Novica

O pravici do poštenega sojenja – do sojenja, v katerem sodišče, če je v dvomu, odloči v prid obtožencu

11.05.2017

»Mislim, da sem nekaj videl …«
»Meni se zdi …«
»Ta je že videti kot zločinec …«

Si predstavljate, da bi take izjave na sodišču sprejeli kot obremenilno dokazno gradivo in predvsem na tej podlagi osumljenega – brez konkretnih preverjanj tovrstnih trditev, brez dokazov ali protidokazov – obsodili na smrt? Zveni kot črnohumorna parodija – pa vendar se je res zgodilo. In to pri nas, v Sloveniji.

Markuzzijev madež s podnaslovom Rojevanje človekovih pravic po prvi svetovni vojni je četrta knjiga dr. Mateje Ratej, ki je izšla pri založbi Modrijan. Tudi v tej avtorica črpa iz obsežne dokumentacije Pokrajinskega arhiva v Mariboru, obravnava pa verjetno največjo sodno zmoto, ki se je pripetila med svetovnima vojnama na Slovenskem. Člani družine Markuzzi in njihov prijatelj Mihael Zemljič so bili leta 1920 osumljeni umora pri Benediktu v Slovenskih goricah. Najprej so bili oproščeni, leta 1925 pa obsojeni na najvišje zaporne kazni. Na kakšni podlagi, zakaj? Predvsem zato, ker so bili bogati in sposobni priseljenci iz Italije in zato tuj element v porapalski Sloveniji.
Knjiga je tudi spomenik enemu najboljših in najprodornejših odvetnikov Danilu Komavliju, ki je dosegel obnovitev procesa ter tudi popolno oprostitev obsojencev in priznanje odškodnine za žrtve procesa. Ob tem ga je zanimala, kot poudarja Ali Žerdin v predgovoru, »pravica do poštenega sojenja, sojenja, ki ne bo obremenjeno z vzdušjem linča, sojenja, v katerem sodišče, če je v dvomu, odloči v prid obtožencu«.
Knjiga pred bralcem razgrinja že kar neverjetne dimenzije človeške domišljije, ki prašiče spreminja v ljudi, luni pripiše moč, da sveti skozi hribovje, in krivdo ali nedolžnost posameznika meri po stopnji »znemirjenja« med njegovimi sosedi, sovaščani in znanci. Zveni znano?

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

08.07.2016

Galimberti o ljubezni v sodobnem času, v družbi, katere tendenca je, da postavimo vse na ogled »

Med enim svojih obiskov v Ljubljani je italijanski filozof Umberto Galimberti dejal, da kdor bere filozofijo, ni bolan, le smisel išče. V njegovih knjigah, skoraj 40 jih je, išče smisel neznansko število bralcev. Vsaka nova knjiga, ki jo napiše, se nemudoma znajde na italijanskih lestvicah najbolj branih knjig. Zelo dobro so ga sprejeli tudi slovenski bralci: obe Galimbertijevi knjigi, ki sta bili prevedeni v slovenščino, Grozljivi gost: nihilizem in mladi ter Miti našega časa, sta bili razprodani in celo ponatisnjeni. Galimberti je že nekajkrat gostoval v Sloveniji, predaval je v napolnjenih dvoranah, zlasti z Grozljivim gostom pa je nagovoril tudi veliko mladih bralcev. Intervjuje je objavila večina resnejših slovenskih medijev, najnovejšega je mogoče prebrati v posebni poletni številki Mladine Intervju 2016.

Pravkar je v slovenskem prevodu izšla Galimbertijeva knjiga O ljubezni (Le cose dell' amore, 2004).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.07.2016

Vojna po vojni zgodovinarke Mateje Ratej se bere kot odlično napisana, napeta kriminalka »

In medias res: knjiga zgodovinarke Mateje Ratej Vojna po vojni: Štajerske kmečke družine v dvajsetih letih 20. stoletja se bere kot odlično napisana, napeta kriminalka! Tako začenja spremno besedo pesnik Boris A. Novak, ki ugotavlja, kako usodne so bile posledice prve svetovne vojne: šlo je za tektonski prelom, ki je v temelju zamajal skrajno konservativni, patriarhalni vrednostni sistem slovenskega podeželja. Na podlagi kazenskih spisov mariborskega Okrožnega sodišča, ki jih hrani Pokrajinski arhiv Maribor, je avtorica vzela pod drobnogled štiri družine v trenutku, ko je njihov vsakdan razklal zločin.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

06.07.2016

Bog kot zabloda Richarda Dawkinsa – nova izdaja, sveža preobleka, deset let pozneje »

