E-novice

Novica

Moj mož – zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe

05.08.2017

»Dejstvo, da ženska prevzame možev priimek celo v današnjih časih, da imamo v makedonščini slabšalni izraz za moškega, ki živi pri ženi ali njenih starših (›domazet‹), način, kako prikazujejo zakonsko zvezo mainstream filmi in kako nanjo gleda tržišče – vse to veliko pove o tem, kako zakon obravnavamo še dandanes. Iz te perspektive nikakor ne spoštujem te institucije, še posebej ne po tem, ko so ženske v zahodnem svetu postale bolj neodvisne in so pridobile neke temeljne človekove pravice.« Tako neposredna je bila lani Rumena Bužarovska, makedonska pisateljica, prevajalka, predavateljica ameriške književnosti na univerzi v Skopju in neizprosna kritičarka makedonske politike, v intervjuju za hrvaški Novi list malo po tistem, ko je v hrvaškem prevodu izšla njena tretja zbirka kratkih zgodb Moj mož. »Ne zanimajo me srečne zgodbe,« je dodala, »ampak zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe.«
Zgodbe, po mnenju poznavalcev najboljše delo Rumene Bužarovske in celo ena najboljših zbirk, objavljenih v Makedoniji v zadnjih nekaj letih, so napisane na način, ki je za pisatelja najzahtevnejši, v duhu ameriške kratkoprozne manire, v jeziku običajnih ljudi, brez vsakršne patetike, z dobršno mero humorja in ironije, nazorno in – to je treba poudariti – iskreno. V knjigi boste našli »vse mogoče, in ne le tistega, kar obljublja naslov,« je opozorila kritičarka Olivera Kjorvezirovska; predvsem pa: čeprav žene pripovedujejo o svojih možeh, »besedilo ni namenjeno niti (samo) enim, niti (samo) drugim, ampak cilja v tretjo, iznad-spolno tarčo«.

Zbirka Moj mož – v slovenščino jo je prevedel Aleš Mustar – je izšla mesec dni pred 32. Mednarodnim literarnim festivalom Vilenica (5.–10. september), na katerem gostuje tudi Rumena Bužarovska. Nastopila bo že prvi dan festivala, v torek, 5. septembra, ob 19. uri v Klubu Cankarjevega doma (Predvečer Vilenice v Ljubljani), in to skupaj s srbskim pisateljem Vladimirjem Pištalom. Pogovor, ki bo potekal v srbskem in makedonskem jeziku s prevodom v slovenski jezik, bo povezovala Đurđa Strsoglavec, tolmačila bo Sonja Cekova Stojanoska.

Spomnimo še, da Rumena Bužarovska v Sloveniji ne bo gostovala prvič. Januarja 2015 je bila ena izmed udeležencev Literodroma, festivala literarnih praks v razvoju (komentar Roberta Kureta, LUD Literatura: Sekst! Erotika, seksualnost, identiteta).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

12.06.2017

Zgodba »o prascu, ki nekega reveža napelje na zločin, zato da bi lahko končal svoj roman«. – Novo v zbirki Svila »

Španski pisatelj Javier Cercas (1962) uspešno stopa po tirnicah, ki jih je položil njegov starejši rojak Javier Marías. Za svoj prvi »veliki« roman, Vojake Salamine (Soldados de Salamina, 2001), je prejel vrsto pomembnih nagrad, prevedli so ga v številne jezike in samo v Španiji prodali več kot milijon izvodov. Na slovenski prevod smo kljub temu čakali več kot desetletje – izšel je leta 2013 pri Založbi /*cf. – in ta je postal Cercasova »vstopnica« za Svilo.

Motiv (El móvil) je pisateljev prvenec. Novela je bila objavljena leta 1987 v zbirki s še štirimi zgodbami, po uspehu Vojakov Salamine pa še v samostojni knjižici leta 2003. Pozorni bralci Vojakov so morda opazili, da Cercas omenja Motiv na dveh mestih, na strani 120 ga pohvali sam Roberto Bolaño kot zelo dobro zgodbo »o prascu, ki nekega reveža napelje na zločin, zato da bi lahko končal svoj roman«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

Anna Seghers – pisateljica, zaradi katere se je Marcel Reich-Ranicki vrnil k literaturi. – Novo v zbirki Svila »

