E-novice

Novica

Nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let

17.11.2017

Ime Maje Plisecke, mednarodno priznane prima ballerine assolute, je prav gotovo sinonim za beli, klasični balet 20. stoletja. Predvsem zavoljo le njej lastne magičnosti, ki jo je na odru pričarala z neverjetno plastičnostjo zgornjega dela telesa ter poetičnostjo rok, valujočih kot v vetru trepetajoča labodja krila. V primerjavi z mnogimi drugimi, morda še bolj gibalno nadarjenimi balerinami njenega časa, pa so Plisecko odlikovali še nevsakdanja osebna privlačnost, umetniška vsestranskost in radovednost, ustvarjalnost, drugačnost ter ne le sodobnost, marveč tudi le redkim dana predčasnost. Vse to je mogoče zaslutiti tudi iz besed velikega koreografa 20. stoletja Mauricea Béjarta, ki je o njej dejal: »Karkoli pleše, izžareva velikansko moč in senzualnost, še zlasti pa modernost.«
Njena nenadna smrt leta 2015 je ljubitelje baleta presenetila. Kako tudi ne, saj nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let! Kritiki so še njene poznejše plesne interpretacije – denimo tisto v Boleru, ki ga je pri petdesetih plesala obdana s tridesetimi mladimi moškimi, ali tisto v sagi o nesrečni ljubezni Dama s psičkom pri šestdesetih – označevali kot »odo erotiki«. Kariero plesalke je uradno zaključila pri petinšestdesetih, a je ob petinsedemdesetletnici kar dvakrat odplesala svojega slavnega Umirajočega laboda ter debitirala v koreografiji Ave Maja, ki jo je posebej zanjo ustvaril Maurice Béjart. Zadnjo je na odru Bolšoj teatra plesala še na svoj osemdeseti rojstni dan.
O njej in njenem življenju se je veliko pisalo, a »resnico, čisto resnico«, kot je poudarila sama, je mogoče najti le v njenih knjigah. Že njena prva – Jaz, Maja Plisecka, pretresljiva, a hkrati slikovita in hudomušna intimna izpoved, je pravo odkritje ne le za poznavalce in ljubitelje baleta, ampak tudi za najširši krog bralcev. V njej spoznavamo odločno, vztrajno in naravnost trmoglavo pogumno osebo, ki ji je uspelo spisati bleščečo odrsko zgodbo v izjemno bogati zgodovini baletne umetnosti prejšnjega stoletja. Najprej v njeni, sovjetski deželi, krutem sistemu, ki ji je vse prej kot prizanašal in ji zapiral premnoga vrata, in nato še na Zahodu, kjer so jo častili in nagrajevali celo predsedniki in vladarji. Pripoved je sicer zasnovana kronološko, a se poglavja berejo kot povsem samostojne zgodbe, pričevanja in tudi kritični odzivi na čas, v katerem je živela ta izvirna, razmišljujoča in pisateljsko nadarjena avtorica (čeravno v uvodu precej ironično priznava, »da pisateljsko pero ni za praznoglave balerine«).

Imela sem srečo, da sem lahko kot rosno mlada baletna navdušenka občudovala njene fantastične kreacije v moskovskem Bolšoj teatru. Neskončno hvaležna sem, da sem jo kot plesna novinarka in prevajalka spoznala tudi osebno ob njenem obisku v Sloveniji (takrat, leta 2009, se je tu mudila z možem, skladateljem Rodionom Ščedrinom, na povabilo Slovenske filharmonije). Ko se mi je podpisala v izvod svoje prve knjige, sem ji obljubila, da bo prevedena tudi v slovenščino. Čeprav ji prevoda žal ne bom več mogla vročiti, sem nadvse vesela, da sem lahko izpolnila dano ji obljubo. Prepričana sem, da bo življenjska izpoved hudomušne, zvedave, včasih tudi malce nenavadno razmišljajoče in »muhaste« baletne dive Maje Plisecke pritegnila tudi slovenske bralce.

Nataša Jelić

Maja Plisecka

Jaz, Maja Plisecka

Maja Plisecka se je rodila 20. novembra 1925; umrla je 2. maja 2015.
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

11.11.2017

Izšla je knjiga Na slepem tiru, dnevnik kulturnega urednika Dela Jožeta Horvata od januarja 1989 do maja 1991 »

Ko bralec odpre časopis, kakršen je Delo, je lahko večinoma zadovoljen: o politiki, gospodarstvu, športu in še čem ima »kaj brati«. Manj zadovoljen pa utegne biti tisti, ki bi rad kaj več prebral o kulturi. Tako je bilo – in je še danes. Pred kratkim je pesnica Anja Golob, dvakratna Jenkova nagrajenka, na Facebooku zapisala: »Tole je kulturna stran v današnjem, sobotnem Delu. In sosednja stran. Nivo alarmantnosti tega fakta dosega zgolj še nivo nejeverne osuplosti.« Dodala je fotografijo, na kateri se vidita Delovi »kulturni« strani: polovico leve zaseda članek »Vokalno-scenski projekti z gosti«; na drugi polovici leve in celotni desni strani se razprostirajo oglasi.

