E-novice

Novica

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera

13.01.2018

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas. Odzivi na roman so bili burni, »njeni sorodniki in okoliški prebivalci so ji pisanje, prepričani, da je avtobiografsko, močno zamerili. Mnogi so se namreč prepoznali v neizobraženih, starokopitnih, opravljivih, zgaranih junakih njenega romana. Tudi mnenja kritikov so bila deljena. A. G. Stephens, kritik revije Bulletin, vodilni kritik tistega časa, ga je imenoval ›knjiga, polna sončne svetlobe‹ in navdušeno zapisal: ›Ne le glavna junakinja Sybylla, tudi Miles Franklin je resnična mladenka iz buša in njena knjiga je nepozabna ravno zaradi tega: je prvi zares avstralski roman. Avtorica ima avstralsko dušo, govori avstralski jezik, razglaša avstralska čustva in gleda na stvari s popolnoma avstralskega stališča. Njena knjiga je toplo utelešenje tukajšnjega življenja, tako krepilna kot zrak v bušu, tako aromatična kot drevesa v njem in tako čista in pristna kot svetloba, ki jo izžareva. [...] Knjiga ni izjemno literarno delo, je pa sveža, naravna, odkrita – in zato očarljiva.‹ Vsi pa nad Mojo sijajno kariero niso bili tako očarani. Priznavali so sicer, da je knjiga velik dosežek za tako mladega človeka, sploh za dekle, vendar so ji očitali nezrelost, nedoslednost, odsotnost sloga, neobvladanje jezika, izlive mladostnega nezadovoljstva in hrepenenja, pomanjkanje zgodbe in zapleta ter konec, ki ostaja nekako odprt. Manjka ji globine, so pisali, dialogi so okorni in neživljenjski, preveč čustvena je in premalo prefinjena ...«
Miles po vsem tem romana ni več dovolila ponatisniti, vnovič je izšel šele leta 1966, več kot deset let po njeni smrti, pri avstralski založbi Angus & Robertson. Vse odtlej je na trgu in na šolskih klopeh.
Leta 1979 je avstralska režiserka Gillian Armstrong po romanu posnela film z Judy Davis in Samom Neillom v glavnih vlogah. (Armstrong je tudi režiserka filma Oscar in Lucinda, 1997.)

Miles Franklin je bila prepričana, da »brez domače književnosti ljudje ostanejo tujci na lastnih tleh«. V letih, ko je le malokdo lahko živel samo od pisanja, je začela hraniti denar za sklad, iz katerega naj bi, je zapisala v oporoki, vsako leto podelili nagrado za avstralski roman »najvišje literarne vrednosti, ki predstavlja avstralsko življenje v katerikoli od njegovih faz«. Nagrado so prvič podelili leta 1957, vredna je bila 500 funtov, dobil pa jo je Patrick White za roman Voss. Še danes je najbolj zaželena literarna nagrada v Avstraliji, zmagovalcu pa prinese kar 60.000 avstralskih dolarjev.
In še zanimivost. Leta 2013 je bila prvič podeljena nagrada za najboljšo knjigo avstralske književnice. Tudi ta se imenuje po Miles Franklin – Stella. Skupina avstralskih pisateljic, urednic, založnic in knjigarnark se je namreč leta 2011 zgrozila ob spoznanju, da nagrado Miles Franklin večinoma prejemajo moški – dotlej so jo pisateljicam podelili samo trinajstkrat –, in zato sklenila ustanoviti novo nagrado, ki bo namenjena samo pisateljicam. Zdaj pa si oglejte seznam prejemnikov nagrade Miles Franklin v zadnjih sedmih letih. Med njimi je samo en moški!

V galeriji:
1. Miles Franklin leta 1901, ko je bila objavljena Moja sijajna kariera
2. Prva izdaja romana (William Blackwood & Sons, 1901)
3. Spomenik Miles Franklin (Hurstville, 2003, avtor: Jacek Luszczyk)
4. Plakat za film Moja sijajna kariera (Gillian Armstrong, 1979)
5. Del oporoke Miles Franklin
6. Nagrada Miles Franklin 2017: Josephine Wilson, Extinctions. V zadnjih sedmih letih je nagrado prejelo kar šest pisateljic.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Multimedija

na vrh strani

Sorodne novice

na vrh strani

12.06.2017

Zgodba »o prascu, ki nekega reveža napelje na zločin, zato da bi lahko končal svoj roman«. – Novo v zbirki Svila »

Španski pisatelj Javier Cercas (1962) uspešno stopa po tirnicah, ki jih je položil njegov starejši rojak Javier Marías. Za svoj prvi »veliki« roman, Vojake Salamine (Soldados de Salamina, 2001), je prejel vrsto pomembnih nagrad, prevedli so ga v številne jezike in samo v Španiji prodali več kot milijon izvodov. Na slovenski prevod smo kljub temu čakali več kot desetletje – izšel je leta 2013 pri Založbi /*cf. – in ta je postal Cercasova »vstopnica« za Svilo.