Marcela Reich-Ranickega (1920–2013) so imenovali literarni papež, lahko bi mu tudi rekli oče, učitelj sodobne literarne kritike, in kdor se danes ima za kritika, pa ne pozna njegovega dela, se naj ugrizne v jezik. Nemška književnost mu dolguje mnogo več, kot si je bil kdaj sam pripravljen priznati. Življenje – bil je poljski Jud – so mu rešile knjige, dobesedno in preneseno (preberite njegovo avtobiografijo Moje življenje), ena izmed njih pa je bil roman Anne Seghers Sedmi križ, ki ga je prebral v samici, potem ko je bil iz londonskega konzulata odpoklican na Poljsko in zaprt v samico. »Med branjem sem vse jasneje občutil,« je zapisal, »da sem svojo kariero, ki sem jo lahko zdaj temeljito premleval, gradil na fatalnem nesporazumu: verjel sem, da politika je ali bo v središču mojega zanimanja. Ko pa sem prebiral roman Anne Seghers, ki ga še danes ljubim in občudujem, sem dojel, da me književnost zanima bolj kot vse drugo. Tako sem v zdaj dobro osvetljeni celici tuhtal, ali ne bi obstajala kakšna možnost, da se spet vrnem k svoji dolgo zanemarjeni partnerici – k literaturi.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

Mladi bogataš, ključ za razumevanje Fitzgeraldovega odnosa do bogastva. – Novo v zbirki Svila »

O ameriškem pisatelju F. Scottu Fitzgeraldu bi v primerjavi z Anno Seghers težko rekli, da je med slovenskimi bralci pozabljen avtor. Njegova bibliografija je sicer precej krajša, prvi prevod v slovenščino, Veliki Gatsby (1925), smo dobili zelo pozno, šele 36 let po nastanku in več kot dvajset let po avtorjevi smrti, čeprav je bil prvi film po tem romanu posnet že leta 1926, naslednji pa leta 1949. Šele leta 1967 je bil preveden roman Nežna je noč (film leta 1962), Tostran raja pa leta 2005. Kljub temu gre za enega kanonskih ameriških avtorjev pri nas, bralo ga je tudi več generacij maturantov iz angleščine, čeprav prevoda novele Diamant, velik kot Ritz, v slovenskem prevodu nismo dočakali.
Fitzgerald je objavil le štiri romane – peti, Poslednji tajkun, je ostal nedokončan in je izšel v letu po njegovi smrti – in štiri zbirke kratkih zgodb. Sedem zbirk je izšlo po njegovi smrti, zadnja, I'd Die for You. And Other Lost Stories, ki sestoji iz izgubljenih in še nikoli objavljenih zgodb, šele pred kratkim, aprila 2017.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.06.2017

Kakšen je vzvod, ki človeka privede tako daleč, in kako je to sploh mogoče? – Nekaj divjih rož »

Kako pomemben je spomin na holokavst?
Na fotografiji sta dva moška, A. B. in T. Mast, oblečena v ostanke taboriščnih oblačil. Mlada, lepa in žareča sredi razrušenega Berlina ob koncu druge svetovne vojne z nemirnim nasmeškom gledata v fotografski objektiv. Kdo sta A. B. in Mast in kaj se je zgodilo z njima? Usoda, ki jo daje slutiti fotografija, Alexandra Bergaminija tako nagovori, da se poda po njenih sledeh. Kot preiskovalec, ki je v roke dobil primer izginule osebe, zavzeto brska po podatkih iz arhivov, pričevanj in dokumentov. Iz njih se sestavljajo otočki njune zgodbe, potopljeni v mračno epizodo polpretekle evropske zgodovine.
A. B. in Mast pisatelja tako pripeljeta do taborišč Sachsenhausen in Westerbork, kjer se njuni zgodbi vpenjata v zgodbo taboriščnega življenja.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.05.2017

O pravici do poštenega sojenja – do sojenja, v katerem sodišče, če je v dvomu, odloči v prid obtožencu »

»Mislim, da sem nekaj videl …«
»Meni se zdi …«
»Ta je že videti kot zločinec …«

Si predstavljate, da bi take izjave na sodišču sprejeli kot obremenilno dokazno gradivo in predvsem na tej podlagi osumljenega – brez konkretnih preverjanj tovrstnih trditev, brez dokazov ali protidokazov – obsodili na smrt? Zveni kot črnohumorna parodija – pa vendar se je res zgodilo. In to pri nas, v Sloveniji.

objavljeno v rubriki: Izšlo je