Novica

Nakit, ki ni iz zlata, draguljev in sijaja, temveč iz krvi, solz in bolečine ... – Modro okrasje

24.06.2017

Decembra lani smo v časopisju prebrali osupljiv zapis, ki se je zdel kakor z drugega sveta: maroška televizija je predvajala nasvete ženskam, kako naj z ličili prekrijejo podplutbe, ki jih dobivajo od svojih ljubljenih mož (očetov, bratov …). Nastal je škandal, vendar ne prevelik: pokazalo se je, da je o tem javno govoriti resda že neprimerno, čeprav je bilo očitno tudi nekakšno vsesplošno tiho prikimavanje … družinskemu nasilju nad ženskami (in otroki, šibkejšimi, nemočnimi) kot nečemu dokaj normalnemu!

Modro okrasje, prvenec mlade avstrijske pisateljice Katharine Winkler je razmeroma kratek roman, ki pa v bralcih pušča globoke sledove. Govori o Filiz, deklici iz vasi v vzhodni Anatoliji, ki ima enake pravljične predstave o življenju kakor deklice povsod po svetu. Njeno odraščanje je tudi njeno brezšivno vraščanje v revno in idilično, tradicionalno, toda brutalno, patriarhalno družbo, ki ob vsesplošnem (›tradicionalnem‹) konsenzu in narkotičnem poprhu religioznega fatalizma vzdržuje brezmejno svobodo peščici odraslih (›alfa‹) moških in totalno suženjstvo vsega preostalega prebivalstva.
Tej usodi se sprva voljno ukloni tudi Filiz, čeprav je od malih nog prava upornica: kot deklica sanjari o bleščeči prihodnosti, čeprav je niso rodili zato, da bi imela sploh kakšne lastne želje; kot rosno mlado dekle sanjari o princu na belem konju in v imenu klica ljubezni pozneje celo tvega očetno prekletstvo; kot poročena ženska in mati se omotično vedno znova in znova vrača k svojemu pobesnelemu možu, dokler je ta skorajda ne ubije. Šele potem, šele ko se dokončno reši nečloveškega, neizrekljivega nasilja med domačimi štirimi stenami, se zanjo in za njene otroke začne življenje postavljati na noge. Temu gotovo po svoje pomaga dejstvo, da se je družina iz gmotno in družbeno obupnih razmer v Turčiji preselila v Avstrijo, kjer nazadnje vsaj pristojne službe opravijo del svojega poslanstva ter ženski in njenim otrokom omogočijo vsaj zrak, da lahko dihajo in živijo dalje.
Kar beremo, je torej pripoved o ›življenju‹ pred življenjem. To je zgodba o družinskem nasilju, kakršno je pridobilo domovinsko pravico v nekaterih družbah, ›tradicijah‹, religijah ipd., toda v osnovi in v vseh modrih odtenkih svojih posledic je zgolj tisto, kar moramo brez najmanjše strpnosti izganjati, uničevati, odstranjevati iz sveta, v katerem želimo živeti – je zgolj kruto, mrzlo, krvavo, ljudomrzno nasilje.

Te knjige bralci ne moremo odložiti ravnodušni. V vsakomer se zgane tista tkanina človečnosti, ki naj otrokom privošči uresničitev sanj in odraslim radost ob prenašanju modrosti. A to je morda že tema za – nenapisano – nadaljevanje Modrega okrasja. Ravnodušnost, kot omenjeno, bralcem iz rok izbije že uvodna pisateljičina opomba, da gre za pripoved po resnični življenjski zgodbi. Aha, in to ne pred davnimi stoletji, ampak v našem, še toplem času. In še, aha, ne v kakih eksotičnih diktaturah, ampak … no, v Evropi.

Roman je prevedla Ana Jasmina Oseban.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

15.10.2017

Izšla je nova pregledna zgodovina druge svetovne vojne na Slovenskem – Slovenija v vojni 1941–1945 »

Na vprašanje, o katerem obdobju v človeški zgodovini je bilo v zadnjih desetletjih napisanih največ zgodovinskih knjig, ni težko odgovoriti. O drugi svetovni vojni, največjem vojaškem spopadu, bodisi da ga ocenjujemo po številu vpletenih držav, deležu svetovnega prebivalstva, ki ga je prizadela, ali po številu izgubljenih življenj ter pregnanih in razseljenih oseb. O tej vojni in njenih posledicah so pisale vse generacije zgodovinopiscev – od najstarejše, zlasti na podlagi pričevanj in kakor jo je doživela sama – do današnje, ki se mora pri raziskovanju opirati predvsem na arhivske dokumente in knjige predhodnikov.
Druga svetovna vojna je med najbolj obravnavanimi obdobji tudi v slovenskem zgodovinopisju in zanimanje za njeno raziskovanje ne upada. Večina del, ki je bila objavljena do osamosvojitve, se ukvarja z narodnoosvobodilnim bojem in govori o partizanstvu, a bolj kot se ta vojna odmika v preteklost, natančneje se izrisujejo tudi vse druge razsežnosti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

