E-novice

Novica

»Moj oče je bil terorist in s tem se moram sprijazniti.« – Nina Bunjevac

02.07.2015

Strip Nine Bunjevac Fatherland (2014), ki je pred dnevi kot Očetnjava izšel tudi v slovenskem prevodu, je več kot strip, pravzaprav mnogo mnogo več. Očetnjava je stripovski roman, avtobiografija in biografija v enem, album podob, ki jih ni lahko pozabiti, in zgodba, ki je ni lahko doumeti. Knjiga je avtorici, kanadski umetnici srbskega rodu, pomagala sprejeti, da je bil njen oče terorist, s tem, ko je svojo zgodbo orisala drugim, se je z njo tudi pomirila. Očeta Petra se ne spominja, nazadnje ga je videla, ko je bila stara dve leti in se je z materjo in sestrico Saro iz Kanade preselila v Jugoslavijo, domovino svojih staršev. Leta 1977 je Petar Bunjevac umrl, zakaj, je Nina izvedela šele potem, ko se je vrnila v Toronto. »Mamo sem o tem, kako je umrl moj oče, prvič vprašala v vrsti na bencinski črpalki v letu, ko je umrl Tito,« je povedala v nekem intervjuju mesec dni po tistem, ko je knjiga izšla v Kanadi. »Mama je odgovorila: ›V prometni nesreči. In če te kdo to vpraša, mu tako tudi povej.‹ Za SOPO [Srpski oslobodilački pokret ›Otadžbina‹] in eksplozijo sem prvič slišala nekako pri štirinajstih letih, dotlej sem bila sprijaznjena z dejstvom, da je oče umrl v prometu. Po vrnitvi v Kanado je moja predstava o očetu prešla od uganke – in celo zločinca – do heroja. Kot nedolžni šestnajstletni deklici v neznani družbi mi je pozornost, ki so mi jo namenjali njegovi prijatelji in družina – kot otroku ›heroja‹ – zelo godila. Njihove zgodbe sem vsrkavala kot goba. Sčasoma sem začenjala občutiti enako breme krivice, kakršno je občutil on, in to je doseglo vrhunec v času Natovega bombardiranja Srbije, ko sem doživela skorajda živčni zlom.« Raziskovanje očetove usode in zgodovine svoje družine jo je nazadnje pripeljalo do trpkega spoznanja, da je bil njen oče res – zločinec. Terorist. V knjigo je zložila zbrane anekdote, družinske fotografije, pisma, izrezke iz časopisov, zgodovinske podatke ... Njena knjiga je kot sestavljanka, dele zanjo je zbirala dolga leta.
Knjiga je še v istem letu izšla na Hrvaškem, s spremno besedo Miljenka Jergovića, kar seveda ni naključje. Jergović je namreč avtor romana Otac (Oče, Sanje, 2014). »Zavreči ideologijo svoje družine ni lahko, še posebej če je ta ideologija popularna in prevladujoča. To terja veliko žrtev. Tisti, ki nočejo sprejeti uničujoče dediščine svojih staršev, ki izberejo svojo pot in se tega ne sramujejo, tisti, ki ne molčijo ob krivicah – to so po mojem mnenju pravi heroji,« je Nina Bunjevac sklenila odgovor na vprašanje, ali je nanjo vplival tudi izid Jergovićevega Očeta.
Izidu prevoda Zemlja otaca na Hrvaškem je v tem letu sledilo še več drugih prevodov, nemški, češki, srbski, francoski ... In pred kratkim slovenski. Očetnjavo je prevedla Maja Novak, spremno besedo je napisal Goran Vojnović.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

25.06.2018

Roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu v letu, ko so Atene svetovna prestolnica knjige »

Septembra 2016, le nekaj ur po tistem, ko je tedanja generalna direktorica Unesca Irena Bokova razglasila Atene za svetovno prestolnico knjige 2018, je odjeknila vest, da zapira vrata še zadnja izmed knjigarn Elefterudakis. To je bila največja knjigarna v Grčiji, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah – če ste bili tam od sredine devetdesetih, je niste mogli spregledati – je ponujala več kot 200.000 naslovov, v grščini in drugih jezikih, prirejala je literarne dogodke, seveda je imela tudi kavarnico. Ustanovitelj knjigarne je bil Kostas Elefterudakis, svojo prvo knjigarno je odprl leta 1898 na trgu Sintagma. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja se je preselila na Nikisovo ulico, nedaleč od Sintagme, leta 1995 pa na ulico Panepistimiu. Samo v Atenah je bilo še več kot 20 knjigarn Elefterudakis.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.06.2018

Izšla je knjiga o sreči, ki si je mnogi želijo, vi pa jo lahko dobite že danes – če ste bralec, bralka »

Ruski emigranti so po revolucijskem viharju zapuščali domovino, ker jim je ob vseh svojih neskončnih širjavah postala pretesna zaradi političnega enoumja. V druge dele sveta, posebej v Evropo in Ameriko, so prinašali veličino svojih kulturnih tradicij, seveda pa so se z enakimi oplajali tudi sami v deželah tradicionalnega (krščanskega) Zahoda. Med temi emigranti je bila tudi rosno mlada pesnica Nina Berberova, ki je s svojim možem, lirikom Hodasevičem, leta 1922 zapustila Sovjetsko zvezo in se podala na zahod; zvesta mu je ostala vse do smrti, skoraj pol življenja je preživela v ZDA. Pri nas pisateljica ni bila zelo znana, kaka tri desetletja imamo na voljo za branje tri njene povesti.
Sto let po revoluciji je Rusija temeljito spremenjena država, tako kot vse pore planeta je tudi največjo državo sveta preplavila globalizacija, boljševiki, pred katerimi se je nekoč vse treslo, pa si ne zaslužijo več svojega imena – ljudje z vseh vetrov se danes pogosteje in brez tesnobe vračajo v zibelko slovanstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj« »

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

V zbirki Svila indijska pesnica in pisateljica Amrita Pritam in njeno najbolj znano delo Pinjar »

Lani je minilo sedemdeset let, odkar je Indija po dolgotrajnih prizadevanjih dosegla osamosvojitev izpod britanske kolonialne nadvlade. A zaradi razkola med muslimani in hindujci je dogodek namesto olajšanja in zadovoljstva prinesel ustanovitev nove države Pakistana in eno najbolj množičnih prisilnih selitev v zgodovini: okrog 11 milijonov ljudi je moralo zapustiti domove – muslimani z indijske strani so odhajali v Pakistan, hindujci z druge strani v Indijo. Medversko sovraštvo je prineslo ogromno nasilja, krvavih obračunov (govori se o pol milijona do milijona mrtvih), ženske so bile pogosto žrtve ugrabitev, posilstev …

To so okoliščine, v katerih se dogaja zgodba kratkega romana Pinjar ene najuspešnejših indijskih književnic Amrite Pritam (1919–2005).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.05.2018

Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči. – Željko Kozinc »

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša. Tisti pametni telefon. »V Volče? Pa poglejmo na …« Prijazni mož je potapkal po lesketavi ploščici. »Aha, zdajle stojiva tukaj, vidite … Do Volč nimate daleč, gospod … dobre pol ure mi kaže, pa pridete. Zdajle greste desno dol, vse do potočka v grapi … zgleda, da ga boste morali prebresti … ali preskočiti. Potem greste na gliho kar na tale grebenček, niti sto metrov v višino ne … in pridete na tole pot … krenete seveda v dolino in ste kmalu v vasi.« Na koncu, ko sem se mu zahvaljeval, se mi je zmagoslavno nasmehnil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je