Novica

Nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let

17.11.2017

Ime Maje Plisecke, mednarodno priznane prima ballerine assolute, je prav gotovo sinonim za beli, klasični balet 20. stoletja. Predvsem zavoljo le njej lastne magičnosti, ki jo je na odru pričarala z neverjetno plastičnostjo zgornjega dela telesa ter poetičnostjo rok, valujočih kot v vetru trepetajoča labodja krila. V primerjavi z mnogimi drugimi, morda še bolj gibalno nadarjenimi balerinami njenega časa, pa so Plisecko odlikovali še nevsakdanja osebna privlačnost, umetniška vsestranskost in radovednost, ustvarjalnost, drugačnost ter ne le sodobnost, marveč tudi le redkim dana predčasnost. Vse to je mogoče zaslutiti tudi iz besed velikega koreografa 20. stoletja Mauricea Béjarta, ki je o njej dejal: »Karkoli pleše, izžareva velikansko moč in senzualnost, še zlasti pa modernost.«
Njena nenadna smrt leta 2015 je ljubitelje baleta presenetila. Kako tudi ne, saj nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let! Kritiki so še njene poznejše plesne interpretacije – denimo tisto v Boleru, ki ga je pri petdesetih plesala obdana s tridesetimi mladimi moškimi, ali tisto v sagi o nesrečni ljubezni Dama s psičkom pri šestdesetih – označevali kot »odo erotiki«. Kariero plesalke je uradno zaključila pri petinšestdesetih, a je ob petinsedemdesetletnici kar dvakrat odplesala svojega slavnega Umirajočega laboda ter debitirala v koreografiji Ave Maja, ki jo je posebej zanjo ustvaril Maurice Béjart. Zadnjo je na odru Bolšoj teatra plesala še na svoj osemdeseti rojstni dan.
O njej in njenem življenju se je veliko pisalo, a »resnico, čisto resnico«, kot je poudarila sama, je mogoče najti le v njenih knjigah. Že njena prva – Jaz, Maja Plisecka, pretresljiva, a hkrati slikovita in hudomušna intimna izpoved, je pravo odkritje ne le za poznavalce in ljubitelje baleta, ampak tudi za najširši krog bralcev. V njej spoznavamo odločno, vztrajno in naravnost trmoglavo pogumno osebo, ki ji je uspelo spisati bleščečo odrsko zgodbo v izjemno bogati zgodovini baletne umetnosti prejšnjega stoletja. Najprej v njeni, sovjetski deželi, krutem sistemu, ki ji je vse prej kot prizanašal in ji zapiral premnoga vrata, in nato še na Zahodu, kjer so jo častili in nagrajevali celo predsedniki in vladarji. Pripoved je sicer zasnovana kronološko, a se poglavja berejo kot povsem samostojne zgodbe, pričevanja in tudi kritični odzivi na čas, v katerem je živela ta izvirna, razmišljujoča in pisateljsko nadarjena avtorica (čeravno v uvodu precej ironično priznava, »da pisateljsko pero ni za praznoglave balerine«).

Imela sem srečo, da sem lahko kot rosno mlada baletna navdušenka občudovala njene fantastične kreacije v moskovskem Bolšoj teatru. Neskončno hvaležna sem, da sem jo kot plesna novinarka in prevajalka spoznala tudi osebno ob njenem obisku v Sloveniji (takrat, leta 2009, se je tu mudila z možem, skladateljem Rodionom Ščedrinom, na povabilo Slovenske filharmonije). Ko se mi je podpisala v izvod svoje prve knjige, sem ji obljubila, da bo prevedena tudi v slovenščino. Čeprav ji prevoda žal ne bom več mogla vročiti, sem nadvse vesela, da sem lahko izpolnila dano ji obljubo. Prepričana sem, da bo življenjska izpoved hudomušne, zvedave, včasih tudi malce nenavadno razmišljajoče in »muhaste« baletne dive Maje Plisecke pritegnila tudi slovenske bralce.

Nataša Jelić

Maja Plisecka

Jaz, Maja Plisecka

Maja Plisecka se je rodila 20. novembra 1925; umrla je 2. maja 2015.
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

21.11.2016

Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti brez zgodovine »

»Zgodovina povsod pušča sledove … V naravi, v naši neposredni okolici, v najrazličnejših pričevanjih, v umetniških dejanjih in podobah, ohranjenih v izročilu, ki smo ga prevzeli, v duhovnem ozračju in običajih, s katerimi smo zrasli. Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti brez zgodovine, in naj smo še tako prepričani, da živimo le za danes in za jutri, vedno znova smo – v veliki večini mnogo močneje, kot to vidimo in smo si pripravljeni priznati – ujeti tudi v preteklost, bližnjo in daljno.« – dr. Peter Vodopivec

Izšla je Slovenska zgodovina. Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja, velika zgodovinska monografija, ki so jo napisali Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec, ugledni slovenski zgodovinarji in zgodovinopisci, znanstveniki in profesorji. Bogato ilustrirano delo v dveh zajetnih zvezkih je vrhunec njihovega dolgoletnega raziskovanja naše preteklosti, in da je izšlo ravno v letu 2016, ni naključje. Letos je samostojna Slovenija dopolnila 25 let, na slovenskem knjižnem trgu pa že dolgo ni bilo pregledne sinteze zgodovine slovenskega ozemlja in Slovencev, take, ki bi zajela obdobje vse od prvih sledov človeka na tem prostoru do leta 2010, torej tako rekoč do današnjih dni.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.11.2016

»Konji so bili moji Padli, konji, ki zbrani med večernimi brezami zamišljeno prežvekujejo med grobovi.« – P. Rumiz »

Paolo Rumiz (1947) je italijanski novinar in pisatelj. Kljub temu da prihaja iz Trsta in da je objavil okoli dvajset knjig, njegovega dela v slovenskem prevodu nismo imeli priložnosti brati vse do danes, do izida knjige Kot konji, ki spijo stoje. Prevedel jo je Matej Venier.

