E-novice

Novica

Miles Franklin, »zvezda« avstralske književnosti, je dobila prvi prevod v slovenščino. – Moja sijajna kariera

13.01.2018

Avstralija je daleč, in zdi se, da je še bolj oddaljena od nas njena književnost. Pri nas izide avstralskih romanov razmeroma malo, a najbrž ni naključje, da je med prevedenimi nekaj tistih, ki so prejeli nagrado Miles Franklin, kot so Oscar in Lucinda trikratnega zmagovalca Petra Careyja pa Vdih in Hiša na Ulici oblakov Tima Wintona, ki je nagrado prejel celo štirikrat, in nazadnje Črna skala belo mesto A. S. Patrića.

A kdo sploh je Miles Franklin?

Če se boste kdaj odločili v svoj bralni program vključiti tudi najboljše avstralske romane vseh časov, mora biti med njimi Moja sijajna karieraMy Brilliant Career –, romaneskni prvenec pisateljice Stelle Marie Sarah Miles Franklin (1879–1954). Ker mladi, komaj devetnajstletni podeželanki v Avstraliji ni uspelo najti založnika, je njen rokopis s posredovanjem Henryja Lawsona romal k britanski založbi William Blackwood & Sons in izšel leta 1901. Lawson, takrat eden najbolj priljubljenih avstralskih pesnikov in pisateljev, beroč njen rokopis še ni vedel, da je Miles pravzaprav dekle: »Prepričana je bila, da svet pripada moškim in da bo knjiga izpod domnevno moškega peresa imela več možnosti za uspeh, kot če bi na njej odkrito pisalo Stella Franklin,« je v spremni besedi zapisala Katarina Mahnič, prevajalka romana in največja poznavalka avstralske književnosti pri nas. Odzivi na roman so bili burni, »njeni sorodniki in okoliški prebivalci so ji pisanje, prepričani, da je avtobiografsko, močno zamerili. Mnogi so se namreč prepoznali v neizobraženih, starokopitnih, opravljivih, zgaranih junakih njenega romana. Tudi mnenja kritikov so bila deljena. A. G. Stephens, kritik revije Bulletin, vodilni kritik tistega časa, ga je imenoval ›knjiga, polna sončne svetlobe‹ in navdušeno zapisal: ›Ne le glavna junakinja Sybylla, tudi Miles Franklin je resnična mladenka iz buša in njena knjiga je nepozabna ravno zaradi tega: je prvi zares avstralski roman. Avtorica ima avstralsko dušo, govori avstralski jezik, razglaša avstralska čustva in gleda na stvari s popolnoma avstralskega stališča. Njena knjiga je toplo utelešenje tukajšnjega življenja, tako krepilna kot zrak v bušu, tako aromatična kot drevesa v njem in tako čista in pristna kot svetloba, ki jo izžareva. [...] Knjiga ni izjemno literarno delo, je pa sveža, naravna, odkrita – in zato očarljiva.‹ Vsi pa nad Mojo sijajno kariero niso bili tako očarani. Priznavali so sicer, da je knjiga velik dosežek za tako mladega človeka, sploh za dekle, vendar so ji očitali nezrelost, nedoslednost, odsotnost sloga, neobvladanje jezika, izlive mladostnega nezadovoljstva in hrepenenja, pomanjkanje zgodbe in zapleta ter konec, ki ostaja nekako odprt. Manjka ji globine, so pisali, dialogi so okorni in neživljenjski, preveč čustvena je in premalo prefinjena ...«
Miles po vsem tem romana ni več dovolila ponatisniti, vnovič je izšel šele leta 1966, več kot deset let po njeni smrti, pri avstralski založbi Angus & Robertson. Vse odtlej je na trgu in na šolskih klopeh.
Leta 1979 je avstralska režiserka Gillian Armstrong po romanu posnela film z Judy Davis in Samom Neillom v glavnih vlogah. (Armstrong je tudi režiserka filma Oscar in Lucinda, 1997.)