04.10.2017

Vladarji ali lastniki sveta? – Noam Chomsky v boju za razum in spodobnost »

Izšla je aktualna knjiga Noama Chomskega Kdo vlada svetu?. Gre za pregled družbenega, političnega in vojaškega dogajanja po kriznih žariščih sveta, kjer je s svojimi interesi na tak ali drugačen način vpletena ameriška politika (v njenem ozadju pa praviloma že čakajo tudi globalne korporacije velekapitala). Inventura ›dejavnosti‹ ameriških politikov (administracij) v zadnjih dveh stoletjih nam ponovno nazorno naslika osupljivo podobo ›izvoljenega ljudstva‹ moderne dobe – in morda prav zato ni nenavadna unikatna obojestranska naklonjenost današnjih Združenih držav Amerike in svetopisemskega ›izvoljenega ljudstva‹. Velik del poglavij te knjige se namreč nenehno vrača k Izraelu in njegovim tegobam z arabskimi sosedi, najraje kajpak s Palestinci.
Bližnji vzhod je težave podedoval še iz pretežno britansko-francoskih bojev za prevlado nad njim. Toda odkar je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja padla strateška odločitev, da mora ta del sveta pripasti ameriškim interesom, gre tam, kot se zdi, vse narobe. Saj vemo, zakaj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.09.2017

Celovit prikaz duha srednjega veka v delu Tisoč let mraka in luči Marka Trobevška »

Marko Trobevšek je učitelj slovenščine. Njegovo zanimanje za kulturno zgodovino, v grobem razumljeno kot vzporedno zgodovino različnih umetnosti, se je razvilo ob delu, saj ukvarjanje z literaturo sproža vprašanja o razmerju do drugih umetnosti ter o povezanosti s siceršnjim duhovnim in sploh zgodovinskim dogajanjem v posameznih obdobjih.
V knjigi Tisoč let mraka in luči podaja zaokroženo podobo srednjeveških umetnosti. Knjiga je namenjena (še zmeraj) naraščajočemu številu ljudi, ki jih srednji vek zanima, posebej pa utegne koristiti učiteljem, dijakom in študentom. Bralcu omogoča, da se bo z dobo in njenimi estetskimi dosežki na različnih področjih seznanil na enem mestu in v sorazmerno kratkem času, saj delo ni obsežno – na dvesto straneh je razvrščenih dobrih petdeset kratkih poglavij.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

21.08.2017

Sto let Cvetja v jeseni – praznični konec tedna na Visokem in v Poljanah nad Škofjo Loko »

Pisatelj Ivan Tavčar (1851–1923) se je rodil leta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Njegov opus obsega več kot 40 pripovednih del – črtice, novele, povesti in romane –, eno najbolj znanih pa tudi najbolj priljubljenih pa je Cvetje v jeseni. Povest je pod psevdonimom Emil Leon začela izhajati pred stotimi leti v Ljubljanskem zvonu, na vrhuncu Tavčarjeve pisateljske kariere. Dve leti zatem je izšla Visoška kronika.

Stoletnica Cvetja je odlična priložnost za poklon rojakov – Poljancev velikemu Poljancu. Konec tedna bo zato Poljanska dolina odeta v jesensko cvetje. V četrtek, 24. avgusta, ob 19.30 bo v Kulturnem domu Poljane predstavitev nove izdaje Cvetja, ki je izšlo v sodelovanju s poljanskim KD dr. Ivan Tavčar, s pogovorom o knjigi in o poljanskem narečju; gostje si bodo ogledali filmski kolaž Cvetja in razstavo v knjigi objavljenih ilustracij akademske slikarke Maje Šubic. V petek, 25. avgusta, bo vse od 17. ure naprej živahno na Visokem: sejmu domačih dobrot bosta sledili kratka predstavitev knjige in otvoritev spominske knjižnice v Tavčarjevem dvorcu, ob 21. uri pa se bo začel muzikal Cvetje v jeseni.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

05.08.2017

Moj mož – zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe »

»Dejstvo, da ženska prevzame možev priimek celo v današnjih časih, da imamo v makedonščini slabšalni izraz za moškega, ki živi pri ženi ali njenih starših (›domazet‹), način, kako prikazujejo zakonsko zvezo mainstream filmi in kako nanjo gleda tržišče – vse to veliko pove o tem, kako zakon obravnavamo še dandanes. Iz te perspektive nikakor ne spoštujem te institucije, še posebej ne po tem, ko so ženske v zahodnem svetu postale bolj neodvisne in so pridobile neke temeljne človekove pravice.« Tako neposredna je bila lani Rumena Bužarovska, makedonska pisateljica, prevajalka, predavateljica ameriške književnosti na univerzi v Skopju in neizprosna kritičarka makedonske politike, v intervjuju za hrvaški Novi list malo po tistem, ko je v hrvaškem prevodu izšla njena tretja zbirka kratkih zgodb Moj mož. »Ne zanimajo me srečne zgodbe,« je dodala, »ampak zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je