Novica

Moj mož – zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe

05.08.2017

»Dejstvo, da ženska prevzame možev priimek celo v današnjih časih, da imamo v makedonščini slabšalni izraz za moškega, ki živi pri ženi ali njenih starših (›domazet‹), način, kako prikazujejo zakonsko zvezo mainstream filmi in kako nanjo gleda tržišče – vse to veliko pove o tem, kako zakon obravnavamo še dandanes. Iz te perspektive nikakor ne spoštujem te institucije, še posebej ne po tem, ko so ženske v zahodnem svetu postale bolj neodvisne in so pridobile neke temeljne človekove pravice.« Tako neposredna je bila lani Rumena Bužarovska, makedonska pisateljica, prevajalka, predavateljica ameriške književnosti na univerzi v Skopju in neizprosna kritičarka makedonske politike, v intervjuju za hrvaški Novi list malo po tistem, ko je v hrvaškem prevodu izšla njena tretja zbirka kratkih zgodb Moj mož. »Ne zanimajo me srečne zgodbe,« je dodala, »ampak zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe.«
Zgodbe, po mnenju poznavalcev najboljše delo Rumene Bužarovske in celo ena najboljših zbirk, objavljenih v Makedoniji v zadnjih nekaj letih, so napisane na način, ki je za pisatelja najzahtevnejši, v duhu ameriške kratkoprozne manire, v jeziku običajnih ljudi, brez vsakršne patetike, z dobršno mero humorja in ironije, nazorno in – to je treba poudariti – iskreno. V knjigi boste našli »vse mogoče, in ne le tistega, kar obljublja naslov,« je opozorila kritičarka Olivera Kjorvezirovska; predvsem pa: čeprav žene pripovedujejo o svojih možeh, »besedilo ni namenjeno niti (samo) enim, niti (samo) drugim, ampak cilja v tretjo, iznad-spolno tarčo«.

Zbirka Moj mož – v slovenščino jo je prevedel Aleš Mustar – je izšla mesec dni pred 32. Mednarodnim literarnim festivalom Vilenica (5.–10. september), na katerem gostuje tudi Rumena Bužarovska. Nastopila bo že prvi dan festivala, v torek, 5. septembra, ob 19. uri v Klubu Cankarjevega doma (Predvečer Vilenice v Ljubljani), in to skupaj s srbskim pisateljem Vladimirjem Pištalom. Pogovor, ki bo potekal v srbskem in makedonskem jeziku s prevodom v slovenski jezik, bo povezovala Đurđa Strsoglavec, tolmačila bo Sonja Cekova Stojanoska.

Spomnimo še, da Rumena Bužarovska v Sloveniji ne bo gostovala prvič. Januarja 2015 je bila ena izmed udeležencev Literodroma, festivala literarnih praks v razvoju (komentar Roberta Kureta, LUD Literatura: Sekst! Erotika, seksualnost, identiteta).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

04.05.2017

Druga, prenovljena in dopolnjena izdaja knjige Domobranci, zdravo – Bog daj Aleša Noseta »

Pri založbi Modrijan smo se po devetih letih odločili za prenovljeno in dopolnjeno izdajo knjige Aleša Noseta Domobranci, zdravo – Bog daj. Knjiga z izjemno bogatim slikovnim gradivom predstavlja, kot pravi podnaslov, protikomunistične enote na Slovenskem v obdobju 1942–1945. Delo, ki je izšlo iz avtorjeve zbirateljske strasti do vojaškega gradiva, ne skriva simpatij do oboroženih oddelkov nasprotnikov partizanskega gibanja, in to kolaboraciji z okupacijskimi silami navkljub – sledeč takratnemu vodilu Cerkve in dobršnega dela političnih vplivnežev, da je komunizem hujše zlo od okupacijskega.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

17.04.2017

Roman Ubežni delci je izšel na rojstni dan kanadske pesnice in pisateljice Anne Michaels »