S knjigo Bog kot zabloda (The God delusion, 2006) se je Richard Dawkins dozdevno najočitneje oddaljil od prevladujoče tematike svoje publicistike. A tak je bil le populistični vtis, ki so ga po izidu te knjige širili mediji in religijsko (pre)občutljivi krogi. Tudi recepcija slovenskega prevoda je tiste čase pokazala, da imamo v rokah ›protiversko‹ knjigo.
Deset let po prvem izidu zdaj knjiga ponovno prihaja med slovenske bralce, v prenovljeni in oblikovno osveženi izdaji. Bržkone bo marsikdo, čeprav je to knjigo že kdaj bral, ob ponovnem branju presenečeno spoznal, da drži v rokah poglobljeno in znanstveno podprto evolucionistično raziskavo o fenomenu religioznosti pri vrsti Homo sapiens: mestu in veljavi religioznosti v minulih dobah, še predvsem pa v sedanjosti, na začetku 21. stoletja, ko se zdi, da je neločljivo zvarjena s politično manipulabilnostjo in ideološko vse preveč zbratena z dejavniki kapitala in oblasti, vse preveč zlizana z logiko globalnega nasilja in terorja. Dawkins ne prizanaša s kritiko na račun religij, vendar ostaja zvest dosledni znanstveni perspektivi, s katere presoja učinkovanje religij na vedênje človeka.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

05.07.2016

Novela ali kratki roman Črna voda velja za eno najboljših knjig Joyce Carol Oates »

Ameriška pisateljica Joyce Carol Oates (1938) je svoj prvenec, zbirko kratke proze By the North Gate, objavila leta 1963, pri petindvajsetih letih. Danes, pri oseminsedemdesetih, ima za seboj več kot 150 knjižnih objav (to ni pomota!). Oates piše romane – večina jih je precej obsežnih –, novele, kratke zgodbe, drame, eseje, spomine, poezijo, knjige za otroke in mladino. A če sicer kvantiteta pisateljem prej škodi kot koristi, to zanjo zagotovo ne velja: v svoji več kot 50-letni karieri je nabrala lepo število nagrad in nominacij, prejela je ameriško državno nagrado za književnost, več nagrad Brama Stokerja, francosko nagrado Femina, kar petkrat je bila nominirana za Pulitzerjevo nagrado, je dobitnica več nagrad za življenjsko delo, leta 2009 je bila nominirana za mednarodno Bookerjevo nagrado, že nekaj let pa jo omenjajo kot možno prejemnico Nobelove nagrade.
Dela Joyce Carol Oates so prevedena v številne jezike, v nemščini jih je mogoče prebrati okoli 50, v francoščini pa več kot 80. V slovenščino so prevedeni samo trije romani, Oni (them, 1969), Za kar sem živel (What I Lived For, 1994) in Pikov fant (Jack of Spades, 2015), pravkar pa je v zbirki Svila izšla Črna voda (Black Water, 1992), za nekatere novela, za druge kratki roman.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.07.2016

Javier Marías je prvi španski pisatelj, ki je dobil prostor v Modrijanovi zbirki Svila »

Pred štiriindvajsetimi leti je v Španiji izšel roman Corazón tan blancoTako belo srce. Roman je bil sedmo literarno delo, ki ga je objavil tedaj 41-letni Javier Marías, in drugo – po Vseh dušah (Todas las almas, 1989) –, ki je bilo prevedeno v angleščino (1995). Še preden je Marías zanj prejel nagrado IMPAC (1997), je roman izšel tudi v nemškem prevodu in postal prodajni fenomen. Med literarne zvezde na nemškem knjižnem trgu ni Maríasa izstrelil nihče drug kot veliki Marcel Reich-Ranicki: roman ga je tako navdušil, da ga je v svoji oddaji Literarni kvartet imenoval »genialna knjiga«, pisatelja pa »trenutno največji živeči pisatelj na svetu«. Mnenje Reich-Ranickega pa ni kar tako – samo v enem mesecu se je prodaja romana s 5000 povzpela na 115.000 izvodov! Leta 1997 je izšel tudi v slovenskem prevodu.
Sloves enega najpomembnejših španskih pisateljev je Maríasu še utrdil roman Jutri v bitki misli name (Mañana en la batalla piensa en mí, 1994; nagrada Rómula Gallegosa in nagrada Femina za tuji roman); njegova dela odtlej prevajajo v številne tuje jezike (več kot 40), nekatera tudi v slovenščino – prav pred kratkim je izšel slovenski prevod njegovega zadnjega romana Tu začne se zlo (Así empieza lo malo, 2014). Marías je prejel še vrsto drugih literarnih nagrad, omenjajo ga tudi kot resnega kandidata za Nobelovo nagrado.

objavljeno v rubriki: Izšlo je