E-novice

Novica

Nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let

17.11.2017

Ime Maje Plisecke, mednarodno priznane prima ballerine assolute, je prav gotovo sinonim za beli, klasični balet 20. stoletja. Predvsem zavoljo le njej lastne magičnosti, ki jo je na odru pričarala z neverjetno plastičnostjo zgornjega dela telesa ter poetičnostjo rok, valujočih kot v vetru trepetajoča labodja krila. V primerjavi z mnogimi drugimi, morda še bolj gibalno nadarjenimi balerinami njenega časa, pa so Plisecko odlikovali še nevsakdanja osebna privlačnost, umetniška vsestranskost in radovednost, ustvarjalnost, drugačnost ter ne le sodobnost, marveč tudi le redkim dana predčasnost. Vse to je mogoče zaslutiti tudi iz besed velikega koreografa 20. stoletja Mauricea Béjarta, ki je o njej dejal: »Karkoli pleše, izžareva velikansko moč in senzualnost, še zlasti pa modernost.«
Njena nenadna smrt leta 2015 je ljubitelje baleta presenetila. Kako tudi ne, saj nobeni drugi primabalerini na svetu ni uspelo ostati v središču pozornosti več kot šestdeset let! Kritiki so še njene poznejše plesne interpretacije – denimo tisto v Boleru, ki ga je pri petdesetih plesala obdana s tridesetimi mladimi moškimi, ali tisto v sagi o nesrečni ljubezni Dama s psičkom pri šestdesetih – označevali kot »odo erotiki«. Kariero plesalke je uradno zaključila pri petinšestdesetih, a je ob petinsedemdesetletnici kar dvakrat odplesala svojega slavnega Umirajočega laboda ter debitirala v koreografiji Ave Maja, ki jo je posebej zanjo ustvaril Maurice Béjart. Zadnjo je na odru Bolšoj teatra plesala še na svoj osemdeseti rojstni dan.
O njej in njenem življenju se je veliko pisalo, a »resnico, čisto resnico«, kot je poudarila sama, je mogoče najti le v njenih knjigah. Že njena prva – Jaz, Maja Plisecka, pretresljiva, a hkrati slikovita in hudomušna intimna izpoved, je pravo odkritje ne le za poznavalce in ljubitelje baleta, ampak tudi za najširši krog bralcev. V njej spoznavamo odločno, vztrajno in naravnost trmoglavo pogumno osebo, ki ji je uspelo spisati bleščečo odrsko zgodbo v izjemno bogati zgodovini baletne umetnosti prejšnjega stoletja. Najprej v njeni, sovjetski deželi, krutem sistemu, ki ji je vse prej kot prizanašal in ji zapiral premnoga vrata, in nato še na Zahodu, kjer so jo častili in nagrajevali celo predsedniki in vladarji. Pripoved je sicer zasnovana kronološko, a se poglavja berejo kot povsem samostojne zgodbe, pričevanja in tudi kritični odzivi na čas, v katerem je živela ta izvirna, razmišljujoča in pisateljsko nadarjena avtorica (čeravno v uvodu precej ironično priznava, »da pisateljsko pero ni za praznoglave balerine«).

Imela sem srečo, da sem lahko kot rosno mlada baletna navdušenka občudovala njene fantastične kreacije v moskovskem Bolšoj teatru. Neskončno hvaležna sem, da sem jo kot plesna novinarka in prevajalka spoznala tudi osebno ob njenem obisku v Sloveniji (takrat, leta 2009, se je tu mudila z možem, skladateljem Rodionom Ščedrinom, na povabilo Slovenske filharmonije). Ko se mi je podpisala v izvod svoje prve knjige, sem ji obljubila, da bo prevedena tudi v slovenščino. Čeprav ji prevoda žal ne bom več mogla vročiti, sem nadvse vesela, da sem lahko izpolnila dano ji obljubo. Prepričana sem, da bo življenjska izpoved hudomušne, zvedave, včasih tudi malce nenavadno razmišljajoče in »muhaste« baletne dive Maje Plisecke pritegnila tudi slovenske bralce.

Nataša Jelić

Maja Plisecka

Jaz, Maja Plisecka

Maja Plisecka se je rodila 20. novembra 1925; umrla je 2. maja 2015.
 
objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

31.01.2017

Vojna vse spremeni in Domov – najobsežnejša pripoved o družini Furlan več kot sedemdeset let po drugi svetovni vojni »

Staša in Aljoša, sestra in brat, dva izmed treh otrok dr. Borisa Furlana (1894–1957), slovenskega profesorja prava, obtoženca na Nagodetovem procesu poleti 1947. Aljoša se je vrnil domov, Staša je od doma odšla in se ni nikdar več vrnila. Moralo je miniti mnogo let, desetletij, da je lahko svoje spomine strnila v knjigi Vojna vse spremeni (War Changes Everything). Knjiga je izšla leta 2014 v Združenih državah Amerike, zdaj je prevedena v slovenščino. Domov pa je Aljoševa pripoved o poti domov, nazaj v Jugoslavijo, k partizanom, oziroma na šolanje za vojnega pilota v ruski Čkalovsk.
Družina Furlan je sprva živela v Trstu, od koder je pred fašističnim režimom zbežala v Ljubljano. Mesto je zajela vojna in Furlani so kot begunci preko Carigrada, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna pribežali v New York. Borisa Furlana je vlada v izgnanstvu kmalu poklicala v London, sledili sta mu hči Staša in soproga Ana, Aljoša pa je ostal v Združenih državah. Staša se je vrnila v Jugoslavijo, kjer se je pridružila partizanom.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