Ubežni delci (Fugitive Pieces, 1996) so prvi izmed dveh romanov kanadske pesnice Anne Michaels. Avtorica, rojena leta 1958 v Torontu v Kanadi, je predvsem pesnica; svoj pesniški prvenec, Težo pomaranč (The Weight of Oranges), je objavila leta 1986 in zanj prejela Commonwealthovo književno nagrado za dosežke na področju obeh Amerik, za drugo zbirko, Rudarjev ribnik (Miner's Pond, 1991), jo je nagradilo Združenje kanadskih književnikov. Zatem je napisala roman Ubežni delci in si mesto med najpomembnejšimi kanadskimi romanopisci pridobila že z nominacijo za prestižno nagrado Doris Giller, več kanadskim nagradam pa sta se pridružili še nagrada Orange (zdaj Baileysova nagrada) in Guardianova nagrada za roman. Leta 2009 je Michaels objavila drugi roman – Zimski svod (The Winter Vault).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.04.2017

To je nora knjiga! – o romanu Zakaj se otrok v polenti kuha romunsko-švicarske pisateljice Aglaje Veteranyi »

Življenjska zgodba pisateljice, pesnice in igralke Aglaje Veteranyi (1962–2002) je nadvse nenavadna. Kot otrok cirkuške družine je bila nenehno na poti, tudi potem ko je družina iz diktatorske Romunije pobegnila v svet, da bi poiskala zatočišče in boljše življenje v tujini. Na koncu se je ustalila v Švici, kjer se je Aglaja sredi najstniških let šele prvič zares srečala s šolo. Čeprav je bila dolgo analfabetka, s svojim romanesknim prvencem Zakaj se otrok v polenti kuha ni navdušila le kritiške javnosti in bralcev, temveč je očarala tudi svoje pisateljske kolege.

V Romuniji je prevod njenega dela pustil tolikšen pečat, da lahko govorimo celo o posebni poetiki, ki je nastala pod njenim vplivom. In ob tem ne moremo biti presenečeni: Zakaj se otrok v polenti kuha je zgodba Aglajine mladosti, ki intimna, družinska in profesionalna dogajanja v cirkuškem zaodrju odstira tako neposredno in razorožujoče, da deluje skoraj hipnotično.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

24.03.2017

»O, tudi knjige pišete?« Ja, jih. To počnem že večji del življenja. – Neil Jordan drugič v zbirki Bralec »

Ob imenu danes sedeminšestdesetletnega irskega pisatelja Neila Jordana občinstvo doma in po svetu najprej pomisli na njegove filmske stvaritve, in to ga kar malo jezi. Iz intervjuja za časopis The Herald ob izidu Utopljenega detektiva: »Ne vem, zakaj. Tisto minuto, ko sem začel delati filme, so ljudje popolnoma pozabili, da pišem knjige. Promocije knjig so prav čudne. Ljudje sprašujejo: ›O, tudi knjige pišete?‹ Ja, jih. To počnem že večji del življenja. Filme sem začel snemati zgolj po naključju.« A je pač tako, da so oskarji in srebrni medvedi (Jordan je prvega dobil za scenarij za Igro solz, drugega pa za režijo Mesarčka) odmevnejši od literarnih nagrad, čeprav ima Jordan tudi teh kar nekaj (med drugim za roman V koži drugega, ki je leta 2014 izšel v slovenskem prevodu prav v zbirki Bralec).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

10.03.2017

Simfonija v belem Adriane Lisboa, brazilske »pisateljice za sedanjost in prihodnost« – Bralec 107 »

Brazilija je največja južnoameriška država – obsega 8,5 milijona kvadratnih kilometrov, kar je krepko čez 80 odstotkov površine Evrope, prebivalcev pa ima več kot 200 milijonov, kar je več, kot jih ima celotna Rusija. Jezik Brazilcev je portugalščina, in to je morda razlog, da je brazilska književnost pri nas med najmanj znanimi južnoameriškimi književnostmi, kljub temu da spada založništvo v Braziliji med deset najmočnejših na svetu. V slovenskem prevodu izide na leto manj luzofonskih del – knjig, napisanih v portugalščini –, kot je prstov na roki, v statistiki pa so zajeta celo skupaj z deli, prevedenimi iz španščine. Koliko izmed njih je potemtakem brazilskih?
Izbrati najboljše v širnem morju brazilske proze je zato za slovenskega založnika velik izziv.

objavljeno v rubriki: Izšlo je