Knjiga nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Rumiz se namreč po sledeh svojih dedov, vojakov na ruski (vzhodni) fronti, odpravi z vlakom v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Sledi poti 97. polka avstro-ogrske vojske, ki je leta 1914 z vlaki krenil iz Trsta proti Rusiji, da bi sodeloval v veliki moriji, ki so ji rekli Svetovna vojna. Rumiz je za tržaškimi in goriškimi naborniki odpotoval v kraje, ki so izginili iz sodobnih zemljevidov. »Galicija, Lodomerija in Bukovina. To je zadnja meja cesarstva, vzvalovana Finis Terrae, ki se razpira onkraj karpatske gorske verige, neznansko prostranstvo konjev, ognjev in kmetov. Ostanek včerajšnjega sveta, ki ga je besnilo stoletja izbrisalo z zemeljske oble.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.11.2016

Po dolgih desetletjih negotovosti danes ve, kdo je: Ingrid von Oelhafen – Erika Matko »

Vsako leto na pragu jeseni se v 1. osnovni šoli v Celju, kjer se je njihova trnova pot začela, srečajo nekdanji »ukradeni otroci«: danes ljudje v letih, ki se v okviru Društva taboriščnikov – ukradenih otrok trudijo, kot pravi njihov predsednik dr. Janez Žmavc, ohranjati zgodovinski spomin na genocid nad slovenskim narodom.
Kot otroke ujetih partizanov in sodelavcev odpora, ki so jih okupatorji deportirali v koncentracijska taborišča ali ustrelili, so jih (večinoma) poleti 1942 odtrgali od domačih in odpeljali najprej v prehodno taborišče Frohnleiten pri Gradcu, potem pa ocenili po rasnih kriterijih in premestili v različna taborišča po vsem rajhu ali v rejo k izbranim nemškim družinam. Mnogim so spremenili identiteto, njihova usoda sta bila ponemčenje in prevzgoja v vzorne pripadnike »večvredne rase«. Po koncu vojne so se nekateri vrnili, za drugimi se je izgubila vsaka sled. Danes je živih še okrog dvesto slovenskim družinam ukradenih otrok.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.11.2016

Ljubezen na meji vzdržnosti, a vendar z vsemi potrebnimi občutji pripadnosti, lojalnosti in, naposled, strasti »

»Zakaj ste ga poimenovali Ljubezenski roman? Namigujete, da depresija in pesimistično ozračje na Hrvaškem ubijata sleherno razmerje, sleherno ljubezen?« je kulturna novinarka Nina Ožegović (tportal.hr) vprašala Ivano Sajko kmalu po izidu njenega kratkega romana Ljubezenski roman jeseni 2015. Je naslov dvoumen, zavajajoč? Si lahko roman, ki ga kulturno ministrstvo izbere za enega najboljših v letu in nagradi avtorico, zatem pa se uvrsti še v polfinale za eno najpomembnejših literarnih nagrad v državi, sploh predstavljamo kot »ljubezenski roman«? A Ljubezenski roman to vsekakor je, čeprav je Sajko želela poudariti predvsem socialno-politični vidik, s katerega je mogoče neko ljubezen opazovati in nanjo tudi vplivati. »V primeru družinice, ki jo ta roman obravnava, so bile to tipične razmere prekarcev, v kakršnih živi in se preživlja velik odstotek ne le hrvaških državljanov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.11.2016

Tudi o tako mučni temi, kot je samomor, je mogoče razpravljati odkrito in človeško »

V vseh šolah so nam tako prepričano zatrjevali, da nam je, vsaj odraslim bralcem, že zdavnaj postalo samoumevno: pisatelj in literarni pripovedovalec nikakor nista ena in ista oseba, ne smemo ju enačiti, avtor vedno piše distancirano, in če se nam zdi, da piše dejansko o sebi, to le pomeni, da smo mu naivno nasedli … Kajti dejstva so neizpodbitna, literatura je pa le fikcija.
Švicarski pisatelj Lukas Bärfuss to samoumevnost vseeno nekoliko postavlja na glavo. Potem ko je roman Koala izšel v izvirniku (leta 2014), je v neštetih intervjujih pojasnjeval prav te dileme, to – v tem primeru – nadležno zapovedano dvojnost avtorja in pripovedovalca. On kot pisatelj zares piše o sebi. O sebi in svojih najbližjih. Razlog je seveda v vsebini romana. Ta je (resnično) kopanje za vzroki bratovega samomora.

objavljeno v rubriki: Izšlo je