E-novice

Novica

Moj mož – zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe

05.08.2017

»Dejstvo, da ženska prevzame možev priimek celo v današnjih časih, da imamo v makedonščini slabšalni izraz za moškega, ki živi pri ženi ali njenih starših (›domazet‹), način, kako prikazujejo zakonsko zvezo mainstream filmi in kako nanjo gleda tržišče – vse to veliko pove o tem, kako zakon obravnavamo še dandanes. Iz te perspektive nikakor ne spoštujem te institucije, še posebej ne po tem, ko so ženske v zahodnem svetu postale bolj neodvisne in so pridobile neke temeljne človekove pravice.« Tako neposredna je bila lani Rumena Bužarovska, makedonska pisateljica, prevajalka, predavateljica ameriške književnosti na univerzi v Skopju in neizprosna kritičarka makedonske politike, v intervjuju za hrvaški Novi list malo po tistem, ko je v hrvaškem prevodu izšla njena tretja zbirka kratkih zgodb Moj mož. »Ne zanimajo me srečne zgodbe,« je dodala, »ampak zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe.«
Zgodbe, po mnenju poznavalcev najboljše delo Rumene Bužarovske in celo ena najboljših zbirk, objavljenih v Makedoniji v zadnjih nekaj letih, so napisane na način, ki je za pisatelja najzahtevnejši, v duhu ameriške kratkoprozne manire, v jeziku običajnih ljudi, brez vsakršne patetike, z dobršno mero humorja in ironije, nazorno in – to je treba poudariti – iskreno. V knjigi boste našli »vse mogoče, in ne le tistega, kar obljublja naslov,« je opozorila kritičarka Olivera Kjorvezirovska; predvsem pa: čeprav žene pripovedujejo o svojih možeh, »besedilo ni namenjeno niti (samo) enim, niti (samo) drugim, ampak cilja v tretjo, iznad-spolno tarčo«.

Zbirka Moj mož – v slovenščino jo je prevedel Aleš Mustar – je izšla mesec dni pred 32. Mednarodnim literarnim festivalom Vilenica (5.–10. september), na katerem gostuje tudi Rumena Bužarovska. Nastopila bo že prvi dan festivala, v torek, 5. septembra, ob 19. uri v Klubu Cankarjevega doma (Predvečer Vilenice v Ljubljani), in to skupaj s srbskim pisateljem Vladimirjem Pištalom. Pogovor, ki bo potekal v srbskem in makedonskem jeziku s prevodom v slovenski jezik, bo povezovala Đurđa Strsoglavec, tolmačila bo Sonja Cekova Stojanoska.

Spomnimo še, da Rumena Bužarovska v Sloveniji ne bo gostovala prvič. Januarja 2015 je bila ena izmed udeležencev Literodroma, festivala literarnih praks v razvoju (komentar Roberta Kureta, LUD Literatura: Sekst! Erotika, seksualnost, identiteta).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

10.02.2015

Norma s seboj prinaša stvari, ki se ne dajo normirati, in ne zagotavlja niti zanesljivosti niti trajne sreče »

Na kaj pomislite ob besedi NORMA? Mogoče na pravila, predpise? Obseg dela, ki ga mora v določenem času opraviti delavec? Predpisano ali dovoljeno količino? Ali mogoče na žensko ime? Ali še na kaj tretjega? V romanu Marjana Žiberne s tem naslovom sledimo NORMAM, takim in drugačnim, pravzaprav tečemo z(a) njimi – skupaj z glavnim junakom, ki se ob njih išče in želi z njimi uresničiti svoja (pod)zavestna hrepenenja. Vendar norma, celo če jo razumemo v njenem najbolj vsakdanjem pomenu, s seboj prinaša stvari, ki se ne dajo normirati, in ne zagotavlja niti zanesljivosti niti trajne sreče. Po drugi strani pa jo lahko vzamemo kot okvir, v katerega vsak izmed nas vtke tisto, zaradi česar ima naš čas za nas smisel. Je mogoče skozi življenje potovati z idealnim tempom (na primer 3:16 na kilometer)? Je na cilju res to, kar iščemo in kar si predstavljamo? V kolikšni meri smo sploh lahko »gospodarji« svojih ljubezni in strasti? Svojega telesa in čustev? Radosti in bolečine?

objavljeno v rubriki: Izšlo je

29.01.2015

Brez spomina ne vemo, ne kdo smo ne od kod prihajamo. Če ne vemo tega, pa ne vemo niti, kam gremo »

Morda si včasih predstavljamo, da je postavljanje spomenikov prijetno, plemenito in preprosto opravilo, rezultat – torej spomenik sam – pa »večen«. Pa vendar marsikdaj ni tako: treba se je odločiti, kje bo spomenik stal; kakšen bo; kaj bo simboliziral; tu so zapleti z izbiro oblike in materiala ter seveda denarjem; in ne pozabimo na najpomembnejše: komu v čast bo spomenik sploh postavljen? In ali mu sploh lahko zagotovimo vsaj dolgotrajnost, če že ne »večnosti«?
Javni spomeniki, narejeni v spomin na določen zgodovinski dogodek ali osebo in postavljeni na javnem mestu, so pomemben, če ne celo nujen inventar vsakega modernega naroda. Spomenik in prostor, na katerem stoji, živita svoje življenje v spremenljivih časih. Z novimi generacijami delita politično usodo: zgodovinske spremembe lahko predrugačijo simbolični pomen tako spomenika kot osebnosti, ki jo ta predstavlja.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

26.01.2015

Čas za upor nečloveškemu kapitalizmu je čas za prodor zadružniške solidarnosti »

Pravkar je izšla knjiga Kapital in past zadolževanja. Zadružništvo kot alternativa, ki jo podpisujeta Claudia Sanchez Bajo in Bruno Roelants, vrhunska evropska poznavalca zadružnega gospodarstva.
Knjiga je pisana poljudno in je namenjena široki zainteresirani javnosti. Predstavlja zakonitosti in mehanizme svetovnega korporacijskega kapitalizma ›v realnem času‹ ter pot, po kateri je celoten globalni ekonomski sistem najkasneje leta 2008 zgrmel v finančno krizo. Avtorja večkrat opozarjata na najočitnejše napake prevladujočega kapitalističnega svetovnega reda, ki spodbuja razraščanje pohlepa, izigravanje pravnih regulativ, nezmernost, lobiranje, korupcijo in vsesplošne dolžniške odnose. Posledice takega spleta so lahko samo nevzdržna nesorazmerja in družbena neenakost, kar pa vodi v najraznovrstnejše konflikte.
Potem ko je sedanjemu svetu tako nastavljeno zrcalo, se avtorja posvetita zadružništvu, ki ga predstavita kot najprimernejšo alternativo in pravzaprav smiselno rešitev za globalno gospodarstvo.

objavljeno v rubriki: Izšlo je