E-novice

Novica

Nakit, ki ni iz zlata, draguljev in sijaja, temveč iz krvi, solz in bolečine ... – Modro okrasje

24.06.2017

Decembra lani smo v časopisju prebrali osupljiv zapis, ki se je zdel kakor z drugega sveta: maroška televizija je predvajala nasvete ženskam, kako naj z ličili prekrijejo podplutbe, ki jih dobivajo od svojih ljubljenih mož (očetov, bratov …). Nastal je škandal, vendar ne prevelik: pokazalo se je, da je o tem javno govoriti resda že neprimerno, čeprav je bilo očitno tudi nekakšno vsesplošno tiho prikimavanje … družinskemu nasilju nad ženskami (in otroki, šibkejšimi, nemočnimi) kot nečemu dokaj normalnemu!

Modro okrasje, prvenec mlade avstrijske pisateljice Katharine Winkler je razmeroma kratek roman, ki pa v bralcih pušča globoke sledove. Govori o Filiz, deklici iz vasi v vzhodni Anatoliji, ki ima enake pravljične predstave o življenju kakor deklice povsod po svetu. Njeno odraščanje je tudi njeno brezšivno vraščanje v revno in idilično, tradicionalno, toda brutalno, patriarhalno družbo, ki ob vsesplošnem (›tradicionalnem‹) konsenzu in narkotičnem poprhu religioznega fatalizma vzdržuje brezmejno svobodo peščici odraslih (›alfa‹) moških in totalno suženjstvo vsega preostalega prebivalstva.
Tej usodi se sprva voljno ukloni tudi Filiz, čeprav je od malih nog prava upornica: kot deklica sanjari o bleščeči prihodnosti, čeprav je niso rodili zato, da bi imela sploh kakšne lastne želje; kot rosno mlado dekle sanjari o princu na belem konju in v imenu klica ljubezni pozneje celo tvega očetno prekletstvo; kot poročena ženska in mati se omotično vedno znova in znova vrača k svojemu pobesnelemu možu, dokler je ta skorajda ne ubije. Šele potem, šele ko se dokončno reši nečloveškega, neizrekljivega nasilja med domačimi štirimi stenami, se zanjo in za njene otroke začne življenje postavljati na noge. Temu gotovo po svoje pomaga dejstvo, da se je družina iz gmotno in družbeno obupnih razmer v Turčiji preselila v Avstrijo, kjer nazadnje vsaj pristojne službe opravijo del svojega poslanstva ter ženski in njenim otrokom omogočijo vsaj zrak, da lahko dihajo in živijo dalje.
Kar beremo, je torej pripoved o ›življenju‹ pred življenjem. To je zgodba o družinskem nasilju, kakršno je pridobilo domovinsko pravico v nekaterih družbah, ›tradicijah‹, religijah ipd., toda v osnovi in v vseh modrih odtenkih svojih posledic je zgolj tisto, kar moramo brez najmanjše strpnosti izganjati, uničevati, odstranjevati iz sveta, v katerem želimo živeti – je zgolj kruto, mrzlo, krvavo, ljudomrzno nasilje.

Te knjige bralci ne moremo odložiti ravnodušni. V vsakomer se zgane tista tkanina človečnosti, ki naj otrokom privošči uresničitev sanj in odraslim radost ob prenašanju modrosti. A to je morda že tema za – nenapisano – nadaljevanje Modrega okrasja. Ravnodušnost, kot omenjeno, bralcem iz rok izbije že uvodna pisateljičina opomba, da gre za pripoved po resnični življenjski zgodbi. Aha, in to ne pred davnimi stoletji, ampak v našem, še toplem času. In še, aha, ne v kakih eksotičnih diktaturah, ampak … no, v Evropi.

Roman je prevedla Ana Jasmina Oseban.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

28.06.2018

Vabljeni na predstavitev knjige Ti si mene naučila brati – 4. julija v Škofji Loki in 12. julija v Žireh »

Vabimo vas na predstavitev knjige Ti si mene naučila brati. Partizansko šolstvo na Žirovskem, v Poljanski dolini in zgornjem delu Selške doline.

