Novica

»Napiši knjigo, ki jo želiš brati, posnemi film, ki ga želiš gledati.« – Austin Kleon

19.07.2017

Ideje v knjigah ameriškega umetnika Austina Kleona so za vse, ki poskušajo v svoje življenje in delo vnesti ščepec ustvarjalnosti. (Torej za vse med nami.) Ali kot pravi Kleon: »Ta knjiga je zate. Kdorkoli si in karkoli počneš.«
Ko si je Kleon začel delati zapiske za predavanje študentom na kolidžu v New Yorku, je spoznal, da lahko svoje izkušnje strne v deset preprostih pravil o tem, kako biti kreativen, in obenem, da so to prav tisti nasveti, ki jih je sam v letih, ko si je prizadeval postati umetnik, pogrešal in mu jih ni nihče povedal. Načela je združil v nekakšen manifest, namenjen vsakomur, ki se želi resneje posvečati umetnosti.
Nasveti v uspešnicah Kradi kot umetnik in Pokaži svoje delo!, ki sta v slovenskem prevodu izšla hkrati, so avtobiografski, kot so pravzaprav vsi nasveti, saj jih delimo na podlagi izkušenj. Kleon izhaja iz predpostavke, da smo lahko vsi ustvarjalni, le redki pa to vzdržujejo in še redkejši iz tega napravijo poklic. Zato ti knjigi – prva je zlasti za tiste, ki so sicer kreativni, a jim bistvenih deset stvari o ustvarjalnosti ni še nihče povedal, druga pa za vse, ki svoje ustvarjalnosti še ne znajo deliti in se sprašujejo, »kako se pustiti odkriti«.

Zabavno, izvirno, a poučno besedilo je prepleteno z izvirnimi Kleonovimi ilustracijami in fotografijami. Nasveti, namigi, anekdote, citati in nenavadni nazori so strnjeni v načela, ki se ogibajo patetičnih klišejev v smislu »delaj, kar te veseli«, kajti nič ni izvirno, zato se moramo izobraziti ob delih drugih in jih na novo premisliti, da bi našli svoj stil. Slediti je treba svojim zanimanjem, naj nas popeljejo kamorkoli – morda bo hobi postal služba. Pozabimo na kliše, da moramo pisati o tem, kar poznamo: napišimo raje knjigo, ki jo želimo brati, posnemimo film, ki ga želimo gledati. Pri tem pa bodimo razumni, izogibajmo se dolgovom, ne tvegajmo dolgočasnosti, bodimo drzni v domišljiji in pri delu. Ni nam treba biti genij, biti pa moramo prijazni, načitani in pripravljeni sprejemati tudi udarce. Predvsem pa: ne bodimo drekobrbci!

Knjigi sta prevedla Maja Novak in Andrej E. Skubic.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

17.11.2016

»Konji so bili moji Padli, konji, ki zbrani med večernimi brezami zamišljeno prežvekujejo med grobovi.« – P. Rumiz »

Paolo Rumiz (1947) je italijanski novinar in pisatelj. Kljub temu da prihaja iz Trsta in da je objavil okoli dvajset knjig, njegovega dela v slovenskem prevodu nismo imeli priložnosti brati vse do danes, do izida knjige Kot konji, ki spijo stoje. Prevedel jo je Matej Venier.

Knjiga nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Rumiz se namreč po sledeh svojih dedov, vojakov na ruski (vzhodni) fronti, odpravi z vlakom v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Sledi poti 97. polka avstro-ogrske vojske, ki je leta 1914 z vlaki krenil iz Trsta proti Rusiji, da bi sodeloval v veliki moriji, ki so ji rekli Svetovna vojna. Rumiz je za tržaškimi in goriškimi naborniki odpotoval v kraje, ki so izginili iz sodobnih zemljevidov. »Galicija, Lodomerija in Bukovina. To je zadnja meja cesarstva, vzvalovana Finis Terrae, ki se razpira onkraj karpatske gorske verige, neznansko prostranstvo konjev, ognjev in kmetov. Ostanek včerajšnjega sveta, ki ga je besnilo stoletja izbrisalo z zemeljske oble.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.11.2016

Po dolgih desetletjih negotovosti danes ve, kdo je: Ingrid von Oelhafen – Erika Matko »

