E-novice

Novica

O čemer celo Noamu Chomskemu zmanjka besed … Kdo vlada svetu? – druga izdaja

28.02.2018

Pravkar je izšla druga izdaja knjige Kdo vlada svetu? ameriškega učenjaka Noama Chomskega. Knjigi je dodana nova spremna beseda, napisana lani, dobrega pol leta po zadnjih ameriških predsedniških volitvah in njihovem nepredvidljivem izidu, in objavljena v novi ameriški izdaji leta 2017.
Zbornik 23 esejev na temo ameriške hegemonije oziroma problematičnega ameriškega vsiljevanja svojega videnja ›demokracije‹ svetu je že sam po sebi kakor dragocena političnozgodovinska čitanka, saj nam odstira pogled v zakulisje marsikaterega kriznega žarišča po svetu, ki so se posebej po drugi svetovni vojni razširila kot gobe po dežju. Chomsky vedno piše iskreno in brez dlake na jeziku, toda zdi se, da globalnega političnega dogajanja ne dohaja niti še tako grob cinizem. Če bi se namreč komu ob prvem stiku s Chomskim še zdelo, da avtor v svoji neprizanesljivi kritiki pač malce ›pretirava‹, mu mora v luči novejšega globalnega političnega dogajanja (ki pač je močno pod taktirko uradne politike ZDA oziroma muhaste domišljavosti sedanjega najemnika Bele hiše) ta vtis kakor postan cmok obtičati v grlu. Na neki način se to zgodi celo avtorju, ko v novem dodatku tej svoji knjigi potoži, češ da »besede težko opišejo dejstvo« ali pa »vsaj sam za to ne najdem primernih besed«.

Kdor teh esejev še ni bral, ima zdaj ponovno lepo priložnost spoznati, kaj dejansko giblje svet, v katerem živimo. Čeprav Chomsky govori pretežno o svoji državi, pa ugotovitve in posledice veljajo za ves svet. Kot marsikdo te čase ponavlja, smo morda zadnja generacija, ki še lahko zavre vlak človeštva, drveč v prepad … Lahko pa ponovimo vsaj zadnji avtorjev stavek v knjigi Kdo vlada svetu?: »Kot sem že poudaril, je na kocki neznansko veliko.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

15.05.2015

V slovenščini izšla še ena knjiga irske mojstrice kratke proze Claire Keegan – zgodba Rejenka »

Kmalu bo minilo deset let, odkar smo pri založbi Modrijan začeli snovati zbirko Euroman. Zbirka, v katero smo povezali 27 proznih del, po eno izmed vsake od (takrat) 27 držav članic Evropske unije, je izšla aprila 2008 in bila predstavljena na predvečer svetovnega dneva knjige in avtorskih pravic. Euroman je še danes največja literarna zbirka na Slovenskem, ki je izšla v enem dnevu!
Zbiranje literarnih del za to zbirko, ki smo ga pretežno zaupali prevajalcem, ni bil posebno trd oreh, še posebno ne iz književnosti z bogato prevodno tradicijo, kot so angleška, irska, nemška, francoska, španska in italijanska. Zanimala so nas dela vrhunskih, a pri nas še neobjavljenih avtorjev – tako smo bili prva slovenska založba, ki je izdala dela (večinoma romane) literarnih mojstrov, kot so Ali Smith, Jean Echenoz, Gonçalo M. Tavares, Hugo Claus, Vladimir Vertlib, Magdalena Tulli ... Našteti pisatelji so pozneje dobili še kak slovenski prevod, bodisi pri Modrijanu ali pri kateri drugi založbi, pravkar pa se jim je pridružila še Irka Claire Keegan.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

15.05.2015

V prevodu izšlo Houellebecqovo »spregledano« prozno delo izpred petnajstih let – Lanzarote »

Sloviti sodobni francoski pisatelj Michel Houellebecq, ki se mu najpogosteje dodaja oznake, kot so kontroverzen, provokativen in razvpit, je svoje zadnje delo, Podreditev (Soumission, 2015) objavil v okoliščinah, ki so takšne pridevke še bolj podžgale: roman, v katerem v Franciji zavladajo islamisti, je po naključju izšel natanko na dan terorističnega napada na uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo.
Pisatelj je s svojimi izjavami o islamu in monoteizmu nasploh že prej buril javnost, njihove sledove pa lahko najdemo tudi v zgodbi Lanzarote, denimo na začetku, ko se glavni lik, pisateljev alter ego, pri premišljevanju, kje naj preživi počitnice, posvetuje s turistično agentko. »Ne motijo me arabske države, ampak muslimanske,« sem nadaljeval. »Ne bi morda imeli kakšne nemuslimanske arabske države?« To bi bil pa že kar hakeljc na Lepo je biti milijonar. »Arabska država, nemuslimanska ... štirideset sekund imate.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.05.2015

