Novica

»O, tudi knjige pišete?« Ja, jih. To počnem že večji del življenja. – Neil Jordan drugič v zbirki Bralec

24.03.2017

Ob imenu danes sedeminšestdesetletnega irskega pisatelja Neila Jordana občinstvo doma in po svetu najprej pomisli na njegove filmske stvaritve, in to ga kar malo jezi. Iz intervjuja za časopis The Herald ob izidu Utopljenega detektiva: »Ne vem, zakaj. Tisto minuto, ko sem začel delati filme, so ljudje popolnoma pozabili, da pišem knjige. Promocije knjig so prav čudne. Ljudje sprašujejo: ›O, tudi knjige pišete?‹ Ja, jih. To počnem že večji del življenja. Filme sem začel snemati zgolj po naključju.« A je pač tako, da so oskarji in srebrni medvedi (Jordan je prvega dobil za scenarij za Igro solz, drugega pa za režijo Mesarčka) odmevnejši od literarnih nagrad, čeprav ima Jordan tudi teh kar nekaj (med drugim za roman V koži drugega, ki je leta 2014 izšel v slovenskem prevodu prav v zbirki Bralec).

Nekaj stalnic obeh področij Jordanovega ustvarjanja: zanimanje za vprašanja odnosov v družini in družbi, za zgodovino (kar je njegova osnovna izobrazba), vedno je zraven vsaj za kanček mistike. Vse to najdemo tudi v romanu Utopljeni detektiv, ki na prvih straneh sicer obeta tisto, kar napoveduje naslov, prav kmalu pa se izkaže, da nikakor ni klasična detektivska zgodba. Avtor sam pravi, da je to knjiga o izdajstvu, ljubosumju, ki je nujen del ljubezni, o krivdi in samospraševanju. Sicer z napeto zgodbo, ali bolje, prepletom dveh – o detektivovem iskanju pred leti izginule deklice in o težavah v njegovem lastnem zakonu – polnim presenečenj in nepričakovanih zasukov, ki pa pritegne predvsem z značilno jordanovskim slogom pisanja: živahno (prvoosebno) pripovedjo, sproščenimi dialogi, natančno izrisanimi značaji, psihološko pronicljivostjo in nekakšno izmuzljivo skrivnostnostjo. Poleg tega je – kar je pri Jordanu tudi običajno – pomemben akter v zgodbi prizorišče dogajanja; tokrat to ni Irska, ampak neimenovano mesto v neimenovani vzhodnoevropski državi, kjer govorijo čudno jezikovno mešanico in se istovetijo s celotno vzhodnoevropsko kulturo.

Roman je prevedla Maja Kraigher.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

21.09.2016

Takaši Hirajde: Pride mačka na obisk – prvi japonski roman v zbirki Bralec in prva japonska knjiga pri založbi Modrijan »

Če vas kdo vpraša za mnenje o sodobni japonski književnosti, ste najbrž – če je ne spremljate v katerem drugem jeziku ali ne znate japonsko – v precejšnji zadregi. Japonska književnost, tako klasična kakor sodobna, je pri nas slabo poznana in deli usodo še marsikatere druge književnosti, ki jo prevaja en sam ali kvečjemu dva, trije prevajalci. Najbolj znan sodobni norveški pisatelj je zato za slovenske bralce Jo Nesbø, finski Arto Paasilinna, turški Orhan Pamuk, japonski pa – kdo drug kot Haruki Murakami.

V zbirki Bralec je izšel prvi japonski roman, ki je hkrati prva iz japonščine prevedena knjiga pri Modrijanu na sploh. Odločitev, da izberemo prav roman Pride mačka na obisk, ki ga je napisal Takaši Hirajde, japonski pesnik in pisatelj Murakamijevih let, pravzaprav ni bila posebej tvegana.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

26.07.2016

Miruna, povest – »uradna« zgodovina in preverljiva stvarnost v pravljični razsežnosti zgodbe o Miruni »