Vsako leto na pragu jeseni se v 1. osnovni šoli v Celju, kjer se je njihova trnova pot začela, srečajo nekdanji »ukradeni otroci«: danes ljudje v letih, ki se v okviru Društva taboriščnikov – ukradenih otrok trudijo, kot pravi njihov predsednik dr. Janez Žmavc, ohranjati zgodovinski spomin na genocid nad slovenskim narodom.
Kot otroke ujetih partizanov in sodelavcev odpora, ki so jih okupatorji deportirali v koncentracijska taborišča ali ustrelili, so jih (večinoma) poleti 1942 odtrgali od domačih in odpeljali najprej v prehodno taborišče Frohnleiten pri Gradcu, potem pa ocenili po rasnih kriterijih in premestili v različna taborišča po vsem rajhu ali v rejo k izbranim nemškim družinam. Mnogim so spremenili identiteto, njihova usoda sta bila ponemčenje in prevzgoja v vzorne pripadnike »večvredne rase«. Po koncu vojne so se nekateri vrnili, za drugimi se je izgubila vsaka sled. Danes je živih še okrog dvesto slovenskim družinam ukradenih otrok.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.11.2016

Ljubezen na meji vzdržnosti, a vendar z vsemi potrebnimi občutji pripadnosti, lojalnosti in, naposled, strasti »

»Zakaj ste ga poimenovali Ljubezenski roman? Namigujete, da depresija in pesimistično ozračje na Hrvaškem ubijata sleherno razmerje, sleherno ljubezen?« je kulturna novinarka Nina Ožegović (tportal.hr) vprašala Ivano Sajko kmalu po izidu njenega kratkega romana Ljubezenski roman jeseni 2015. Je naslov dvoumen, zavajajoč? Si lahko roman, ki ga kulturno ministrstvo izbere za enega najboljših v letu in nagradi avtorico, zatem pa se uvrsti še v polfinale za eno najpomembnejših literarnih nagrad v državi, sploh predstavljamo kot »ljubezenski roman«? A Ljubezenski roman to vsekakor je, čeprav je Sajko želela poudariti predvsem socialno-politični vidik, s katerega je mogoče neko ljubezen opazovati in nanjo tudi vplivati. »V primeru družinice, ki jo ta roman obravnava, so bile to tipične razmere prekarcev, v kakršnih živi in se preživlja velik odstotek ne le hrvaških državljanov.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.11.2016

Tudi o tako mučni temi, kot je samomor, je mogoče razpravljati odkrito in človeško »

V vseh šolah so nam tako prepričano zatrjevali, da nam je, vsaj odraslim bralcem, že zdavnaj postalo samoumevno: pisatelj in literarni pripovedovalec nikakor nista ena in ista oseba, ne smemo ju enačiti, avtor vedno piše distancirano, in če se nam zdi, da piše dejansko o sebi, to le pomeni, da smo mu naivno nasedli … Kajti dejstva so neizpodbitna, literatura je pa le fikcija.
Švicarski pisatelj Lukas Bärfuss to samoumevnost vseeno nekoliko postavlja na glavo. Potem ko je roman Koala izšel v izvirniku (leta 2014), je v neštetih intervjujih pojasnjeval prav te dileme, to – v tem primeru – nadležno zapovedano dvojnost avtorja in pripovedovalca. On kot pisatelj zares piše o sebi. O sebi in svojih najbližjih. Razlog je seveda v vsebini romana. Ta je (resnično) kopanje za vzroki bratovega samomora.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

09.11.2016

»Planet bo pogrešal njegove knjige.« – Izšli sta zadnji knjigi Oliverja Sacksa: V pogonu in Hvaležnost »

Oliver Sacks (1933–2015) je bil, zahvaljujoč tudi svojim knjigam, verjetno najbolj znan nevrolog na svetu, njegove knjige so visoko na ameriških bralnih lestvicah, bil je izjemno priljubljen, prejel je tudi po 10.000 pisem oboževalcev oziroma bralcev na leto, a ker ni imel veliko časa, je odgovoril vsem, ki so bili stari manj kot deset let ali več kot devetdeset, in tistim, ki so bili v zaporu.
V začetku leta 2015 je končal svojo drugo avtobiografijo – V pogonu (On the Move). Takrat je izvedel, da je pred njim le še nekaj mesecev življenja; očesni melanom, ki ga je prizadel pred devetimi leti in zaradi katerega je oslepel na eno oko, je matastaziral v jetra. Slabo novico je svetu sporočil sam – 19. februarja je v New York Timesu objavil kratek esej Moje življenje. Potem je še pisal. »Zdaj, ko sem šibek in mi pohaja sapa, v nekoč čvrste mišice pa se mi zažira rak, odkrivam, da mi misli vse pogosteje ne bežijo k nadnaravnemu ali duhovnemu, marveč k vprašanju, kaj pomeni dobro in smiselno živeti – občutiti mir v samem sebi,« je zapisal v svojem poslednjem eseju Šabat.

objavljeno v rubriki: Izšlo je