Motiv (El móvil) je pisateljev prvenec. Novela je bila objavljena leta 1987 v zbirki s še štirimi zgodbami, po uspehu Vojakov Salamine pa še v samostojni knjižici leta 2003. Pozorni bralci Vojakov so morda opazili, da Cercas omenja Motiv na dveh mestih, na strani 120 ga pohvali sam Roberto Bolaño kot zelo dobro zgodbo »o prascu, ki nekega reveža napelje na zločin, zato da bi lahko končal svoj roman«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

Anna Seghers – pisateljica, zaradi katere se je Marcel Reich-Ranicki vrnil k literaturi. – Novo v zbirki Svila »

Marcela Reich-Ranickega (1920–2013) so imenovali literarni papež, lahko bi mu tudi rekli oče, učitelj sodobne literarne kritike, in kdor se danes ima za kritika, pa ne pozna njegovega dela, se naj ugrizne v jezik. Nemška književnost mu dolguje mnogo več, kot si je bil kdaj sam pripravljen priznati. Življenje – bil je poljski Jud – so mu rešile knjige, dobesedno in preneseno (preberite njegovo avtobiografijo Moje življenje), ena izmed njih pa je bil roman Anne Seghers Sedmi križ, ki ga je prebral v samici, potem ko je bil iz londonskega konzulata odpoklican na Poljsko in zaprt v samico. »Med branjem sem vse jasneje občutil,« je zapisal, »da sem svojo kariero, ki sem jo lahko zdaj temeljito premleval, gradil na fatalnem nesporazumu: verjel sem, da politika je ali bo v središču mojega zanimanja. Ko pa sem prebiral roman Anne Seghers, ki ga še danes ljubim in občudujem, sem dojel, da me književnost zanima bolj kot vse drugo. Tako sem v zdaj dobro osvetljeni celici tuhtal, ali ne bi obstajala kakšna možnost, da se spet vrnem k svoji dolgo zanemarjeni partnerici – k literaturi.«

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

Mladi bogataš, ključ za razumevanje Fitzgeraldovega odnosa do bogastva. – Novo v zbirki Svila »

O ameriškem pisatelju F. Scottu Fitzgeraldu bi v primerjavi z Anno Seghers težko rekli, da je med slovenskimi bralci pozabljen avtor. Njegova bibliografija je sicer precej krajša, prvi prevod v slovenščino, Veliki Gatsby (1925), smo dobili zelo pozno, šele 36 let po nastanku in več kot dvajset let po avtorjevi smrti, čeprav je bil prvi film po tem romanu posnet že leta 1926, naslednji pa leta 1949. Šele leta 1967 je bil preveden roman Nežna je noč (film leta 1962), Tostran raja pa leta 2005. Kljub temu gre za enega kanonskih ameriških avtorjev pri nas, bralo ga je tudi več generacij maturantov iz angleščine, čeprav prevoda novele Diamant, velik kot Ritz, v slovenskem prevodu nismo dočakali.
Fitzgerald je objavil le štiri romane – peti, Poslednji tajkun, je ostal nedokončan in je izšel v letu po njegovi smrti – in štiri zbirke kratkih zgodb. Sedem zbirk je izšlo po njegovi smrti, zadnja, I'd Die for You. And Other Lost Stories, ki sestoji iz izgubljenih in še nikoli objavljenih zgodb, šele pred kratkim, aprila 2017.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

07.06.2017

Kakšen je vzvod, ki človeka privede tako daleč, in kako je to sploh mogoče? – Nekaj divjih rož »

Kako pomemben je spomin na holokavst?
Na fotografiji sta dva moška, A. B. in T. Mast, oblečena v ostanke taboriščnih oblačil. Mlada, lepa in žareča sredi razrušenega Berlina ob koncu druge svetovne vojne z nemirnim nasmeškom gledata v fotografski objektiv. Kdo sta A. B. in Mast in kaj se je zgodilo z njima? Usoda, ki jo daje slutiti fotografija, Alexandra Bergaminija tako nagovori, da se poda po njenih sledeh. Kot preiskovalec, ki je v roke dobil primer izginule osebe, zavzeto brska po podatkih iz arhivov, pričevanj in dokumentov. Iz njih se sestavljajo otočki njune zgodbe, potopljeni v mračno epizodo polpretekle evropske zgodovine.
A. B. in Mast pisatelja tako pripeljeta do taborišč Sachsenhausen in Westerbork, kjer se njuni zgodbi vpenjata v zgodbo taboriščnega življenja.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

11.05.2017

O pravici do poštenega sojenja – do sojenja, v katerem sodišče, če je v dvomu, odloči v prid obtožencu »

»Mislim, da sem nekaj videl …«
»Meni se zdi …«
»Ta je že videti kot zločinec …«

Si predstavljate, da bi take izjave na sodišču sprejeli kot obremenilno dokazno gradivo in predvsem na tej podlagi osumljenega – brez konkretnih preverjanj tovrstnih trditev, brez dokazov ali protidokazov – obsodili na smrt? Zveni kot črnohumorna parodija – pa vendar se je res zgodilo. In to pri nas, v Sloveniji.

objavljeno v rubriki: Izšlo je