Miles Franklin je bila prepričana, da »brez domače književnosti ljudje ostanejo tujci na lastnih tleh«. V letih, ko je le malokdo lahko živel samo od pisanja, je začela hraniti denar za sklad, iz katerega naj bi, je zapisala v oporoki, vsako leto podelili nagrado za avstralski roman »najvišje literarne vrednosti, ki predstavlja avstralsko življenje v katerikoli od njegovih faz«. Nagrado so prvič podelili leta 1957, vredna je bila 500 funtov, dobil pa jo je Patrick White za roman Voss. Še danes je najbolj zaželena literarna nagrada v Avstraliji, zmagovalcu pa prinese kar 60.000 avstralskih dolarjev.
In še zanimivost. Leta 2013 je bila prvič podeljena nagrada za najboljšo knjigo avstralske književnice. Tudi ta se imenuje po Miles Franklin – Stella. Skupina avstralskih pisateljic, urednic, založnic in knjigarnark se je namreč leta 2011 zgrozila ob spoznanju, da nagrado Miles Franklin večinoma prejemajo moški – dotlej so jo pisateljicam podelili samo trinajstkrat –, in zato sklenila ustanoviti novo nagrado, ki bo namenjena samo pisateljicam. Zdaj pa si oglejte seznam prejemnikov nagrade Miles Franklin v zadnjih sedmih letih. Med njimi je samo en moški!

V galeriji:
1. Miles Franklin leta 1901, ko je bila objavljena Moja sijajna kariera
2. Prva izdaja romana (William Blackwood & Sons, 1901)
3. Spomenik Miles Franklin (Hurstville, 2003, avtor: Jacek Luszczyk)
4. Plakat za film Moja sijajna kariera (Gillian Armstrong, 1979)
5. Del oporoke Miles Franklin
6. Nagrada Miles Franklin 2017: Josephine Wilson, Extinctions. V zadnjih sedmih letih je nagrado prejelo kar šest pisateljic.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Multimedija

na vrh strani

Sorodne novice

na vrh strani

27.06.2017

Tragikomično majhen labirint, iz katerega se je, kot metulj iz gosenice, razprl ogromen zemljevid »

Kdor je Marcela Prousta poznal in sodil po njegovi prvi knjigi, mladostni novelistični zbirki Radosti in dnevi, ga najbrž ni cenil nič bolj kot ljudje, ki so ga poznali zgolj kot obetavnega salonskega leva. Kvečjemu nasprotno, v salonih je bil Marcel uspešnejši kot v literaturi, prizanesljivost svojih prvih bralcev – in naklonjenost vplivnih dam – si je prislužil z osebno prikupnostjo, ne z literarnim talentom. Mlad je še, pa obenem star, v spremnem besedilu k zbirki razpreda Anatole France: kot bi govoril o prezgodaj dozorelem, zakrnelem, starikavem otroku, ki marsikaj opazi in razume, a ne bo iz njega nikoli nič, saj v resnici ne razume kaj dosti. Ne razume, kajti ne razločuje med bistvenim in postranskim: malenkostna vznemirjenja v snobovskih dušah opisuje enako zavzeto kot sončne zahode. (Je sploh mogoče izreči bolj uničujočo pohvalo?)

objavljeno v rubriki: Izšlo je

24.06.2017

Nakit, ki ni iz zlata, draguljev in sijaja, temveč iz krvi, solz in bolečine ... – Modro okrasje »

Decembra lani smo v časopisju prebrali osupljiv zapis, ki se je zdel kakor z drugega sveta: maroška televizija je predvajala nasvete ženskam, kako naj z ličili prekrijejo podplutbe, ki jih dobivajo od svojih ljubljenih mož (očetov, bratov …). Nastal je škandal, vendar ne prevelik: pokazalo se je, da je o tem javno govoriti resda že neprimerno, čeprav je bilo očitno tudi nekakšno vsesplošno tiho prikimavanje … družinskemu nasilju nad ženskami (in otroki, šibkejšimi, nemočnimi) kot nečemu dokaj normalnemu!