Pred skoraj dvajsetimi leti se je za kulturno in tudi politično širino (bolj ali manj zaman) zavzemal takratni urednik Delove kulturne rubrike Jože Horvat. Zapisi v njegovem dnevniku Na slepem tiru so nastali v času, ko se je Slovenija počasi levila iz socializma in skupne države Jugoslavije v samostojno, demokratično državo, in kažejo, da kulturi sekira ni padala v med niti v socialističnih časih niti v »tranzicijskem obdobju«, da, skratka, nad kulturo že dolga leta visi predvsem sekira, medu pa od nikoder. Da se ta »tradicija« vleče vse do danes, pa razbiramo iz občasnih »krikov vpijočega v puščavi« oziroma na družabnih omrežjih.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.11.2017

Andrej E. Skubic je objavil svoj sedmi roman. – Permafrost je 113. knjiga v zbirki Bralec »

»Pisanje sem enostavno pustil, saj ni nikamor peljalo,« sklene Andrej E. Skubic nedavno objavljeno kolumno na portalu Airbeletrina. »Zdelo se mi je, da samo nekaj umetniško drkam. Kar sem tudi res delal. Nisem vedel, kaj delam. Saj še danes ne.«
Da je kolumno napisal malo pred izidom svojega sedmega romana, je seveda golo naključje; toliko nenavadnejši je zato njen zaključek. Skubic ni pustil pisanja, kje pa; opisuje namreč začetke svoje pisateljske poti – kako je takrat, v devetdesetih, preden je objavil prvenec Grenki med, »zgledala vsa ta scena«. »Tako pač človek počasi reče: pejte v rit vsi skupaj.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

15.10.2017

Izšla je nova pregledna zgodovina druge svetovne vojne na Slovenskem – Slovenija v vojni 1941–1945 »

Na vprašanje, o katerem obdobju v človeški zgodovini je bilo v zadnjih desetletjih napisanih največ zgodovinskih knjig, ni težko odgovoriti. O drugi svetovni vojni, največjem vojaškem spopadu, bodisi da ga ocenjujemo po številu vpletenih držav, deležu svetovnega prebivalstva, ki ga je prizadela, ali po številu izgubljenih življenj ter pregnanih in razseljenih oseb. O tej vojni in njenih posledicah so pisale vse generacije zgodovinopiscev – od najstarejše, zlasti na podlagi pričevanj in kakor jo je doživela sama – do današnje, ki se mora pri raziskovanju opirati predvsem na arhivske dokumente in knjige predhodnikov.
Druga svetovna vojna je med najbolj obravnavanimi obdobji tudi v slovenskem zgodovinopisju in zanimanje za njeno raziskovanje ne upada. Večina del, ki je bila objavljena do osamosvojitve, se ukvarja z narodnoosvobodilnim bojem in govori o partizanstvu, a bolj kot se ta vojna odmika v preteklost, natančneje se izrisujejo tudi vse druge razsežnosti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.10.2017

Vladarji ali lastniki sveta? – Noam Chomsky v boju za razum in spodobnost »

Izšla je aktualna knjiga Noama Chomskega Kdo vlada svetu?. Gre za pregled družbenega, političnega in vojaškega dogajanja po kriznih žariščih sveta, kjer je s svojimi interesi na tak ali drugačen način vpletena ameriška politika (v njenem ozadju pa praviloma že čakajo tudi globalne korporacije velekapitala). Inventura ›dejavnosti‹ ameriških politikov (administracij) v zadnjih dveh stoletjih nam ponovno nazorno naslika osupljivo podobo ›izvoljenega ljudstva‹ moderne dobe – in morda prav zato ni nenavadna unikatna obojestranska naklonjenost današnjih Združenih držav Amerike in svetopisemskega ›izvoljenega ljudstva‹. Velik del poglavij te knjige se namreč nenehno vrača k Izraelu in njegovim tegobam z arabskimi sosedi, najraje kajpak s Palestinci.
Bližnji vzhod je težave podedoval še iz pretežno britansko-francoskih bojev za prevlado nad njim. Toda odkar je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja padla strateška odločitev, da mora ta del sveta pripasti ameriškim interesom, gre tam, kot se zdi, vse narobe. Saj vemo, zakaj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.09.2017

Celovit prikaz duha srednjega veka v delu Tisoč let mraka in luči Marka Trobevška »

Marko Trobevšek je učitelj slovenščine. Njegovo zanimanje za kulturno zgodovino, v grobem razumljeno kot vzporedno zgodovino različnih umetnosti, se je razvilo ob delu, saj ukvarjanje z literaturo sproža vprašanja o razmerju do drugih umetnosti ter o povezanosti s siceršnjim duhovnim in sploh zgodovinskim dogajanjem v posameznih obdobjih.
V knjigi Tisoč let mraka in luči podaja zaokroženo podobo srednjeveških umetnosti. Knjiga je namenjena (še zmeraj) naraščajočemu številu ljudi, ki jih srednji vek zanima, posebej pa utegne koristiti učiteljem, dijakom in študentom. Bralcu omogoča, da se bo z dobo in njenimi estetskimi dosežki na različnih področjih seznanil na enem mestu in v sorazmerno kratkem času, saj delo ni obsežno – na dvesto straneh je razvrščenih dobrih petdeset kratkih poglavij.

objavljeno v rubriki: Izšlo je