E-novice

Novica

Moč čudenja in Kratka luč v temi – slovenski prevod avtobiografij britanskega znanstvenika Richarda Dawkinsa

14.06.2016

Življenjepisi so zgodbe o osebnostih, njihovih karierah in posebnih dosežkih ali odlikah, nič manj pa tudi vpogledi v intimo, v posebno življenjsko pot zanimivih posameznikov. Za avtobiografije velja zlasti slednje še tem bolj, saj praviloma težko dostopne osebne pla(s)ti človeka spoznavamo kar iz prve roke. Richard Dawkins v celoti izpolnjuje ta pričakovanja. Tudi tisti, ki poznamo njegovo profesionalno in javno-družbeno dejavnost, bomo v teh dveh zajetnih in razgibanih knjigah odkrili številne pripovedi, anekdote, premišljevanja, ki tega znanstvenika kažejo kot presenetljivo domačnega, človečnega, svetu in ljudem naklonjenega sodobnika.
A ker je Richard Dawkins tako mnogo več kot le to, nam knjigi razpirata vpogled tudi v najrazličnejše dejavnosti in področja, ki se jim je avtor v svojem življenju profesionalno ali amatersko posvečal oziroma se jim še vedno posveča. Najprej se nam kajpak na široko odpirajo vrata sodobne zoologije, etologije in genetike. Dawkins je eden tistih biologov, ki so v drugi polovici prejšnjega stoletja po nevarno dolgem zatonu obudili Darwinov evolucijski nauk in ga prenovili v luči moderne povojne znanosti o življenju in kasneje tudi nadgradili z eksperimenti, podprtimi z zgodnjimi računalniškimi kapacitetami najslovitejših britanskih in ameriških univerz. Tudi Dawkins se je dolgo ukvarjal s programiranjem, nazadnje pa vendarle pristal v biologiji.
Nenadejani vihar je povzročil že s svojo prvo knjigo Sebični gen, ki je izšla leta 1976. [Namig za nepoučene: poudarek ni na prvi, ampak na drugi besedi naslova – izraziti hoče, da je najpomembnejša enota oziroma ›nosilec‹ naravnega odbiranja gen, in ne morda organizem, klan ali vrsta.] Svojo nagnjenost k interdisciplinarnemu mišljenju je že takrat izkazal z uvedbo izraza mem kot enote širjenja oziroma ›nosilca‹ idej, vedênja ali ravnanja v kulturnem okolju posameznikov in skupin.
Dawkins je tako ali drugače z vsemi svojimi knjigami (doslej jih je izdal 13) buril duhove, zdaj te, zdaj one skupine bralcev, z vsemi pa sčasoma nenadomestljivo obogatil skupno védnost, znanje in omiko človeštva, zlasti s svojo dejavnostjo za interese ›tretje kulture‹ – humanističnega spoja naravoslovno-znanstvene in družboslovno-duhovnozgodovinske tradicije moderne zahodne misli. Velik del teh modrosti imamo na voljo tudi v slovenščini: poleg Sebičnega gena (2006), ki je bil tudi Dawkinsova prva v slovenščino prevedena knjiga, so tu še novejše, ki so vse izšle pri založbi Modrijan: Bog kot zabloda (2007, 2016), Razpletanje mavrice (2009), Največja predstava na Zemlji (2010), Čudoviti svet (2012) ter pravkar torej še Moč čudenja in Kratka luč v temi (2016).

Prva knjiga avtobiografije (Moč čudenja. Kako nastane znanstvenik) zajema čas od najzgodnejšega otroštva v Afriki prek odraščanja mladega Richarda v angleških šolah in študija zoologije na Oxfordu do prvega pedagoškega angažmaja v Berkeleyju (ZDA) ter nastajanja in izida knjige Sebični gen. Knjiga kronološko sledi formiranju poznejšega znanstvenika in njegovemu odraščanju v moža.

Druga knjiga (Kratka luč v temi. Moje življenje z znanostjo) je ›ciklična‹. Njen okvir je slavnostna večerja ob avtorjevi 70-letnici v dvorani oxfordskega New Collegea; tam se začne in sklene. Vmes pa nas Dawkins popelje po temah raziskovalnih postaj svoje kariere, predstavi se kot avtor, publicist, voditelj televizijskih dokumentarcev, predavatelj, udeleženec javnih debat … V vseh teh poglavjih spotoma portretira tudi množico svetovno pomembnih znanstvenikov, umetnikov, mislecev ipd., ki so na svoj način gnetli in brusili tudi Dawkinsovo misel: v biologiji, zoologiji, poučevanju, pisateljevanju, javnem ločevanju zrnja od plev. V zadnjem delu knjige privošči svojim hvaležnim bralcem poljudne razlage svojih najpomembnejših raziskovalnih idej. Spoznavamo jih tako, kot so se razvijale skozi posamezne knjige in druge Dawkinsove dejavnosti, od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja do danes.

