Novica

Nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let

17.11.2017

Ime Maje Plisecke, mednarodno priznane prima ballerine assolute, je prav gotovo sinonim za beli, klasični balet 20. stoletja. Predvsem zavoljo le njej lastne magičnosti, ki jo je na odru pričarala z neverjetno plastičnostjo zgornjega dela telesa ter poetičnostjo rok, valujočih kot v vetru trepetajoča labodja krila. V primerjavi z mnogimi drugimi, morda še bolj gibalno nadarjenimi balerinami njenega časa, pa so Plisecko odlikovali še nevsakdanja osebna privlačnost, umetniška vsestranskost in radovednost, ustvarjalnost, drugačnost ter ne le sodobnost, marveč tudi le redkim dana predčasnost. Vse to je mogoče zaslutiti tudi iz besed velikega koreografa 20. stoletja Mauricea Béjarta, ki je o njej dejal: »Karkoli pleše, izžareva velikansko moč in senzualnost, še zlasti pa modernost.«
Njena nenadna smrt leta 2015 je ljubitelje baleta presenetila. Kako tudi ne, saj nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let! Kritiki so še njene poznejše plesne interpretacije – denimo tisto v Boleru, ki ga je pri petdesetih plesala obdana s tridesetimi mladimi moškimi, ali tisto v sagi o nesrečni ljubezni Dama s psičkom pri šestdesetih – označevali kot »odo erotiki«. Kariero plesalke je uradno zaključila pri petinšestdesetih, a je ob petinsedemdesetletnici kar dvakrat odplesala svojega slavnega Umirajočega laboda ter debitirala v koreografiji Ave Maja, ki jo je posebej zanjo ustvaril Maurice Béjart. Zadnjo je na odru Bolšoj teatra plesala še na svoj osemdeseti rojstni dan.
O njej in njenem življenju se je veliko pisalo, a »resnico, čisto resnico«, kot je poudarila sama, je mogoče najti le v njenih knjigah. Že njena prva – Jaz, Maja Plisecka, pretresljiva, a hkrati slikovita in hudomušna intimna izpoved, je pravo odkritje ne le za poznavalce in ljubitelje baleta, ampak tudi za najširši krog bralcev. V njej spoznavamo odločno, vztrajno in naravnost trmoglavo pogumno osebo, ki ji je uspelo spisati bleščečo odrsko zgodbo v izjemno bogati zgodovini baletne umetnosti prejšnjega stoletja. Najprej v njeni, sovjetski deželi, krutem sistemu, ki ji je vse prej kot prizanašal in ji zapiral premnoga vrata, in nato še na Zahodu, kjer so jo častili in nagrajevali celo predsedniki in vladarji. Pripoved je sicer zasnovana kronološko, a se poglavja berejo kot povsem samostojne zgodbe, pričevanja in tudi kritični odzivi na čas, v katerem je živela ta izvirna, razmišljujoča in pisateljsko nadarjena avtorica (čeravno v uvodu precej ironično priznava, »da pisateljsko pero ni za praznoglave balerine«).

Imela sem srečo, da sem lahko kot rosno mlada baletna navdušenka občudovala njene fantastične kreacije v moskovskem Bolšoj teatru. Neskončno hvaležna sem, da sem jo kot plesna novinarka in prevajalka spoznala tudi osebno ob njenem obisku v Sloveniji (takrat, leta 2009, se je tu mudila z možem, skladateljem Rodionom Ščedrinom, na povabilo Slovenske filharmonije). Ko se mi je podpisala v izvod svoje prve knjige, sem ji obljubila, da bo prevedena tudi v slovenščino. Čeprav ji prevoda žal ne bom več mogla vročiti, sem nadvse vesela, da sem lahko izpolnila dano ji obljubo. Prepričana sem, da bo življenjska izpoved hudomušne, zvedave, včasih tudi malce nenavadno razmišljajoče in »muhaste« baletne dive Maje Plisecke pritegnila tudi slovenske bralce.

Nataša Jelić

Maja Plisecka

Jaz, Maja Plisecka

Maja Plisecka se je rodila 20. novembra 1925; umrla je 2. maja 2015.
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

09.11.2016

»Planet bo pogrešal njegove knjige.« – Izšli sta zadnji knjigi Oliverja Sacksa: V pogonu in Hvaležnost »

Oliver Sacks (1933–2015) je bil, zahvaljujoč tudi svojim knjigam, verjetno najbolj znan nevrolog na svetu, njegove knjige so visoko na ameriških bralnih lestvicah, bil je izjemno priljubljen, prejel je tudi po 10.000 pisem oboževalcev oziroma bralcev na leto, a ker ni imel veliko časa, je odgovoril vsem, ki so bili stari manj kot deset let ali več kot devetdeset, in tistim, ki so bili v zaporu.
V začetku leta 2015 je končal svojo drugo avtobiografijo – V pogonu (On the Move). Takrat je izvedel, da je pred njim le še nekaj mesecev življenja; očesni melanom, ki ga je prizadel pred devetimi leti in zaradi katerega je oslepel na eno oko, je matastaziral v jetra. Slabo novico je svetu sporočil sam – 19. februarja je v New York Timesu objavil kratek esej Moje življenje. Potem je še pisal. »Zdaj, ko sem šibek in mi pohaja sapa, v nekoč čvrste mišice pa se mi zažira rak, odkrivam, da mi misli vse pogosteje ne bežijo k nadnaravnemu ali duhovnemu, marveč k vprašanju, kaj pomeni dobro in smiselno živeti – občutiti mir v samem sebi,« je zapisal v svojem poslednjem eseju Šabat.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