Vsak, ki pobrska po preteklosti svoje rodbine, prej ali slej naleti na vsaj en dogodek, ki je prerastel v družinsko legendo. Ali takšna legenda, ki seveda ne more biti goli dogodek, saj se nanj prilepijo podtoni in nadpomeni, sooblikuje identiteto njenih članov? Vpliva na njihovo doživljanja sveta? In ali nekaj podobnega lahko velja tudi za zgodovinske dogodke?
Romunski pisatelj Bogdan Suceavă je legende, vaške in družinske, spoznaval v sedemdesetih letih, ko je kot otrok preživljal počitnice pri starih starših v Nucşoari, odmaknjeni vasici sredi Karpatov. Tako odmaknjeni in ekonomsko nerazviti, da jo je obšla celo Ceausescujeva kmetijska politika, ki je v petdesetih letih začela z modernizacijo oziroma kolektivizacijo romunskega podeželja. Živela je torej čisto samosvoje, »predmoderno« življenje.
Ljudsko izročilo je bilo tam zato dolgo živo in neokrnjeno, pripovedk in legend pa se je sčasoma nabralo toliko, da jih je Suceavă leta pozneje uporabil za osnovno tkivo dela Miruna, povest, kjer so se povezale v kompleksen mitološki svet.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

08.07.2016

Galimberti o ljubezni v sodobnem času, v družbi, katere tendenca je, da postavimo vse na ogled »

Med enim svojih obiskov v Ljubljani je italijanski filozof Umberto Galimberti dejal, da kdor bere filozofijo, ni bolan, le smisel išče. V njegovih knjigah, skoraj 40 jih je, išče smisel neznansko število bralcev. Vsaka nova knjiga, ki jo napiše, se nemudoma znajde na italijanskih lestvicah najbolj branih knjig. Zelo dobro so ga sprejeli tudi slovenski bralci: obe Galimbertijevi knjigi, ki sta bili prevedeni v slovenščino, Grozljivi gost: nihilizem in mladi ter Miti našega časa, sta bili razprodani in celo ponatisnjeni. Galimberti je že nekajkrat gostoval v Sloveniji, predaval je v napolnjenih dvoranah, zlasti z Grozljivim gostom pa je nagovoril tudi veliko mladih bralcev. Intervjuje je objavila večina resnejših slovenskih medijev, najnovejšega je mogoče prebrati v posebni poletni številki Mladine Intervju 2016.

Pravkar je v slovenskem prevodu izšla Galimbertijeva knjiga O ljubezni (Le cose dell' amore, 2004).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.07.2016

Vojna po vojni zgodovinarke Mateje Ratej se bere kot odlično napisana, napeta kriminalka »

In medias res: knjiga zgodovinarke Mateje Ratej Vojna po vojni: Štajerske kmečke družine v dvajsetih letih 20. stoletja se bere kot odlično napisana, napeta kriminalka! Tako začenja spremno besedo pesnik Boris A. Novak, ki ugotavlja, kako usodne so bile posledice prve svetovne vojne: šlo je za tektonski prelom, ki je v temelju zamajal skrajno konservativni, patriarhalni vrednostni sistem slovenskega podeželja. Na podlagi kazenskih spisov mariborskega Okrožnega sodišča, ki jih hrani Pokrajinski arhiv Maribor, je avtorica vzela pod drobnogled štiri družine v trenutku, ko je njihov vsakdan razklal zločin.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

06.07.2016

Bog kot zabloda Richarda Dawkinsa – nova izdaja, sveža preobleka, deset let pozneje »

S knjigo Bog kot zabloda (The God delusion, 2006) se je Richard Dawkins dozdevno najočitneje oddaljil od prevladujoče tematike svoje publicistike. A tak je bil le populistični vtis, ki so ga po izidu te knjige širili mediji in religijsko (pre)občutljivi krogi. Tudi recepcija slovenskega prevoda je tiste čase pokazala, da imamo v rokah ›protiversko‹ knjigo.
Deset let po prvem izidu zdaj knjiga ponovno prihaja med slovenske bralce, v prenovljeni in oblikovno osveženi izdaji. Bržkone bo marsikdo, čeprav je to knjigo že kdaj bral, ob ponovnem branju presenečeno spoznal, da drži v rokah poglobljeno in znanstveno podprto evolucionistično raziskavo o fenomenu religioznosti pri vrsti Homo sapiens: mestu in veljavi religioznosti v minulih dobah, še predvsem pa v sedanjosti, na začetku 21. stoletja, ko se zdi, da je neločljivo zvarjena s politično manipulabilnostjo in ideološko vse preveč zbratena z dejavniki kapitala in oblasti, vse preveč zlizana z logiko globalnega nasilja in terorja. Dawkins ne prizanaša s kritiko na račun religij, vendar ostaja zvest dosledni znanstveni perspektivi, s katere presoja učinkovanje religij na vedênje človeka.

objavljeno v rubriki: Izšlo je