● v sredo, 4. julija 2018, ob 18. uri v Galeriji Franceta Miheliča v Škofji Loki (Kašča)
Z avtorji Ireno Jereb Filipič, Ivanom Križnarjem, Francem Podnarjem in Mileno Sitar se bo pogovarjal Drago Štefe.

● v četrtek, 12. julija 2018, ob 19. uri v mali dvorani DPD Svoboda v Žireh
Pogovor z avtorji bo vodil Viktor Žakelj.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

25.06.2018

Roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu v letu, ko so Atene svetovna prestolnica knjige »

Septembra 2016, le nekaj ur po tistem, ko je tedanja generalna direktorica Unesca Irena Bokova razglasila Atene za svetovno prestolnico knjige 2018, je odjeknila vest, da zapira vrata še zadnja izmed knjigarn Elefterudakis. To je bila največja knjigarna v Grčiji, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah – če ste bili tam od sredine devetdesetih, je niste mogli spregledati – je ponujala več kot 200.000 naslovov, v grščini in drugih jezikih, prirejala je literarne dogodke, seveda je imela tudi kavarnico. Ustanovitelj knjigarne je bil Kostas Elefterudakis, svojo prvo knjigarno je odprl leta 1898 na trgu Sintagma. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja se je preselila na Nikisovo ulico, nedaleč od Sintagme, leta 1995 pa na ulico Panepistimiu. Samo v Atenah je bilo še več kot 20 knjigarn Elefterudakis.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.06.2018

Izšla je knjiga o sreči, ki si je mnogi želijo, vi pa jo lahko dobite že danes – če ste bralec, bralka »

Ruski emigranti so po revolucijskem viharju zapuščali domovino, ker jim je ob vseh svojih neskončnih širjavah postala pretesna zaradi političnega enoumja. V druge dele sveta, posebej v Evropo in Ameriko, so prinašali veličino svojih kulturnih tradicij, seveda pa so se z enakimi oplajali tudi sami v deželah tradicionalnega (krščanskega) Zahoda. Med temi emigranti je bila tudi rosno mlada pesnica Nina Berberova, ki je s svojim možem, lirikom Hodasevičem, leta 1922 zapustila Sovjetsko zvezo in se podala na zahod; zvesta mu je ostala vse do smrti, skoraj pol življenja je preživela v ZDA. Pri nas pisateljica ni bila zelo znana, kaka tri desetletja imamo na voljo za branje tri njene povesti.
Sto let po revoluciji je Rusija temeljito spremenjena država, tako kot vse pore planeta je tudi največjo državo sveta preplavila globalizacija, boljševiki, pred katerimi se je nekoč vse treslo, pa si ne zaslužijo več svojega imena – ljudje z vseh vetrov se danes pogosteje in brez tesnobe vračajo v zibelko slovanstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj« »

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

V zbirki Svila indijska pesnica in pisateljica Amrita Pritam in njeno najbolj znano delo Pinjar »

Lani je minilo sedemdeset let, odkar je Indija po dolgotrajnih prizadevanjih dosegla osamosvojitev izpod britanske kolonialne nadvlade. A zaradi razkola med muslimani in hindujci je dogodek namesto olajšanja in zadovoljstva prinesel ustanovitev nove države Pakistana in eno najbolj množičnih prisilnih selitev v zgodovini: okrog 11 milijonov ljudi je moralo zapustiti domove – muslimani z indijske strani so odhajali v Pakistan, hindujci z druge strani v Indijo. Medversko sovraštvo je prineslo ogromno nasilja, krvavih obračunov (govori se o pol milijona do milijona mrtvih), ženske so bile pogosto žrtve ugrabitev, posilstev …

To so okoliščine, v katerih se dogaja zgodba kratkega romana Pinjar ene najuspešnejših indijskih književnic Amrite Pritam (1919–2005).

objavljeno v rubriki: Izšlo je