Novica

Nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let

17.11.2017

Ime Maje Plisecke, mednarodno priznane prima ballerine assolute, je prav gotovo sinonim za beli, klasični balet 20. stoletja. Predvsem zavoljo le njej lastne magičnosti, ki jo je na odru pričarala z neverjetno plastičnostjo zgornjega dela telesa ter poetičnostjo rok, valujočih kot v vetru trepetajoča labodja krila. V primerjavi z mnogimi drugimi, morda še bolj gibalno nadarjenimi balerinami njenega časa, pa so Plisecko odlikovali še nevsakdanja osebna privlačnost, umetniška vsestranskost in radovednost, ustvarjalnost, drugačnost ter ne le sodobnost, marveč tudi le redkim dana predčasnost. Vse to je mogoče zaslutiti tudi iz besed velikega koreografa 20. stoletja Mauricea Béjarta, ki je o njej dejal: »Karkoli pleše, izžareva velikansko moč in senzualnost, še zlasti pa modernost.«
Njena nenadna smrt leta 2015 je ljubitelje baleta presenetila. Kako tudi ne, saj nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let! Kritiki so še njene poznejše plesne interpretacije – denimo tisto v Boleru, ki ga je pri petdesetih plesala obdana s tridesetimi mladimi moškimi, ali tisto v sagi o nesrečni ljubezni Dama s psičkom pri šestdesetih – označevali kot »odo erotiki«. Kariero plesalke je uradno zaključila pri petinšestdesetih, a je ob petinsedemdesetletnici kar dvakrat odplesala svojega slavnega Umirajočega laboda ter debitirala v koreografiji Ave Maja, ki jo je posebej zanjo ustvaril Maurice Béjart. Zadnjo je na odru Bolšoj teatra plesala še na svoj osemdeseti rojstni dan.
O njej in njenem življenju se je veliko pisalo, a »resnico, čisto resnico«, kot je poudarila sama, je mogoče najti le v njenih knjigah. Že njena prva – Jaz, Maja Plisecka, pretresljiva, a hkrati slikovita in hudomušna intimna izpoved, je pravo odkritje ne le za poznavalce in ljubitelje baleta, ampak tudi za najširši krog bralcev. V njej spoznavamo odločno, vztrajno in naravnost trmoglavo pogumno osebo, ki ji je uspelo spisati bleščečo odrsko zgodbo v izjemno bogati zgodovini baletne umetnosti prejšnjega stoletja. Najprej v njeni, sovjetski deželi, krutem sistemu, ki ji je vse prej kot prizanašal in ji zapiral premnoga vrata, in nato še na Zahodu, kjer so jo častili in nagrajevali celo predsedniki in vladarji. Pripoved je sicer zasnovana kronološko, a se poglavja berejo kot povsem samostojne zgodbe, pričevanja in tudi kritični odzivi na čas, v katerem je živela ta izvirna, razmišljujoča in pisateljsko nadarjena avtorica (čeravno v uvodu precej ironično priznava, »da pisateljsko pero ni za praznoglave balerine«).

Imela sem srečo, da sem lahko kot rosno mlada baletna navdušenka občudovala njene fantastične kreacije v moskovskem Bolšoj teatru. Neskončno hvaležna sem, da sem jo kot plesna novinarka in prevajalka spoznala tudi osebno ob njenem obisku v Sloveniji (takrat, leta 2009, se je tu mudila z možem, skladateljem Rodionom Ščedrinom, na povabilo Slovenske filharmonije). Ko se mi je podpisala v izvod svoje prve knjige, sem ji obljubila, da bo prevedena tudi v slovenščino. Čeprav ji prevoda žal ne bom več mogla vročiti, sem nadvse vesela, da sem lahko izpolnila dano ji obljubo. Prepričana sem, da bo življenjska izpoved hudomušne, zvedave, včasih tudi malce nenavadno razmišljajoče in »muhaste« baletne dive Maje Plisecke pritegnila tudi slovenske bralce.

Nataša Jelić

Maja Plisecka

Jaz, Maja Plisecka

Maja Plisecka se je rodila 20. novembra 1925; umrla je 2. maja 2015.
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

26.07.2016

Miruna, povest – »uradna« zgodovina in preverljiva stvarnost v pravljični razsežnosti zgodbe o Miruni »

Vsak, ki pobrska po preteklosti svoje rodbine, prej ali slej naleti na vsaj en dogodek, ki je prerastel v družinsko legendo. Ali takšna legenda, ki seveda ne more biti goli dogodek, saj se nanj prilepijo podtoni in nadpomeni, sooblikuje identiteto njenih članov? Vpliva na njihovo doživljanja sveta? In ali nekaj podobnega lahko velja tudi za zgodovinske dogodke?
Romunski pisatelj Bogdan Suceavă je legende, vaške in družinske, spoznaval v sedemdesetih letih, ko je kot otrok preživljal počitnice pri starih starših v Nucşoari, odmaknjeni vasici sredi Karpatov. Tako odmaknjeni in ekonomsko nerazviti, da jo je obšla celo Ceausescujeva kmetijska politika, ki je v petdesetih letih začela z modernizacijo oziroma kolektivizacijo romunskega podeželja. Živela je torej čisto samosvoje, »predmoderno« življenje.
Ljudsko izročilo je bilo tam zato dolgo živo in neokrnjeno, pripovedk in legend pa se je sčasoma nabralo toliko, da jih je Suceavă leta pozneje uporabil za osnovno tkivo dela Miruna, povest, kjer so se povezale v kompleksen mitološki svet.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