Modro okrasje, prvenec mlade avstrijske pisateljice Katharine Winkler je razmeroma kratek roman, ki pa v bralcih pušča globoke sledove. Govori o Filiz, deklici iz vasi v vzhodni Anatoliji, ki ima enake pravljične predstave o življenju kakor deklice povsod po svetu. Njeno odraščanje je tudi njeno brezšivno vraščanje v revno in idilično, tradicionalno, toda brutalno, patriarhalno družbo, ki ob vsesplošnem (›tradicionalnem‹) konsenzu in narkotičnem poprhu religioznega fatalizma vzdržuje brezmejno svobodo peščici odraslih (›alfa‹) moških in totalno suženjstvo vsega preostalega prebivalstva.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

O zemljevidih in ženskih krajinah – Mirana Likar je objavila svoj prvi roman, Babuškin kovček »

»Sofija nima zemljevida, ki bi jo pripeljal skozi Magdalenine pokrajine,« beremo v Babuškinem kovčku in v odlomku iz knjige na naši spletni strani. A tudi Magdalena nima zemljevida, ki bi jo pripeljal skozi Bibine pokrajine, lahko sklepamo iz zgodb. V obeh primerih govorimo o zvezi med materjo in hčerjo, in nova knjiga Mirane Likar se odpravi prav po poteh in stranpoteh ženske rodbinske naveze štirih generacij.
Vsaka od štirih žensk, ujetih v medsebojne vezi, ima svojo zgodbo in svojo resnico. Ko so postavljene ena ob drugo, se izriše širša slika. Ali se, opremljeni z videnjem vseh, lahko prebijemo do končnih spoznanj o njih in njihovih dejanjih, o vzrokih in posledicah, o življenju nasploh?

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

Hella S. Haasse, nizozemska pisateljica, ki sije tudi na nebu. – Novo v zbirki Svila »

Nizozemska pisateljica Hella S. Haasse se je rodila 2. februarja 1918 v Batavii (danes Džakarta), umrla je 29. septembra 2011. Njena bibliografija se niza v okoli 60 vrsticah, nekaj del je bilo objavljenih postumno, ne dosti krajši je seznam literarnih nagrad in priznanj. Njena zadnja knjiga SterrenjachtLov na zvezde – je izšla leta 2007, zanjo je dobila posebno nagrado: svojo zvezdo na nebu – po njej so poimenovali asteroid 10 250. Pravzaprav je to prva knjižna izdaja besedila iz leta 1950, ki je bilo objavljeno kot podlistek v nekem časopisu pod psevdonimom C. J. van der Sevensterre (van der zeven sterren pomeni »sedmih zvezd«). Avtorica je rokopis izgubila, na podlistek pa pozabila. V začetku leta 2007 je ob temeljitem pospravljanju našla stare odrezke iz časopisa in podlistek še isto leto objavila v knjigi.
Hella S. Haasse je evropska književnica, ki bi jo morali bolje poznati.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

12.06.2017

Zgodba »o prascu, ki nekega reveža napelje na zločin, zato da bi lahko končal svoj roman«. – Novo v zbirki Svila »

Španski pisatelj Javier Cercas (1962) uspešno stopa po tirnicah, ki jih je položil njegov starejši rojak Javier Marías. Za svoj prvi »veliki« roman, Vojake Salamine (Soldados de Salamina, 2001), je prejel vrsto pomembnih nagrad, prevedli so ga v številne jezike in samo v Španiji prodali več kot milijon izvodov. Na slovenski prevod smo kljub temu čakali več kot desetletje – izšel je leta 2013 pri Založbi /*cf. – in ta je postal Cercasova »vstopnica« za Svilo.

Motiv (El móvil) je pisateljev prvenec. Novela je bila objavljena leta 1987 v zbirki s še štirimi zgodbami, po uspehu Vojakov Salamine pa še v samostojni knjižici leta 2003. Pozorni bralci Vojakov so morda opazili, da Cercas omenja Motiv na dveh mestih, na strani 120 ga pohvali sam Roberto Bolaño kot zelo dobro zgodbo »o prascu, ki nekega reveža napelje na zločin, zato da bi lahko končal svoj roman«.

objavljeno v rubriki: Izšlo je