24.12.2016

Pri snovanju zgodbe je sprva vedela le to, da bo imela opravka s seksualnostjo in da bo boleče »

Kaj je ljubezen? Sodobna norveška pisateljica Hanne Ørstavik je v nekem intervjuju pojasnila, da je bilo iskanje odgovora na to vprašanje izhodišče njenega romana Ljubezen (1997), s katerim je v svoji pisateljski karieri dosegla literarni preboj, porodilo pa se ji je ob rojstvu otroka. V romanu V Bordeauxu je odprt prostor (2013) ostaja vprašanje dobrih petnajst let pozneje enako aktualno, le da iztočnica ni več odnos med otrokom in staršem, temveč odnosi med odraslimi. Protagonistki romana, umetnici srednjih let, se zamaje življenje, ker se moški, v katerega je zaljubljena, ne odziva, kot bi si želela. Ko poskuša sebe in svoje bližnje umestiti v zapleteno mrežo ljubezni, povezano z vprašanji bližine, drugega, želje, čutnosti in seksualnosti, se znajde v osebni krizi.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.12.2016

»Neozdravljiva osamljenost duše« – v Nostalgiji Resna igra švedskega pisatelja Hjalmarja Söderberga »

Hjalmar Söderberg (1869–1941), ki ga uvrščajo med najpomembnejše švedske stiliste, je bil kljub veliki prepoznavnosti v domovini – v nasprotju s starejšim sodobnikom Strindbergom – slovenskim bralcem do nedavna popolnoma neznan. V slovenski kulturni prostor je njegovo delo prvič stopilo šele leta 2015 – zbirka Vinjete v prevodu Nade Grošelj nam ga je predstavila kot mojstra krajših besedil.

Tokrat je pred nami Resna igra (Den allvarsamma leken, 1912), eden njegovih romanov, ki sodijo med trajne pridobitve švedske književnosti. Velja za najboljši portret Stockholma v švedski književnosti ter za enega najboljših švedskih ljubezenskih romanov.
Söderberg je snov za svoja dela črpal iz resničnega življenja. Sam je lastno ustvarjanje samoironično opisal takole: »Narezati se na trakove in koščke ter iz koščkov sestaviti like: uradnika, zdravnika, novinarja, politika in tako dalje.« Njegovi najhujši kritiki so ga imeli za lenega in brez domišljije, ne da bi uvideli, kolikšna umetelnost je potrebna za »sestavljanje« koščkov v nove, verodostojne like.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.11.2016

Ščuka – biografski ›roman‹ o izjemnem pesniku v prelomnem času rojevanja moderne Evrope »

Tisti, ki so že brali kakšno monografijo angleške zgodovinarke Lucy Hughes-Hallett, vsaj približno vedo, kaj jih čaka med platnicami njene najnovejše biografije, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu – knjige markantne naslovnice in presenetljivega naslova Ščuka. Tisti, ki bodo avtorico brali prvič, pa bodo nagrajeni s izvrstnim bralskim užitkom, ki jih, vsaj upamo, ne bo izpustil vseh 688 strani knjige.
Predmet njene tokratne celovite biografske raziskave razkriva podnaslov Gabriele d’Annunzio – Pesnik, zapeljivec in vojni pridigar. In v čem je odlika zgodovinopisne pisave Lucy Hughes-Hallett? Njeno pero je seveda vešče faktografskega pisanja, hkrati pa tudi zelo spretno izpisuje osebni stil, ki avtorico približuje sferi leposlovja. Prav to imajo poznavalci njenih knjig najraje: berejo se kot napete, spretno spisane, dramaturško izpiljene pripovedi.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.11.2016

Zgodbe o življenju, ki kljubuje pogoriščem zgodovine – Tito je mrtev Marice Bodrožić »

V zbirki Bralec je izšla knjiga Tito je mrtev. Ta zbirka kratkih zgodb je leta 2002 izšla kot prozni prvenec Marice Bodrožić, avtorice hrvaškega rodu, ki živi v Nemčiji in piše v nemščini. Prevedena je bila v številne tuje jezike.
Zgodbe povezujejo motivi vojn, brezsmernosti po razpadu nekdanje ›večne‹ države, povojne izpraznjenosti smisla, revščine, zdomstva, razseljenstva – pa tudi malih sreč v preprostosti, prvobitnosti lepote narave, čudežne čistosti značajev. V marsikaterem besedilu je zaznati primesi avtentičnih izkušenj otroštva v zaledju južnodalmatinske obale in življenja v tujini, Nemčiji, od koder se tako avtorica kakor tudi mnogi njeni junaki ozirajo proti jugu: tam imajo nekateri vsaj spomine, drugi pa tudi svojce in srce. To velja zlasti za zgodbe, v katerih se prepletejo prvine osebnih izkustev posameznikov in brezosebna logika vojsk, politik, družbenih sistemov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je