Obe avtobiografski knjigi Richarda Dawkinsa sta obogateni s po tremi 8-stranskimi barvnimi prilogami, ki nam avtorja in njegov svet predstavijo še v manj znanih fotografijah, v veliki večini vzeti iz osebnih arhivov. Odličen prevod podpisuje Katja Zakrajšek.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Sorodne novice

na vrh strani

25.06.2018

Roman atenske pisateljice Amande Mihalopulu v letu, ko so Atene svetovna prestolnica knjige »

Septembra 2016, le nekaj ur po tistem, ko je tedanja generalna direktorica Unesca Irena Bokova razglasila Atene za svetovno prestolnico knjige 2018, je odjeknila vest, da zapira vrata še zadnja izmed knjigarn Elefterudakis. To je bila največja knjigarna v Grčiji, v osemnadstropni zgradbi na Univerzitetni ulici (Panepistimiu) v Atenah – če ste bili tam od sredine devetdesetih, je niste mogli spregledati – je ponujala več kot 200.000 naslovov, v grščini in drugih jezikih, prirejala je literarne dogodke, seveda je imela tudi kavarnico. Ustanovitelj knjigarne je bil Kostas Elefterudakis, svojo prvo knjigarno je odprl leta 1898 na trgu Sintagma. V zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja se je preselila na Nikisovo ulico, nedaleč od Sintagme, leta 1995 pa na ulico Panepistimiu. Samo v Atenah je bilo še več kot 20 knjigarn Elefterudakis.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

16.06.2018

Izšla je knjiga o sreči, ki si je mnogi želijo, vi pa jo lahko dobite že danes – če ste bralec, bralka »

Ruski emigranti so po revolucijskem viharju zapuščali domovino, ker jim je ob vseh svojih neskončnih širjavah postala pretesna zaradi političnega enoumja. V druge dele sveta, posebej v Evropo in Ameriko, so prinašali veličino svojih kulturnih tradicij, seveda pa so se z enakimi oplajali tudi sami v deželah tradicionalnega (krščanskega) Zahoda. Med temi emigranti je bila tudi rosno mlada pesnica Nina Berberova, ki je s svojim možem, lirikom Hodasevičem, leta 1922 zapustila Sovjetsko zvezo in se podala na zahod; zvesta mu je ostala vse do smrti, skoraj pol življenja je preživela v ZDA. Pri nas pisateljica ni bila zelo znana, kaka tri desetletja imamo na voljo za branje tri njene povesti.
Sto let po revoluciji je Rusija temeljito spremenjena država, tako kot vse pore planeta je tudi največjo državo sveta preplavila globalizacija, boljševiki, pred katerimi se je nekoč vse treslo, pa si ne zaslužijo več svojega imena – ljudje z vseh vetrov se danes pogosteje in brez tesnobe vračajo v zibelko slovanstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

Celotno stvarnost je treba pojmovat kot nekaj malomarno kuhanega in nedorečenega, imenovanega z nekaj blagohotne ironije »tole zdaj« »

Tole zdaj je poročilo pisatelja Zorana Hočevarja o »tem zdaj« – zaslužijo si zanamci vsekakor en podroben pismen dokument o stanju in razmerah danes, prav v letu 2013 in tudi naslednjem, vse do dne, ko bo poročevalec kar najtrdneje prepričan, da je o raportu, pač zaradi tudi vanj umeščenih dramatičnih dogodkov in ob tem še mojstrsko opisanih, mogoče brez pomislekov dejat, da gre za nenavaden, a vsekakor pravcati roman.

Načrt je dober, a ker pripetljajev težjega kalibra ni po cele mesce, bi pisatelj ne bil to, če bi ne zmogel najt četudi v navadnem vsakdanu veliko možnosti za ekspresijo. In dejansko, dostikrat prav kolne, čeprav začuda predvsem tedaj, ko se mu nudijo najlepše prilike za doživljaj in zabeležbo tega. Že tako je namreč v zamudi. Ne sledi ničemur okrog sebe sproti, saj »a mislite vi bralci, da sem Bog?! Sploh ne, celo navaden tumplek sem. Že zgolj za količkaj korekten pasus o, denimo, tem, kako kdo kolcne, rabim morje časa!«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

31.05.2018

V zbirki Svila indijska pesnica in pisateljica Amrita Pritam in njeno najbolj znano delo Pinjar »

Lani je minilo sedemdeset let, odkar je Indija po dolgotrajnih prizadevanjih dosegla osamosvojitev izpod britanske kolonialne nadvlade. A zaradi razkola med muslimani in hindujci je dogodek namesto olajšanja in zadovoljstva prinesel ustanovitev nove države Pakistana in eno najbolj množičnih prisilnih selitev v zgodovini: okrog 11 milijonov ljudi je moralo zapustiti domove – muslimani z indijske strani so odhajali v Pakistan, hindujci z druge strani v Indijo. Medversko sovraštvo je prineslo ogromno nasilja, krvavih obračunov (govori se o pol milijona do milijona mrtvih), ženske so bile pogosto žrtve ugrabitev, posilstev …

To so okoliščine, v katerih se dogaja zgodba kratkega romana Pinjar ene najuspešnejših indijskih književnic Amrite Pritam (1919–2005).

objavljeno v rubriki: Izšlo je

22.05.2018

Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči. – Željko Kozinc »

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša. Tisti pametni telefon. »V Volče? Pa poglejmo na …« Prijazni mož je potapkal po lesketavi ploščici. »Aha, zdajle stojiva tukaj, vidite … Do Volč nimate daleč, gospod … dobre pol ure mi kaže, pa pridete. Zdajle greste desno dol, vse do potočka v grapi … zgleda, da ga boste morali prebresti … ali preskočiti. Potem greste na gliho kar na tale grebenček, niti sto metrov v višino ne … in pridete na tole pot … krenete seveda v dolino in ste kmalu v vasi.« Na koncu, ko sem se mu zahvaljeval, se mi je zmagoslavno nasmehnil.

objavljeno v rubriki: Izšlo je