19.10.2016

Six mois dans la vie de Ciril – Jančarjev roman Maj, november v francoskem prevodu »

Pri pariški založbi Phébus je pred kratkim pod naslovom Six mois dans la vie de Ciril (»Šest mesecev Cirilovega življenja«) izšel francoski prevod romana Draga Jančarja Maj, november. To je že peti Jančarjev roman v francoskem prevodu, in kot je mogoče sklepati po zapisih v francoskem tisku, je naletel na dober sprejem. Francoski recenzenti so po vsem sodeč, v nasprotju z nekaterimi slovenskimi, v tem Jančarjevem delu znali prepoznati ironijo, s katero se avtor skozi prikaz tavanja svojega »antijunaka« Cirila Kraljeviča (tega revija Transfuge primerja celo z Stephenom Dedalusom iz Joyceovega romana Ulikses oziroma umešča »na os Beckett–Bartleby«) loteva sodobnega slovenskega vsakdana. Posredi je tragikomična zgodba o današnji Sloveniji, poudarjajo revija Express, dnevnika Libération in Ouest-France ter literarna revija Lire; to je zgodba, postavljena na rob absurdnega sveta, ki ne razume razlike med »ustvarjanjem« in »investicijo«. Temu svetu razočaranja, piše Magazine Littéraire, se Ciril sicer upira, vendar bi o njem hkrati le težko rekli, da ni pasiven; a ob divjem liberalizmu družbe, ki je postala žrtev globalizacije, je pač težko vedeti, katerih vrednot se sploh oprijeti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.10.2016

Bralec 101: Mladi volkovi – izjemen debi mladega irskega pisatelja Colina Barretta »

Manjša irska založba Stinging Fly Press izdaja revijo za poezijo in kratko prozo Stinging Fly (kar bi v slovenščino lahko prevedli kot Sitna muha), vsakih pet let organizira prestižno nagrado za kratko zgodbo David Byrne Short Story Award – doslej so bile podeljene šele tri, zadnja je leta 2014 v vrednosti 15.000 evrov romala v roke Anne Enright –, od leta 2005 pa tudi zbirke kratkih zgodb obetavnih irskih pisateljev.
Septembra leta 2013 je pri založbi svoj knjižni prvenec objavil tudi Colin Barrett, ki si verjetno niti v sanjarijah ni zamislil takšnega buma, kot ga je s knjigo povzročil. Začelo se je z dobrimi ocenami, zvrstile so se ugledne nagrade – Rooneyjeva nagrada za irsko literaturo, nagrada časnika Guardian za knjižni prvenec, mednarodna nagrada Franka O'Connorja za kratko zgodbo, ameriška državna nagrada za mlade avtorje (National Book Award 5 Under 35) –, kritiško navdušenje pa kar ni pojenjalo, ocene so knjigo pospremile s pridevki kot »sijajno«, »presenetljivo«, »močno«, »poetično«, pa tudi »samosvoje«, »subverzivno«, »ostro«, »provokativno«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

23.09.2016

Oblikovalki Rozinovega Zločina in ljubezni se na naslovnici ni zapisalo Zločin in kazen ... »

Pisatelja Romana Rozino je tlačila mora. Ob izidu njegovega romana Zločin in ljubezen objavljamo esej MORA.

***

Tlačila me je mora.

NI BILO nekaj iz arzenala velikih dvomov in še večjih strahov, ki se pisatelju radi postavijo za hrbet (prijazna gesta, pisateljevanje je vendarle samotno delo). Torej, uredniki niso eden za drugim molče odkimavali ali pa prijazno prazno sadili rožice Program je že poln, Zanimivo, ampak … Mimogrede, ni res, kot piše v svetovni uspešnici, Trkajte in se vam bo odprlo, veliko bližje resnici je Cankarjevo hlapca Jerneja neskončno popotovanje od vrat do vrat.

NI BILA pustolovščina, kakršna se zgodi, če površni knjigovez pomeša natisnjene pole Calvinove Če neke zimske noči popotnik s polami Bazakbalove Zunaj naselja Malbork. Prav tako se oblikovalki Rozinovega Zločina in ljubezni na naslovnici ni zapisalo Zločin in kazen, kar bi bila ustrezna kazen za domišljavo šaljenje. Roko na srce, mora ni imela nič z mojim zadnjim romanom, tu ga navajam izključno s propagandističnimi nameni.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

21.09.2016

Takaši Hirajde: Pride mačka na obisk – prvi japonski roman v zbirki Bralec in prva japonska knjiga pri založbi Modrijan »

Če vas kdo vpraša za mnenje o sodobni japonski književnosti, ste najbrž – če je ne spremljate v katerem drugem jeziku ali ne znate japonsko – v precejšnji zadregi. Japonska književnost, tako klasična kakor sodobna, je pri nas slabo poznana in deli usodo še marsikatere druge književnosti, ki jo prevaja en sam ali kvečjemu dva, trije prevajalci. Najbolj znan sodobni norveški pisatelj je zato za slovenske bralce Jo Nesbø, finski Arto Paasilinna, turški Orhan Pamuk, japonski pa – kdo drug kot Haruki Murakami.

V zbirki Bralec je izšel prvi japonski roman, ki je hkrati prva iz japonščine prevedena knjiga pri Modrijanu na sploh. Odločitev, da izberemo prav roman Pride mačka na obisk, ki ga je napisal Takaši Hirajde, japonski pesnik in pisatelj Murakamijevih let, pravzaprav ni bila posebej tvegana.

objavljeno v rubriki: Izšlo je