»Avtohtona slovenska kriminalka« – izšel je nov roman slovensko-ameriške pisateljice Erice Johnson Debeljak »

Erica Johnson Debeljak, najbolj znana po avtobiografski prozi, v kateri izpoveduje svojo izkušnjo Američanke, ki je prišla živet v Slovenijo, pa tudi teme tujstva, drugačnega in drugega nasploh, je leta 2012 poskrbela za manjše presenečenje. Objavila je namreč fikcijski roman Antifa cona in v svoj pisateljski svet vpeljala – policijskega inšpektorja Subana. Zdi se, da je prikazovanje in prepletanje dveh svetov, tistega, ki je na strani zakonov, in tistega, ki je onstran njih, pisateljici omogočilo ne toliko prekinitev z dotedanjo poetiko, ampak bolj svojevrstno nadaljevanje »z drugimi sredstvi«. Ki se, kot lahko upamo, ne bo končala s pravkar objavljenim drugim romanom.
Suban ni inšpektor, kakršne običajno srečamo v žanrski literaturi. Ne spominja ne na ironično distanciranega »noirovskega« niti na ekstravagantnega, analitičnega »poirotovskega« detektiva. Pravzaprav je malo zmeden, včasih skorajda naiven lik, a mu prav to nekako pomaga, da razreši primer. Predvsem pa se med profesionalnim iskanjem prikrite resnice dokoplje tudi do neprijetnih osebnih spoznanj. Toliko bolj tokrat, v novem romanu Tovarna koles, v katerem se znajde v prestolnici, kjer išče izgubljeno hčer in odkriva temno plat mestnega življenja, skozi raziskavo pa se vse bolj razkriva njegova zavožena zakonska zgodba.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.04.2015

Fantastične zgodbe iz vsakdanjih življenj slehernikov – Deseti december »

V zbirki Bralec je pravkar izšla knjiga Deseti december, prva v slovenščino prevedena zbirka kratkih zgodb Georgea Saundersa – z literarnimi nagradami in priznanji zasutega ameriškega pisatelja in profesorja na Univerzi v Syracusu.
Zgodbe so nastajale med letoma 1995 in 2009. V njih Saunders obravnava raznovrstne teme, ki nagovarjajo probleme modernega vsakdana obče človeškega, posebej pa ameriškega (načina) življenja. Njegovo pripovedovanje je ›klasično‹, jezik preprost in praktičen, zvesta preslikava žive, živahne, živopisane govorice, zato je tudi branje take pisave prijetno in tekoče. Kar je na njej posebnega, so zgodbe, ki sicer preprosto sledijo svoji notranji nujnosti, vendar jim avtor vedno dodaja še ščepec (fikcionalne) fantastičnosti, tako da se ob prebranem bralec nenehno sprašuje, kaj je zdaj to: kot slaščica, ki bi jo umešali s soljo namesto čokolade; kot sonce, ki ne sveti toplo na voljno pokrajino, ampak jarko ožarja oranžne oblake od spodaj …

objavljeno v rubriki: Izšlo je

25.03.2015

Brucknerjev Pridni sinko na voljo v slovenskem prevodu prej kot leto dni po izidu v Franciji »

Pascal Bruckner je francoski filozof, romanopisec, esejist in publicist, ki ga slovenskim bralcem ni treba več podrobno predstavljati. Leta 2004 je bil objavljen esej Nenehna vzhičenost. Esej o prisilni sreči – Bruckner je kmalu po izidu gostoval v Sloveniji – tri leta pozneje pa še roman Ljubezen do bližnjega. Pravkar pa je v Modrijanovi zbirki Poteze izšel prevod njegovega zadnjega romana Un bon filsPridni sinko, in to prej kot v letu dni po izidu v Franciji.
Pridni sinko ni običajen roman, »v literarnozvrstno rubriko roman,« pojasnjuje prevajalec Jaroslav Skrušný v spremni besedi, »ga je moč uvrstiti pravzaprav le pogojno, cum grano salis, s precej širokim pojmovanjem žanrskih zakonitosti romanopisja. Gre namreč za izrazito hibridno prozaistično formo, svojevrstno mešanico avtobiografske proze, temelječe na stvarnih, zgodovinsko preverljivih dejstvih, dogodkih, osebah in podatkih, in fikcijske, literarne naracije v najstrožjem smislu, ki je podvržena zakonitostim estetskega oblikovanja pripovednega toka.«
Brucknerjev roman je zgodba o pridnem sinku in hudobnem očetu. Oče, René Bruckner – umrl je leta 2012 star več kot 90 let – je bil nasilnež, avtoritarni patriarh, zadrt šovinist, goreč občudovalec Adolfa Hitlerja in zagrizen sovražnik Judov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.