Jordan je prvega dobil za scenarij za Igro solz, drugega pa za režijo Mesarčka) odmevnejši od literarnih nagrad, čeprav ima Jordan tudi teh kar nekaj (med drugim za roman V koži drugega, ki je leta 2014 izšel v slovenskem prevodu prav v zbirki Bralec).

Nekaj stalnic obeh področij Jordanovega ustvarjanja: zanimanje za vprašanja odnosov v družini in družbi, za zgodovino (kar je njegova osnovna izobrazba), vedno je zraven vsaj za kanček mistike. Vse to najdemo tudi v romanu Utopljeni detektiv, ki na prvih straneh sicer obeta tisto, kar napoveduje naslov, prav kmalu pa se izkaže, da nikakor ni klasična detektivska zgodba. Avtor sam pravi, da je to knjiga o izdajstvu, ljubosumju, ki je nujen del ljubezni, o krivdi in samospraševanju. Sicer z napeto zgodbo, ali bolje, prepletom dveh – o detektivovem iskanju pred leti izginule deklice in o težavah v njegovem lastnem zakonu – polnim presenečenj in nepričakovanih zasukov, ki pa pritegne predvsem z značilno jordanovskim slogom pisanja: živahno (prvoosebno) pripovedjo, sproščenimi dialogi, natančno izrisanimi značaji, psihološko pronicljivostjo in nekakšno izmuzljivo skrivnostnostjo. Poleg tega je – kar je pri Jordanu tudi običajno – pomemben akter v zgodbi prizorišče dogajanja; tokrat to ni Irska, ampak neimenovano mesto v neimenovani vzhodnoevropski državi, kjer govorijo čudno jezikovno mešanico in se istovetijo s celotno vzhodnoevropsko kulturo.

Roman je prevedla Maja Kraigher.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

06.06.2016

Joyce Carol Oates – njene teme niso lahke, vedno je v njih kritika družbe, oblasti, človeških slabosti »

»Koža pisatelja, ki je izdal toliko knjig kot jaz, mora biti debela kot nosorogova, a pod njo še vedno biva kot metuljček krhek in upajoč duh.« Tako je tvitnila danes oseminsedemdesetletna ameriška pisateljica Joyce Carol Oates in v enem stavku povzela bistvo svojega osupljivega opusa.
Kariera dekleta z revnega podeželja na severu države New York se je začela zelo zgodaj: nadarjenost in veselje do pisanja je pokazala že v osnovni šoli in od takrat, ko ji je babica pri štirinajstih letih podarila prvi pisalni stroj, ni odnehala. Bila je izjemno uspešna študentka in prav kmalu zatem profesorica na več univerzah (najdlje na Princetonu), mentorica mnogim mladim literatom, urednica, kritičarka … ob vsem tem pa pisala in pisala in pisala, po dve do tri knjige na leto.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.06.2016

Soba 2 – pretanjeno izpisan »ženski« roman, ki neposredno, pa vendar z izjemno rahločutnostjo izrazi različne plasti ženske duše »

Julie Bonnie (tudi Julie B. Bonnie) je francoska pevka, kitaristka, violinistka in plesalka, od leta 2013 pa tudi pisateljica: tega leta je izšel njen romaneskni prvenec Soba 2 (Chambre 2), pozneje je napisala še tri romane. V zadnjem, s tematsko nedvoumnim naslovom Mon amour,, se posveča različnim oblikam ljubezni, s čimer ni presenetila, saj se je že v Sobi 2 razkrila kot izjemno senzibilna osebnost, globoko dovzetna za vse odtenke odnosov z drugimi, ki se jim predaja scela in jo tako tudi kar najgloblje prizadevajo. Plemenita ženska pisava v najboljšem pomenu z izrazito avtobiografsko podlago. Julie Bonnie je namreč že pri štirinajstih prestopila tradicionalne okvire najstniškega življenja, ki so ji bili namenjeni in sta jih pričakovali tako njena družina (starša učitelja) in širša okolica. Tako se tudi Béatrice, junakinja Sobe 2, kot najstnica prepusti svoji ljubezni, mlademu nemškemu violinistu Gaborju, in se z njegovo skupino odpravi na večletno glasbeno turnejo.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.06.2016