08.07.2016

Galimberti o ljubezni v sodobnem času, v družbi, katere tendenca je, da postavimo vse na ogled »

Med enim svojih obiskov v Ljubljani je italijanski filozof Umberto Galimberti dejal, da kdor bere filozofijo, ni bolan, le smisel išče. V njegovih knjigah, skoraj 40 jih je, išče smisel neznansko število bralcev. Vsaka nova knjiga, ki jo napiše, se nemudoma znajde na italijanskih lestvicah najbolj branih knjig. Zelo dobro so ga sprejeli tudi slovenski bralci: obe Galimbertijevi knjigi, ki sta bili prevedeni v slovenščino, Grozljivi gost: nihilizem in mladi ter Miti našega časa, sta bili razprodani in celo ponatisnjeni. Galimberti je že nekajkrat gostoval v Sloveniji, predaval je v napolnjenih dvoranah, zlasti z Grozljivim gostom pa je nagovoril tudi veliko mladih bralcev. Intervjuje je objavila večina resnejših slovenskih medijev, najnovejšega je mogoče prebrati v posebni poletni številki Mladine Intervju 2016.

Pravkar je v slovenskem prevodu izšla Galimbertijeva knjiga O ljubezni (Le cose dell' amore, 2004).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.07.2016

Vojna po vojni zgodovinarke Mateje Ratej se bere kot odlično napisana, napeta kriminalka »

In medias res: knjiga zgodovinarke Mateje Ratej Vojna po vojni: Štajerske kmečke družine v dvajsetih letih 20. stoletja se bere kot odlično napisana, napeta kriminalka! Tako začenja spremno besedo pesnik Boris A. Novak, ki ugotavlja, kako usodne so bile posledice prve svetovne vojne: šlo je za tektonski prelom, ki je v temelju zamajal skrajno konservativni, patriarhalni vrednostni sistem slovenskega podeželja. Na podlagi kazenskih spisov mariborskega Okrožnega sodišča, ki jih hrani Pokrajinski arhiv Maribor, je avtorica vzela pod drobnogled štiri družine v trenutku, ko je njihov vsakdan razklal zločin.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

06.07.2016

Bog kot zabloda Richarda Dawkinsa – nova izdaja, sveža preobleka, deset let pozneje »

S knjigo Bog kot zabloda (The God delusion, 2006) se je Richard Dawkins dozdevno najočitneje oddaljil od prevladujoče tematike svoje publicistike. A tak je bil le populistični vtis, ki so ga po izidu te knjige širili mediji in religijsko (pre)občutljivi krogi. Tudi recepcija slovenskega prevoda je tiste čase pokazala, da imamo v rokah ›protiversko‹ knjigo.
Deset let po prvem izidu zdaj knjiga ponovno prihaja med slovenske bralce, v prenovljeni in oblikovno osveženi izdaji. Bržkone bo marsikdo, čeprav je to knjigo že kdaj bral, ob ponovnem branju presenečeno spoznal, da drži v rokah poglobljeno in znanstveno podprto evolucionistično raziskavo o fenomenu religioznosti pri vrsti Homo sapiens: mestu in veljavi religioznosti v minulih dobah, še predvsem pa v sedanjosti, na začetku 21. stoletja, ko se zdi, da je neločljivo zvarjena s politično manipulabilnostjo in ideološko vse preveč zbratena z dejavniki kapitala in oblasti, vse preveč zlizana z logiko globalnega nasilja in terorja. Dawkins ne prizanaša s kritiko na račun religij, vendar ostaja zvest dosledni znanstveni perspektivi, s katere presoja učinkovanje religij na vedênje človeka.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

05.07.2016

Novela ali kratki roman Črna voda velja za eno najboljših knjig Joyce Carol Oates »

Ameriška pisateljica Joyce Carol Oates (1938) je svoj prvenec, zbirko kratke proze By the North Gate, objavila leta 1963, pri petindvajsetih letih. Danes, pri oseminsedemdesetih, ima za seboj več kot 150 knjižnih objav (to ni pomota!). Oates piše romane – večina jih je precej obsežnih –, novele, kratke zgodbe, drame, eseje, spomine, poezijo, knjige za otroke in mladino. A če sicer kvantiteta pisateljem prej škodi kot koristi, to zanjo zagotovo ne velja: v svoji več kot 50-letni karieri je nabrala lepo število nagrad in nominacij, prejela je ameriško državno nagrado za književnost, več nagrad Brama Stokerja, francosko nagrado Femina, kar petkrat je bila nominirana za Pulitzerjevo nagrado, je dobitnica več nagrad za življenjsko delo, leta 2009 je bila nominirana za mednarodno Bookerjevo nagrado, že nekaj let pa jo omenjajo kot možno prejemnico Nobelove nagrade.
Dela Joyce Carol Oates so prevedena v številne jezike, v nemščini jih je mogoče prebrati okoli 50, v francoščini pa več kot 80. V slovenščino so prevedeni samo trije romani, Oni (them, 1969), Za kar sem živel (What I Lived For, 1994) in Pikov fant (Jack of Spades, 2015), pravkar pa je v zbirki Svila izšla Črna voda (Black Water, 1992), za nekatere novela, za druge kratki roman.

objavljeno v rubriki: Izšlo je