Listi iz dnevnika so pogled na proces osamosvajanja Slovenije iz druge perspektive – iz glavnega mesta razpadajoče Jugoslavije »

Jožef Slokar (1934) je odraščal v obrtniškem okolju svoje družine, šolati se je začel v fašistični Italiji in nato zorel v mladeniča v novih državnih okvirih primorskih Slovencev po letu 1945. V Jugoslaviji je zgradil uspešno kariero v gospodarstvu pa tudi v politiki. Na čelu gradbenega podjetja Primorje v domači Ajdovščini, Železniškega gospodarstva Ljubljana in Samoupravne interesne skupnosti za ekonomske odnose se je spopadal v labirintu »čudaških financ« in samoupravnega eksperimentiranja, upanje, da se bodo z nastopom Staneta Kavčiča gospodarske razmere vendarle normalizirale, pa je kmalu zamrlo. Tudi s približevanjem poslovanja železnic tržnim zakonitostim ni bilo nič – zavrla ga je stavka strojevodij Železniškega gospodarstva konec leta 1988. Ob koncu osemdesetih let je Slokarja z optimizmom navdal Ante Marković s svojo vizijo demokratičnega socializma in deregulacijo birokratske države, toda uresničitev njegovih idej v razmerah po padcu železne zavese v Evropi ni bila mogoča. Razpadanje Jugoslavije in osamosvajanje Slovenije je Slokar kot član zadnje jugoslovanske vlade pomagal čim bolj neboleče uresničiti, to pa ga je postavilo v povsem nov položaj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

01.05.2016

Bonsaj Alejandra Zambre – najboljši roman leta 2006 po izboru čilskih literarnih kritikov »

Čile je tista zelo razpotegnjena država v Južni Ameriki, ki jo z zahoda obliva Tihi ocean, na vzhodu pa meji na Argentino in Bolivijo in na severu na Peru. Ob omembi Čila marsikdo najprej pomisli na diktatorja Pinocheta pa na pogoste potrese, denimo na tistega leta 2010 in še posebno na potres februarja 1960 (Valdivia), ki velja še danes za najmočnejšega med vsemi, kar jih je zabeležila zgodovina.
Nekateri pa pomislimo na literaturo. Čilska zavzema med književnostmi Južne Amerike zelo posebno mesto. Nobelovo nagrado sta prejela kar dva Čilenca – Gabriela Mistral (1945) in Pablo Neruda (1971); nikoli je ni dobil ne Argentinec in ne Brazilec. Nobelovca – oba pesnika – sta čilsko literarno umetnost ponesla širom sveta in čilski literati so tudi danes med najbolj prevajanimi južnoameriškimi avtorji, ki ustvarjajo ali so ustvarjali v španščini: Roberto Bolaño, Isabel Allende, Antonio Skármeta, Marcela Serrano (njihove romane beremo tudi v slovenščini), morda pa še bolj slovijo pesniki kot Gonzalo Rojas, Nicanor Parra, Óscar Hahn, Sergio Badilla Castillo ...

Pesnik je tudi Alejandro Zambra (1975), avtor romana Bonsaj, ki je pred kratkim izšel v zbirki Bralec.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

13.04.2016

Marijin testament »iz prve roke« osvetli enega od temeljev krščanske zgodbe, Kristusovo križanje »

Irski pisatelj Colm Tóibín, eden tistih, ki bi mu gotovo lahko nadeli oznako sodobni klasik, je pred štirimi leti z objavo Marijinega testamenta nekoliko presenetil. Krajše delo namreč »iz prve roke« osvetli enega od temeljev krščanske zgodbe, Kristusovo križanje, ter nastajanje evangelijev in vprašanje Jezusa kot Božjega sina, predvsem pa Jezusovo mater Marijo, ki pripoveduje o sebi in svojem sinu. Znani svetopisemski dogodki in osebe zaživijo povsem drugače, kot smo vajeni, iz Marijine osebne perspektive, njena izpoved pa seveda največ pove o njej sami. Bralec se nenadoma sooči z intimo ženske ikone, sicer postavljene na oltar, zdaj pa ženske iz mesa in krvi, nepomirjene s strašno sinovo usodo in postavljene pred težke življenjske dileme. In nemara se mu pripoved prav zato, ker zareže v sam arhetip, tako živo vtisne v zavest.

objavljeno v rubriki: Izšlo je